V Klubu Cankarjevega doma Ljubljana je 8. junija premierno uprizorjen ambientalni glasbeno-plesni koncert Ljubi me nežno (Love me tender), lahko bi ga imenovali tudi družinski glasbeno-plesni večer, ko je na povzdignjenem delu klubske dvorane potekal koncert glasbenika Kristijana Krajnčana, mednarodno prepoznavnega skladatelja, bobnarja, violončelista, filmskega režiserja, scenarista in improvizatorja, sicer starejšega sina glasbene družine Krajnčan, medtem ko se je na dvoranskem podiju prelival plesni izliv mlajšega sina Žigana Krajnčana, plesalca, pevca, in performerja. Brata nista samevala v duetu na tem klubskem koncertu plesa in glasbe, saj sta skupaj z njima nastopili tudi njuni življenjski sopotnici: Bolgarka, klasično šolana pianistka Tsarina Marinkova Krajnčan, in plesalka ter performerka, Čehinja Kristyna Šajtošova, ki z Žiganom pleše in nastopa že od njunega prvega srečanja na Kitajskem leta 2016, in to na plesnih delavnicah, ki so takrat potekale v organizaciji Exodosa; tudi je predstava stekla v produkciji Exodosa ter v koprodukciji Cankarjevega doma. Gotovo sta starša ponosno uživala v umetniških sadovih svojih dveh sinov in njih partnerk, ko sta koncert spremljala kar iz klubske dvorane. Oče Lojze Krajnčan je priznani skladatelj in dirigent, ki piše skladbe tudi za svojo soprogo Romano Krajnčan, popularno pevko otroških pesmi. In če kje, to prav gotovo drži pri Krajnčanovih, da jabolko ne pade daleč stran od drevesa.
Še pred začetkom klubskega koncerta je na terasi na vrhu Cankarjevega doma potekalo prijetno druženje ob kozarčku penine in v večernem hladu, ko tema še ni prekrila neba. Pogled na mestno panoramo in luči, ki so se prižigale, je očitno pripomogel, da čas ni imel več vsakdanjih dimenzij, predstava pa se začela v časovnem zamiku. Kot da bi bili začarani ob pogledu z višine ter kramljanju in z mirom, ki je vladal v tem trenutku v ozračju, so navzoči kar obstali na odprtem, šele uradno povabilo je pospešilo korake in je dvorana bila zasedena.
Prijeten mir se je širil tudi po dvorani, sploh pa zavladal ob začetku koncerta, ko je pianistka Tsarina Marinkova Krajnčan mehko preletavala klavirske tipke in je klasična lirika izpolnila klubsko ozračje. Za predstavo je bila izbrana glasba od poznega klasicizma ter zgodnje romantike Ludviga van Beethovna in Franza Schuberta do čustvenih romantičnih izlivov Frederica Chopina, pa (romantičnega) impresionista Clauda Debussyja ter skladatelja pozne romantike Sergeja Rachmaninoffa. Ko pa na sceno stopita dva performerja, tako glasbeni Kristijan kot plesni Žigan, je izzvenel še performativni glasbeni izliv novega časa skladatelja Kristijana Krajnčana na njegovem violončelu, ko z inštrumentom poustvarja tudi moč ritma ter odgovarjajoče tonske učinke.
V igri svetlobe ter lučnih manevrih Boruta Bučinela po glasbeni uverturi steče še koreografski del obeh avtorjev ter plesalcev, Žigana Krajnčana in Kristyne Šajtošove. Njun začetek polzi kot spomin na trenutek prvega srečanja, ko upočasnjenih korakov stopata med gledalci, posedenimi ob mizicah, in zreta eden v drugega; sta vidno in čutno v magnetnem primežu privlačnih sil. Plesalčeve reakcije so spontane, ko roka oglato zavibrira, tudi se sledi kratkemu, rezkemu vzgibu, ki se repetira v nizu spontanih fragmentov telesnih reakcij, v oglatih pregibih rok in telesa. Njegov gibalni zaplet kar realno odseva nastalo stanje presenečenja, je, kot bi ostal brez besed, ko le telo izpisuje njegov trenutni status in se že sluti besedni zven Presleyjeve pesmi Love me tender.
Plesalka je na videz bolj umirjena, vendar ji uspe, da v sodobni plesni poetiki izpoje svoj lirični spev solo leteče golobice. Brez dramskih zapletov (dramaturgija Andreja Kopač) bi tudi ljubezenski lok ostal brez iskrivih napetosti, pač bi lahko bil linearno dolgovezen. Za kar mladostni par spontano poskrbi v pravem trenutku, ko se vžgejo iskre prenapetosti, v odlični, praktično filmski sceni medsebojnega boja za prevlado dveh enakovrednih energij, nje in njega, ki se tudi pričakovano zaključi, umiri v odrešujočem objemu razburkanih strasti. Od tu naprej le še pesnita svojo plesno poetiko romantičnega dueta, na koncu obmirujeta, sicer ne popolnoma, saj se poigravata še s svetlobnimi efekti ogledal, kar izzveni zabavno ter mladostno, medtem ko sledita zaključku glasbenega koncerta.
Koncert glasbe in plesa Ljubi me nežno se predstavi kot romantični glasbeno-plesni preplet, tudi je poetično zaokrožen umetniški dogodek, kjer se v tesnem objemu glasbe in plesa izpoje ljubezen. Bil je to klubski večer prijetnega vzdušja, ambientalni plesno-glasbeni dogodek, ko se poetika gibkih ritmov napaja z glasbeno virtuoznostjo in ko slišno pridobi svoj vizualni odsev.
