Končno smo tudi v Ljubljani, v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma (CD) 7. in 8. marca dočakali Clugovo Carmino Buarno, ko je 16. maja 2021 na Velikem odru SNG Maribor ta veličastni baletni spev na Orffovo kantato doživel slovensko premiero; svetovna premiera je bila 3. oktobra 2019 v Montrealu.
Moj ogled je bil 7. marca v skoraj polno zasedeni Gallusovi dvorani, če odštejem stranska sedišča v parterju, namenjena zboru, in balkonski stranski del, ne ravno primeren za pogled na plesni oder. Prvič sem predstavo doživela na premieri v Mariboru po tistem prvem valu koronskih restrikcij, ko nas je lahko le dvajset sedelo v izpraznjenem zgornjem delu dvorane, orkester, zbor in solisti pa bili razvrščeni med sedežnimi vrstami parterja, ob tem pa se oder približal pogledu; kot vemo, da zaradi takratnih varnostnih določilih zaščite pred virusno invazijo. Bilo je to celovito glasbeno plesno doživetje, ko si plesni sceni sledil z določene višine, vendar sredi glasbenih tonov, pravzaprav popoln občutek, kot bi bil sam del predstave. Drugi ogled je sledil neposrednemu prenosu premiere na RTV SLO, seveda z zamikom, ko se je plesni krogotok prekinjal zaradi različnih usmeritev kamer na posamezne segmente izvedbe. Kar je žal že nekam ustaljena oblika pri TV-snemanjih glasbeno-plesnih del, ko je glasba ves čas prisotna, ples pa na trenutke zgineva z zaslona,ob tem pa se izgublja tudi rdeča nit koreografske celote.
Tokratno, tretje srečanje s plesno odo življenju Edwarda Cluga ni moglo biti več čarobno presenečenje, temveč ponovno navdušenje nad njegovim koreografskim skladjem z Orffovo kantato, tem veličastnim plesnim vzklikom življenju. Sedela sem v parterju, moj pogled na oder pa v neposrednem stiku s plesno vizijo, s plesalci, tudi se prepuščala občutkom, ki ga je ta mogočni spoj glasbe in plesa vzbujal; tej energiji življenja, ki teče v krogotokih časa in je vedno na novo izvirna.
O, Fortuna se zasliši na začetku in koncu glasbenega speva, v tematskem precepu med začetkom in koncem enourne izvedbe pa se sledi plemenu ali plesnemu rodu njih 28, ko začutijo nove telesne tresljaje, nov energetski (življenjski) tok. So tisti vidni tresljaji, ki jih nevidna energija potencira in vzvalovi v določenih časovnih ter letnih obdobjih. So pa tudi lahko zlovešči tresljaji v napoved boleče slutnje ali stiske. Tudi je krog že od nekdaj zaznan kot simbol toplote ob ognju in je tudi brez ognjene iskre lahko razpoznaven energetski vir človeške skupnosti. Energetski vir skupine je krog, saj njihova energija kroži v zaščito, razsvetljenje ali možen nov vzgon, je skupek njihovih silnih potencialov, ki jih prepletajo v svojem krogu, poglabljajo v besedi, molitvi in predaji; tudi nič manj v plesnem jeziku, v razpoznavni telesni govorici skupine in posameznika, na katerem Clug gradi svojo koreografsko odo, svojo Carmino Burano.
In je krog krožil po odru tako spodaj kot zgoraj nad odrom, tisti vesoljni krog (scenografija: Marko Japelj, oblikovalec luči: Tomaž Premrzl), ki se spušča do nižin in na novo povzdigne v svoje višave. Clug je magijo vidnega in nevidnega filozofsko prepletal z golo realnostjo srednjeveških zgodb, s slutnjo sedanjika in vseprisotnega življenjskega sla.
Tudi ko se kopičijo strahovi, je rešitev molitev, predaja času, in je krog v podporo, ko ga skupina trdno sklene v skupinskem tesnem objemu tudi na odru, v kostumih barve kože (kostumografija: Leo Kulaš), v simboliki zaščitnega oklepa golih teles ali golega življenja. Tudi oktobra 2019 še nihče med nami navadnimi smrtniki ni slutil, ‘vohal ali se tresel’, ker bo porajajoča se pomlad novega leta 2020 vela hlad in strah, ko bodo ledeneli medsebojni stiki, dotiki, objemi. Nazorno, sodobno in v stilu nove realnosti se na oder zarišejo tudi nenavadni objemi, ko roke štirinajstih parov štrlijo kot ravnila stran od teles, od dotika, od objema. Je scena, ki je 2019 gotovo navdušila s svojo sodobno kreacijo, vendar leta 2021 ob navdušenju nad umetniškim potencialom uprizoritve pa se v simboliki plesne ekspresije že berljivo zazna tudi obstoječo stisko časa. O Clugovi Carmini Burani, s katero je SNG Maribor počastil tudi koreografovih več kot uspešnih 30 let delovanja tako na domačih kot svetovnih odrih, smo že pisali na portalu Parada plesa; tudi o času, ko je tistega osvobojenega leta 1991 prispel v našo domovino. Koreografska stvaritev Carmina Burana Edwarda Cluga je mojstrovina, ki ne slika le časa ali pripoveduje in prepleta srednjeveške zgodbe, ampak preroško napoveduje; in je umetnost mojstrov za vse čase večna ravno zato, ker poseže dlje od trenutka svojega nastanka.
Na velikem odru Gallusove dvorane je plesno-glasbena Carmina Burana tekla v siju izvedbe in usklajenosti celotnega umetniškega ansambla Opere in baleta SNG Maribor pod dirigentsko palico Simona Krečiča, z vokalnimi solisti: Petra Ivanova – sopran, Martin Sušnik – tenor, Domen Križaj – baritonom; s simfoničnim orkestrom in koncertno mojstrico: Oksano Pečeny Dolenc ter zborom ob zborovodkinji Zsuzsani Budavari Novak, ko je zaplesal baletni ansambel s solisti, tudi se vsakega trenutka zlil z mogočno koreografijo časa njihovega umetniškega direktorja Edwarda Cluga ob koreografski asistenci: Matjaža Marina in Sergiua Moga. Ko je celo uro uprizoritve vladala gluha tišina v avditoriju, kot bi se dvorana zlila z glasbo, občinstvo pa začarala moč koreografske ekspresije v izvedbi Baleta SNG Maribor: Evgenija Koškina, Catarina De Meneses, Tijuana Križman Hudernik, Ema Perič, Hristina Stoycheva, Asami Nakashima, Mirjana Šrot, Satomi Netsu, Olesja Hartmann Marin, Mina Radaković, Monja Obrul, Tea Bajc, Ines Urošević, Beatrice Bartolomei, Tamas Darai, Mircea Golescu, Tiberiu Marta, Yuya Omaki, Sytze Jan Luske, Davide Buffone, Matteo Magalotti, Jan Trninič, Tomaž Abram, Viktor Golub, Lucio Mautone, Christopher Thompson, Tim Dolinšek, Andrea Schifano in Maro Vranaričič (dijak KGB Mb). Nato pa se ob samem koncu predstave nepričakovano in neizmerljivo vsuje glasno navdušenje, ko so gledalci vstajali s svojih sedišč in neutrudno izražali navdušenje, umetniki pa se priklanjali in priklanjali. Kolikokrat? Verjetno nihče ni štel, kajti luči so se morale ugašati, da so navdušenci lahko dojeli čas odhoda iz Gallusove dvorane.
