Tik pred zaključkom Ljubljana Festivala (5. in 6. 9.) je bila v poletnih Križankah uprizorjena svetovna praizvedba romana Alamut pisatelja Vladimirja Bartola (1903–1967), izvirna simfonija Alamut avantgardne zasedbe Laibach v sodelovanju z iranskimi skladatelji, v simfonični izvedbi orkestra RTV Slovenija pod taktirko iranskega dirigenta Navida Goharia.
Jubilejni 70. Ljubljana Festival (LF) se je uradno končal 8. septembra ob 20. uri v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma (CD) ob izvedbi vrhunskega koncerta Dunajskih filharmonikov in pianista Rudolfa Buchbinderja pod vodstvom maestra Esa – Pekka Salonena. Na zadnji novinarski konferenci 7. septembra je direktor in umetniški vodja LF Darko Brlek podal že prve informacije o poteku festivala v času dveh poletnih mesecev in pol, ko se je zvrstilo več kot 130 prireditev v izvedbah skoraj 6000 umetnikov, ki so prihajali iz več kot 50 držav. Festivalski program je bil zasnovan na izvedbah priznanih domačih in mednarodnih glasbenikov, vrhunskih solistov in orkestrov, tudi opernih ter gledaliških predstav. Na ogled sta bili še dve festivalski premieri dveh muzikalov: junija West Side Story in avgusta junak družbenih omrežij: Povodni mož. Ljubitelje plesne umetnosti je navdušilo gostovanje Béjart Balleta iz Lozane, navdušenje polne dvorane pa zaobjelo sodobno baletno uspešnico, Baletni diptih Baleta SNG Maribor: Svatba & Posvetitev pomladi. Tudi se je prvič na LF premierno predvajala domača filmska produkcija, romantična družinska komedija Gajin svet 2. Ljubljana Festival je svojo jubilejno obletnico veličastno obeležil še s postavitvijo težko pričakovane, tudi nadvse dobrodošle strehe nad Poletnim gledališčem Križank.
Tik pred festivalskim zaključkom (5. in 6. 9.) je bila v poletnih Križankah uprizorjena svetovna praizvedba romana Alamut pisatelja Vladimirja Bartola (1903–1967), izvirna simfonija Alamut avantgardne zasedbe Laibach v sodelovanju z iranskimi skladatelji, v simfonični izvedbi orkestra RTV Slovenija pod taktirko iranskega dirigenta Navida Goharia.
Po Severni Koreji (2015) se je skupina Laibach znova usmerila na preskok nemogočega, nedostopnih mejnikov. In tam, kjer politični diplomaciji ne uspeva, je umetniški avantgardi Laibach več kot uspelo, znova s podporo angleške fundacije in neprofitne organizacije a/ political. Na novinarski konferenci na pergoli Križank je bilo tudi govora o tem, kako je prišlo do odločitve Laibacha za projekt Alamut. Omenili so naključja, ki so jih še pred kakršnokoli odločitvijo usmerjala k projektu Alamut in v Teheran. Eno teh se zgodilo ob srečanju z angleškim prevajalcem Bartolovega romana Michaelom Bigginsonom in založnikom Markom Whiteom, ko je bilo govora o paralelah med romanom in avantgardno glasbo skupine Laibach. Sicer se je skupina že leta 2016 ob gledališkem projektu Tako je govoril Zaratustra srečala z zgodovino Perzije, tudi radikalnim nihilizmom istoimenske novele filozofa Friedricha Nietzscheja (1844–1900), ki se spleta z vsebino romana, ki je izšel leta 1938. In ko so jih v Severni Koreji vprašali, kam usmerjajo svoj naslednji korak, je kar priletel odgovor, da v Teheran. Potem se je Teheran resnično zgodil, tudi sledili načrti in priprave za premiero v znameniti teheranski dvorani Vahdat v sodelovanju s Teheranskim simfoničnim orkestrom. Žal se velike želje v danem času ni dalo uresničiti zavoljo nastalih komplikacij ob menjavah vlad v obeh državah, svoje pa je dodala še virusna epidemija. No, skupina Laibach upanja ne izgublja, še vedno delujejo v smeri, da s predstavo gostujejo v Iranu in da v projekt vključijo teheranske simfonike; ko želje usmerjajo še na gostovanje v ZDA, ob priliki pa celo v Rusijo.
