Letošnja 31. Odprta plesna scena (OPS) je potekala od 21. do 23. junija v produkciji in realizaciji 30. Festivala Lent, Narodnega doma Maribor in Javnega sklada za kulturne dejavnosti RS, začela pa se 21. junija s pozdravnim nagovorom izvršne producentke Minke Veselič Kološa na Velikem odru Lutkovnega gledališča Maribor (LGM) pred premierno uprizoritvijo z naslovom: POT.
Ob pozdravu in predstavitvi treh odmevnih plesnih večerov OPS je Minka Veselič Kološa omenila tudi prvo predstavo te umetniške platforme: Bog igra golf iz leta 1992, kar so ustvarili in zaplesali mariborski mladi plesalci, danes pa znana umetniška imena tako doma kot v svetu: Snježana Premuš, Vesna Kukič, Tadej Brdnik s plesalci Plesnega centra Maribor in po scenariju Davida Orešiča. Tako kot smo doživljali OPS v času minulih let, tudi letošnji trije plesni večeri doprinašajo h kulturnemu poletnemu utripu Maribora in Slovenije, saj združujejo in povezujejo umetniške trende in umetnike neodvisne plesne scene. Žal pa transportne povezave, tako avtobusne kot one (zaostalega) železniškega prometa, se nekam togo usmerjajo v večerni čas kulturnega dogajanja in mestnih povezav naše slovenske dežele, ko se zadnji vlaki največkrat odpeljejo v dokaj zgodnjih večernih urah, še bolj pereče pa zaključijo avtobusni prevozi v popoldanskih urah.
Letošnja Odprta plesna scena je torej pogumno vstopila v prvo leto novih plesnih podvigov na poti k svoji 40-letnici, saj ima za seboj dolgo in uspešno tlakovano pot treh decenij gradnje in ustvarjalnosti plesne umetnosti. In je OPS vsa ta leta delovala kot plesna platforma mladih, ki je spodbujala, spodbuja in združuje plesno ustvarjalnost mladih, tudi uveljavljenih domačih in gostujočih plesnih umetnikov; v sodelovanju in sklopu Festivala Lent pa deluje od leta 1998.
O poteh in ustvarjalnosti v kontekstu sodobnega letečega sveta, ki potuje in brzi po vse mogočih tirnicah planeta Zemlje, je gotovo razmišljala tudi koreografinja in pedagoginja Mojca Ussar, ko se je pripravljala na novo plesno predstavo s svojo plesno skupino Galerija plesa Maribor, in jo naslovila: POT, zasnovala pa iz misli Barbare de Angelis, tudi se uspešno predstavila prvega večera OPS (21. 6.) pred polnim avditorijem LGM.
Plesna predstava POT sledi različnim glasbenim motivom ob montaži in pripravi glasbe Vanje Kolanovič, za tehniko je poskrbela tehnična ekipa LGM. In se POT začne v krožnem svetlobnem siju (luči: Vanja Kolanovič in Mojca Ussar), ko vanj vstopi dekle, se zazre in odhiti, za njo pa pridrvi preostalih devet, odetih v potovalne plašče, potovalni kostum, ki se slikovito ovija okrog vsake nastopajoče, tudi vihra in pleše z njimi desetimi nastopajočimi: Mašo Bozovičar, Mašo Čuček Bezjak, Brino Galuf, Tjašo Harmešak, Anjo Markuš, Lušo Pečovnik Wutt, Nušo Petek, Valentino Tomić, Vito Štampar in Vanjo Kolanovič. Ko plašči niso le kostumski del scene, so prevodni gibki in domiselni scenski izris, tudi hitro spremenljive zračne poslikave, ki okvirijo gnetljivo koreografsko pot razpoznavnih življenjskih situacij ob iskrivem plesnem doživetju v izvedbi nastopajočih plesalk GPM. Mojca Ussar v svoji koreografiji POT odseva sodobni čas čezmernega tempa, vsesplošno družbeno rivalstvo in tekmovalnost, saj se hiti eden mimo drugega, tudi izkrivljajo in spreobračajo resnice, vse za dosego lastnih ciljev. Ko se koreografinja Mojca Ussar ob tem sprašuje, zakaj se ljudje z leti in staranjem tako krčevito borijo za dosego lastnih ciljev, medtem pa pozabljajo na sočloveka, tudi na otroško preprosto radost, sproščeno igrivost. “Ali smo odrasli sploh še zmožni najti otroka v sebi; otroka v sebi, ki ne ceni cilja, temveč pot?“ se zastavlja vprašanje plesne predstave POT. Na sceni vse to in več doživljajo, tudi oblikujejo plesalke GPM z nič koliko možnimi kostumskimi obrati, preobrati, medsebojnega sožitja in borb s svojimi modno ukrojenimi plašči. Predstavo je spremljala tudi državna selektorica JSKD RS Mojca Kasjak, za možni izbor projekta Festivala Živa 2022 JSKD RS.
