V 88. letu se je poslovila Lojzka Žerdin, legenda slovenskega plesa. O njej je leta 2013 takole pisala naša recenzentka Daliborka Podboj.
Za prof. Lojzko Žerdin, eminenco slovenskega plesnega ekspresionizma, je leto 2013 prineslo praznovanje častitljive osemdesetletnice, rojena je 23. februarja 1933 v Ljubljani. Svojo profesionalno plesno pot je zaključila kot izredna profesorica na AGRFT v Ljubljani leta 1990. Z njenim prihodom na AGRFT je predmet ritmična gimnastika in ples dobil nov umetniški in plesni zagon, novo obliko in poimenovanje: umetnost giba, vseboval pa je uk klasičnega baleta, izraznega plesa, drugih plesnih tehnik, kompozicijo in improvizacijo. In tako se je začelo novo poglavje gledališkega giba, ki je bistveno prispevalo k novemu pogledu na gib kot izpovedni element gledališke scene, in nasploh igralskih oblik.
Njen visoki življenjski jubilej so ob koncu februarja na 2. programu TV počastili s predvajanjem filmskega portreta Žena z otoka ( 2004), dokumentarnega filma o Lojzki Žerdin, osebnosti velikega ustvarjalnega potenciala in vseskozi predani plesni umetnost. Svoje prve plesne korake je Žerdinova spletala v Mariboru ob družabnih in folklornih plesih, leta 1949 pa tudi opravila tečaj za vodenje folklornih skupin pri prof. Francetu Maroltu. Po preteku osnovnega šolanja se je vpisala na Srednjo vzgojiteljsko šolo v Ljubljani, kjer jo je takoj opazila in ji prepustila ustvarjalni prostor njena plesna pedagoginja in mentorica Marta Pavlin Brina. Velika želja po plesu je Žerdinovo pripeljala do Žive Kraigher in v takratno Pionirsko knjižnico. Tudi Kraigherjevo je osvojil njen mladostni ustvarjalni žar, zato ji je odstopila svojo plesno skupino mlajših otrok. Več njenih plesnih iskric za otroke in koreografij z malimi plesalci je posnela RTV in jih tudi večkratno predvajala. Ustvarjalna in koreografska svežina sta Lojzki, takratni absolventki psihologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, pripomogli do dodelitve Prešernove štipendije Prešernovega sklada, in tako se je leta 1966 napotila v berlinsko plesno šolo Mary Wigman, kjer je po dveh letih diplomirala, pozneje svojo diplomsko nalogo solističnih plesov tudi posnela za TV-oddajo z naslovom Ples v črnem, kjer je zaplesala avtorski opus štirih plesov, v katerem še posebej izstopata plesa Mati in Žena z otoka. Za to oddajo je Žerdinova leta 1969 prejela na TV-festivalu na Bledu prvo nagrado za koreografijo, ki je tudi prvič bila podeljena za tovrstno televizijsko področje.
Leta 1970 je Žerdinova odplesala in postavila Plesni recital Brini, posvečen plesalki, koreografinji, pedagoginji Marti Pavlin Brini, ob 25-letnici osvoboditve v Muzeju ljudske revolucije. Recital je vseboval pet plesov na Beethovnovo glasbo. Takratni plesni kritik Niko Goršič je leta 1972 za Mladino med drugim zapisal: “Posebno doživetje je bil ples Sneži-sneži na Beethovnovo glasbo. Presenetljiva statičnost tega plesa, v katerem gre za moto iskanja ravnotežja v brezprostorju, karakterizira maksimalna redukcija spektakularnosti ter ponotranjeni, izrazni način umetnosti Žerdinove.” Marija Vogelnik pa se v svojih zapisih spominja Plesnega recitala in zaplesane Lojzkine poetike kot enkratnega labodjega speva.