In je skupini Laibach uspelo na oder ljubljanskih Križank pripeljati teheransko žensko gledališko skupino Bejn, teheransko vokalno skupino Human-Voice Ensembleob. V simfoniji sodeluje tudi ženski pevski zbor Gallina pod umetniškim vodstvom Ane Erčul, kot tudi ženski harmonikarski orkester AccordiOna, okrepljen z dodanimi harmonikarji. Glasbo za Alamut je spisal član zasedbe Laibach Luka Jamnik, posamezne dele skladbe sta prispevala tudi sodobna iranska skladatelja Idin Samimi Mofakham in Nima Atrkar Rowshan.
Simfonija Alamut v desetih poglavjih sledi Bartolovi zgodbi o Perziji 11. stoletja, tudi v ospredje postavi samooklicanega preroka Hasana ibn Saba, lastnika orlovega gnezda Alamut, iz katerega vodi sveto vojno proti turškemu cesarstvu, Seldžukom, ki so zasedli del Perzije. Hasan ibn Saba je karizmatični verski in politični voditelj, tudi ustanovitelj skrivnostne islamske sekte Asasini, ki s prevaro in omamo spodbuja bojevitost svojih podanikov, v možno opravičilo izreče le frazo: “Nič ni resnično, vse je dovoljeno.” Sicer se frazi da slediti skozi vso človeško zgodovino, kakor tudi dandanes. Tudi grad Alamut še danes stoji v iranski provinci Kazvin nedaleč od Teherana.
Gledalce je tega večera pričakal zatemnjeni oder Križank, nato so se po minuti tišine iz zgornjih višin avditorija oglasile trobente, ko se je skupina trobentačev vila med vrstami vse do odra, njihov zvok pa slišen kot rezki klic; nato so oder zapolnili še simfoniki, vokalne skupine in se postavil Laibach.
Zlovešče je zadonela uvertura, zagrmeli bobni, se bliskale strele, ko prizorišče zaobjame silovita moč glasbe, ki se širi po prostoru, dobesedno šokira. V drugem poglavju, Rajski vrtovi, se doživlja spevna poetika teheranskih solistov; in so rajski vrtovi ista meditativna vaba in prevara Hasana ibn Sabe, ki jih ponuja svojim podanikom v nagrado in za bojevitost na bojišču smrti. Sočasno z besedo in vokali iranskih umetnikov se na videu izpiše prefinjena ornamentika perzijskih pismenk, prevod pa bere na stranskih zaslonih. Že na samem začetku postane jasno, da se sledi orkestralnemu in vizualnemu spektaklu Laibacha, razgibani orkestralni atmosferi mnogih ritmov, podkrepljeni z značilnim industrijskim zvokom Laibacha, in se glasba bojevitega ritma sooča, iskri ob melodiki spevne poetike Orienta: ko se trčita temačnost in svetloba.
Napetosti nenehno naraščajo, kar spodbujajo še projekcije na ozadju odra Križank, še posebej pa ob militantni drži in glasu Milana Frasa, tudi zgoščeni preroški besedi, ki jo suvereno izgovarja: “Strašen je bog, ki nas vodi.” Ob zaključku njegovega govora v petem poglavju zavlada na odru trenutek teme. V možni razmislek? Šesto poglavje nosi naslov Vojna, ko že na samem začetku po stopnicah avditorija zadoni srhljivi enoznačni zvok 60 harmonik, tudi se skupina harmonikarjev z vseh strani usuje proti odru, dobesedno okupira avditorij. Na odru se zvrstijo po vrstah, pridružijo vokalisti, simfoniki in Laibach s svojim značilnim mehanskim zvokom, ki obarva zaključek prizorišča.
Ko na koncu na oder stopi še prerok in predstavo zaključi s svojim preroškim glasom: “Nasvidenje v peklu.” O navdušenju in stoječih ovacijah vseh prisotnih skupaj z vsemi, ki zvesto sledijo Laibachu, je že težko kaj reči, najbolje predstavo doživeti.