Navdušenje prisotnih gledalcev ob uprizoritvi nove koreografske enodejanke Mojce Ussar in izvedbi plesalk Galerije plesa Maribor je bilo odmevno. Tudi se po predstavi sila upočasnjeno zapuščalo okolje Lutkovnega gledališča Maribor, ko so se v korakih do izhoda in še naprej premlevale aktualne koreografske situacije ter hvalila izvedba.
Minka Veselič Kološa je tokratni program OPS popestrila še z uspešnimi projekti slovenske profesionalne plesne scene, izbrala pa najnovejše projektne raziskave, kjer se eksperimentira z glasbo, gibom v duhu novih scenskih prijemov. Drugega večera (22. 6.) je gostoval plesno-glasbeni potujoči solo performans avtorja in izvajalca Žigana Krajnčana: Zlitje s samim seboj, premierno uprizorjen v Ljubljani v Veliki Galeriji dvorane Cukrarne lanskega novembra, ko smo na portalu Parada plesa tudi sledili avtorjevemu novem ustvarjalnem projektu. Je performans, ki izhaja iz ničelne konceptualne točke, torej iz niča, vendar se gradi in razvija v sugestiji trenutka ob petju, govoru in gibki plesni substanci, ki se sočasno poraja z umetnikovim glasom in glasbo (mentor za glasbo: Lojze Krajnčan), tudi ob kostumskem oblikovanju kostumografa Uroša Belantiča in oblikovanju luči, videa, snemanja zvoka: Boruta Buče Bučinela, oblikovanje zvoka pa: Niko Nikson Komac.
Avtor Žigan Krajnčan pravi: “Kako izraziti idejo niča prek petja, plesa, govora, perfomariranja in s prepletom vsega skupaj, je raziskovalno vprašanje, ki si ga zastavljam v svojem solo projektu.“ In se je Žigan Krajnčan znova predstavil s svojim performansom Nič ali solom Zlitje s samim seboj kot umetnik, ki se hitro in uspešno prilagaja raznolikosti ter možnosti gledaliških odrov. Bil je to scenski klicaj presenečenja, ki so ga obiskali mnogi mentorji in plesalci Maribora, tudi navdušeno sprejeli.
Tretjega, zadnjega večera (23. 6.) sta bila po sporedu uprizorjena še dva navdušujoča projekta mlajše generacije v produkciji Plesnega Teatra Ljubljana (PTL). Najprej se je predstavil interaktivni gibalno-zvočni prvenec PTL treh mladih umetnic: Vse mora ven (2022) po konceptu, avtorstvu in izvedbi Alje Lackovič in ob soavtorstvu ter izvedbi Mance Trampuš in Petre Peček. Nato je po desetminutnem odmoru sledila še čudežna glasbeno-plesna Milnica (2020) po konceptu, v koreografiji in izvedbi Julije Pečnikar ter ob zvočni spremljavi v živo Ilince Forna; tudi sta oba projekta bila že premierno predstavljena na portalu Parada plesa.
Tri mlade umetnice, Alja Lackovič, Manca Trampuš in Petra Peček, v svojem projektu odnosov in čustev Vse mora ven izhajajo iz osebnih zgodb, tudi zavejejo barviti kolaž lastnih odnosov, ki se ubesedijo in poglabljajo ob zvočni kulisi. Njihovi medsebojni odnosi so lahko ležerno pasivni ali kontrastno dinamični, v bistvu pa jih zanima vse tisto, kar se na prvi pogled zdi brez smisla: “Igramo se z vsem, kar je morda preveč individualno, da bi bilo del družbe, pa vendar nas zanima, ali ima lahko tudi popolnoma osebna izpoved smisel za zunanjega opazovalca.“
Predstava Vse mora ven se izkaže za domišljeno strukturiran glasbeno-plesni projekt, tudi zabavno in logično izpeljan koncept, ki oživlja sugestijo medsebojnih odnosov v aktualni sedanjosti.
Plesno-glasbeni kolaž, obenem še sarkastično namiljen performans Milnica je ne le slovenska, ampak umetniška rariteta uprizoritvene plesno-glasbene scene nasploh, ki v manj kot polurni predstavitvi gledalcu na sijočem pladnju odra predstavi današnji aktualni čas v osupljivi izvedbi gibljivega in tonskega obilja dveh umetnic Julije Pečnikar in Ilince Forna.
Odprta plesna scena 2022 se je končala v izvirnem navdihu naših mladih koreografov, plesalcev in glasbenikov, tudi v novi svežini mladostne ustvarjalnosti, pospremljene z navdušenjem prisotnih Mariborčanov.
