Ni mogoče čakati zaman − dvourni krogotok predstave v Gledališču Glej
Gledališče Glej že od leta 2013 s svojim rezidenčnim programom omogoča umetnikom daljšo raziskavo in podporo na področju performativnih umetnosti. V obdobju 2019−2020 je bila Glej rezidentka Leja Jurišič, performerka in koreografinja, ki je k sodelovanju za svoj novi duet povabila pesnika, umetnostnega zgodovinarja in esejista Miklavža Komelja. V gledališču Glej sta svoj skupni projekt: Ni mogoče čakati zaman predstavila 8. in 9. maja, vsakič trem gledalcem, pač po takratnih koronskih ukrepih. Ker sta se tako Leja kot Miklavž želela lotiti teme samostojno, brez kompromisov, so tako vzporedno nastajala tri dela istega naslova: Komeljeve dramske pesnitve, knjige slik in predstava Leje Jurišič. S to predstavo Jurišičeva tudi zaokroži svojo trilogijo duetov, ki jo je začela pred štirimi leti v duetu z igralcem Markom Mandičem (Skupaj, 2018 ), nato je sledil duet z glasbenikom Milkom Lazarjem (De facto, 2019) in končno tretji letošnji duet, Ni mogoče čakati zaman, z Miklavžem Komeljem, ki je nastajal v neštetih pogovorih ob zaslonski tehnologiji, tudi s Tery Žeželj, urednico Glej gledališkega lista.
Pri postavitvi scene, luči in oblikovanju kostuma glavne junakinje je znova sodelovala scenografka Petra Veber, praktično stalna Lejina scenska sodelavka, ki s svojo vizijo poglablja in jasni scenski okvir, ko soustvarja in bogati umetniško celovitost odrske uprizoritve. Predstava je nastala v produkciji in koprodukciji Gledališča Glej, Pekinpaha in Leje Jurišič, pod tehničnim vodstvom Gregorja Mohorčiča, snemala sta (mali film) Hana Vodeb in Vid Hajnšek.
Triptih treh Lejinih duetov ukaže na tri različna avtoričina doživetja, vpoglede ali pojmovanja dueta, skupnosti dveh oseb v različnem ozračju razpoloženj, in seveda časa. Tako šesturna enodejanka Leje in Marka, Skupaj, zrcali vsa možna preigravanja v duetu dveh polov, nje in njega, ki sta lahko tako srčna, srečna, celo konstruktivna, obenem nič manj razdirajoča, kjer ne umanjka niti fizične bolečine, v ospredju pa boj za premoč. V performansu glasbenika in plesalke, De facto, se zgodi duet skupnih mimohodov dveh zrelih duš ali umetnikov, povsem usmerjenih v lastni ustvarjalni koncept, no, ob koncu pa tudi njun skupni trenutek povezovanja.
Na Glej odru pa Leja odigra duet z njim, kamnom, svoj duet osamitve ali pač v mislih na onega drugega, predvidoma na Miklavžev umetniški koncept, ko tudi njegove fotografije kamnov zaživijo v scenskem okvirju skupaj z njo, akterko in njenim kamnitim izvoljencem.
Vhod v prazno osvetljeno dvorano, povsem enako kot odrska Glej pozicija med štirimi stebri, predstavi sedeče obličje Leje, kako meče in drobi male kamne, obkoljena tudi z onimi večjimi primerki zemeljske narave. Kamni, ki jih imamo za mrtvo materijo, pa nenehno širijo svoje energetske potenciale, še posebej obdelani dragi kamni, ki lahko valovijo pozitivno ali usodno negativno moč, kar razkrivajo mnoge pravljice in narodne povesti. So pač proizvod matere Zemlje in njenih razvojnih obdobij.
Med kamni na sceni je tudi eden višji, tanjši, bolj ravnih stranic, ki v zaporedjih dogajanja preživlja tako akrobatske objeme, kot težo akterke, tudi njene čustvene izlive in priokuse. Ob vsakem kamnitem metu z dlani, pravzaprav spletu kamnitih prerokb, nastopi novi ustvarjalni izziv, ki se nenadno in nepričakovano izvije iz čutnih ustvarjalnih globin, tako kot je v tišino prostora zarezal Lejin kratek jazz napev. Kamnita tišina jo torej vodi do zenovskih kamnitih višin, ko se zasliši molitev, glasni izdih zloga ’om’, ki se tokrat razliva iz neznanih osebnih globi in na novo poglablja tonovsko lestvico. Tudi vrhovi sveta niso daleč od Indije in njenega znamenitega Bollywooda, ko Leja pristno zabava s svojo igrivostjo in oponašanjem indijske govorne angleščine v gibkosti manir njihovih filmskih junakinj.
Scena, zajeta med štirim Glej stebri, pridobi tudi širše vesoljne razsežnosti s pomočjo dveh pravokotnih, nič kaj velikih (steklenih) zaslonov, obdanih z meglicami in potujočo oblačno belino, vse dokler oko kamere ne ujame ženskega lika, ležečih ali upočasnjenih premikov performerke. In se scena nenadoma povzdigne v tihožitje vesoljnega pogleda. Je del predstave, je tudi likovna kreacija, ki plemeniti dogajanje na odru, v smislu širšega umetniškega pogleda na scensko in vsebinsko obliko.
V dvournem bivalnem krogotoku dueta v ambientalnem okviru Glej gledališča se vse bolj zrcalijo tudi intimni kontakti v duetu sobivanja kamna in Leje, ko se ona srečno, prav toplo stisne k njemu, ga leže objema ali z njim odkriva svojo elastično eleganco, se zabava in zabava gledalce. Nato na dan privrejo še čustva, tudi solze ob branju pisem ljubezenskih vsebin. Branje naj bi bilo razločno, žal pa dikcijo preglasijo čustva, besede pa se začnejo kotaliti po ustih in med solzami: tudi sicer je dikcija lahko kar problematična, vkolikor ni študijsko izurjena, kar je že neljuba stalnica performativnih govornih vsebin. Prvi vtis ob srečanju Leje na Glej sceni v duetu s kamni, ko sede meče ter lovi kamenčke, prikliče prispodobo velikana Guliverja v pritlikavi deželi, zasidranega v danem kvadratu bivanja.
Dvourna uprizoritev Ni mogoče čakati zaman tudi neverjetno hitro mine ob gibki poetiki tihote in močeh koncentracije, ki jo je Leja Jurišič skupaj s kamnom in kamni spletala ter zračila okoli sebe. Je predstava, ki tiho razpreda svobodo izbire, raziskovanja in odkrivanja sil narave, ki še kako premorejo oplemenititi trenutke osame, kot tudi možna poglabljanja v še neodkrite lastne potenciale. O tem, kako se je počutila na odru ob pogledu na prazen Glej avditorij, pa mogoče kaj več kdaj drugič; gotovo pa profesionalno sprejela dejstvo in se povsem stopila s svojim avtorskim delom.