Statiko, ki jo omenja Goršič, je bilo moč podoživljati tudi na njeni zadnji plesni premieri v solistični kompoziciji Oljka v izvedbi Maše Kagao Knez v Cankarjevem domu na Vrhniki 17. junija 2009. Predstava treh plesnih kompozicij o treh drevesih, ki simbolizirajo zrelost ženske anime z naslovom povzetim iz teksta Lojzke Špacapan: Stopam med stopinje tvoje, kakor bi hodila v dvoje, je nastala skupaj z avtorjem glasbe in fotografij Ladom Jakšo. Tri subtilne plesne skice predstavljajo mladost dekleta, zrelost žene ter prebujanje in zorenje zemlje, kar koreografinja Žerdinova simbolično pojmuje s tremi teksti o značilnih drevesih slovenske folklore: oljko, češnjo in jablano. Besedilo o češnji je napisala sedemletna (njena vnukinja) Liza Žerdin, jablano pa opeva ljudska: Igra v kolo jabolko. Tekst je pripovedovala igralka Jožica Avbelj, kostumi pa bili delo Bjanke Adžić Ursulov. Češnjo je vihravega mladostnega žara v belem zaplesala Urša Rupnik, poleg plesa statične teže in notranjih moči skrivnostne oljke je Maša Kagao Knez po odru zaplapolala ekspresijo čutne ženske miline v rdečem in ob rdečih jabolkih. Maša in Urša sta se plesno brusili in oblikovali na kakem metru Lojzkinega stanovanjskega prostora, malce v pomoč jim je bila tudi dvorana PTL, predstava pa je nastala v produkciji Studia za svobodni ples Ljubljana. Po tem plesnem srečanju z Lojzko Žerdin sta Maša in Urša vzleteli obogateni z novo gibalno ekspresijo in novim plesnim obzorjem naproti, kar je moč opaziti v njunih poznejših plesnih in koreografskih delih.
Svoj ustvarjalni opus je koreografinja Lojzka Žerdin največkrat naslavljala na slovensko folklorno poezijo, ko je opevala subtilno žensko moč in se posvečala slovenski zemlji ter izoblikovala svoj plesni stil čutnih globočin, ki smo ga lahko sledili v predstavah in v TV- upodobitvah: Deklica, Ostri ritmi, Dolenjski totemi, Bajka o stalaktitih in stalagnitih …, leta 2008 pa še Slovensko balado Voznica. Koreografija Deklica je nastala v spomin Meti Vidmar in v izvedbi Jane Borštnar/Studio za svobodni ples Ljubljana, in leta 1976 bila nagrajena za koreografijo na srečanju sodobnih komornih plesnih in baletnih skupin.
Ko se je z letom 1990 Lojzka Žerdin upokojila, se je začelo njeno obdobje strokovnega pedagoškega dela z dijaki in vzgojitelji na različnih stopnjah, tudi v pomoč baletnim in gledališkim profesionalcem, v letih od 2001 do 2004 je prevzela vodstvo opernega studia na povabilo takratnega direktorja SNG Opere in baleta Ljubljana Boruta Smrekarja. Posnetek plesnih miniatur opernega studia je RTV SLO − Uredništvo za resno glasbo predvajalo 13. februarja 2005. Svoje avtorske plese so predstavili: tenorist Matej Vovk/Silnici, basist Silvo Škvarč/Igra, tenorist Edvard Strah/Ona, sopranistka Vera Danilova/Ujeta in mezzosopranistka Ariana Debeljak/Ujeta & Morska deklica. Gospa Lidija Sotler, veliko ime baletne scene in primabalerina ljubljanskega baleta, je po ogledu oddaje med drugim zapisala: “Na zaslonu nismo videli opernih pevcev, marveč ljudi, ki so z gibi zrcalili svojo dušo.”
Za svoj veliki plesno gledališki in pedagoški opus je bila v letu 2011 prof. Lojzka Žerdin poleg vseh nagrad, ki jih je prejela na svoji ustvarjalni bogati poti, okronana še z zlato plaketo Univerze v Ljubljani, ki se podeljuje redkim posameznikom za izjemne zasluge pri razvijanju znanstvenega, pedagoškega in umetniškega ustvarjanja, in je bilo to še eno zaslužno priznanje za njeno umetnost giba, plesa in koreografije, za izjemno poglavje, ki ga je darovala slovenski plesni sodobnosti, sodobnemu modernemu plesu na prehodu časa 20. in 21. stoletja.
