Na odru Stare Mestne elektrarne – Elektro Ljubljana (SMEEL) je 10. decembra bil na ogled mednarodni premierni dogodek, premiera plesne predstave Vibracija posamezne strune, v postavitvi treh poljskih koreografov: Katarzyne Chimelewske, Magdalene Reiter, Jakuba Trizskowskega. Na istem odru le nekaj dni pozneje pa Zasedanje po ideji in v koreografiji Branka Potočana ter v plesni izvedbi in soustvarjanju: Anamarie Bagarić, Jane Menger, Branka Potočana, Tajde Podobnik, Tini Rozman, Veronike Valdés.
Trije koreografi k svojemu plesnemu projektu pristopajo kot izvajalci, plesalci, ki s premišljeno in dorečeno plesno izvedbo prispevajo k umetniški celoti tega zanimivega projekta v duetu z osrednjo scensko in video poetiko ter oblikovanjem luči Ateja Tute. Katarzyna Chimelewska, Magdalena Reiter in Jakub Trizskowski so tudi nekdanji trije sošolci poljske državne baletne šole v Gdansku; ko Magdalena že devetnajst let živi in uspešno deluje ter ustvarja na slovenski sodobni plesni sceni.
Navdih za avtorski projekt je koreografska trojka našla v literaturi poljskega pisatelja, filozofa, esejista in futurologa Stanislawa Lema (1921–2006), svetovno znanega pisatelja vesoljnega romana Solaris (1961), ki je doživel kar dve filmski uspešnici (1972 in 2002), ko po pisateljevem mnenju nobena ne izpostavi temeljne misli o omejitvah človeške racionalnosti ali njegove nesposobnosti prilagajanja; v gledališkem listu je priložen tudi citat iz romana Solaris: “Vemo- vendar vemo, ne da bi razumeli-da se nad in hkrati pod nami … onkraj meja vida in domišljije dogaja … na milijone hkratnih preobrazb …”
Tudi ni namen predstave Vibracija posamezne strune, kot zapišejo, interpretirati Lemovega dela, ampak kako posamezne drobce in impulze romana izpričati v jeziku plesne in scenske sodobnosti. In če se sledi pisateljevim obletnicam v oklepaju: sledi, da leto 2021 zaznamuje stoletnico Lemovega rojstva, leto 1961 pa 60 let od prvega izida knjige Solaris, ko letošnje leto beleži že 50 minulih let od filmske praizvedbe romana, kot tudi 20 let od druge filmske različice istega dela. Vsekakor je treba pozdraviti, da se na platformi plesne umetnosti predstavlja in obuja narodna kulturno-umetniška dediščina.
Pravo scensko odkritje plesnega odra je tokrat bil beli zid, ki ob svoji postavljeni višini na ravni odra onemogoča konkreten pogled za to belo prostorsko zamejitvijo. Je to zid neke razdelitve, zamejitve ali pač meja med vidnim pred in onim imaginarnim za obzidjem, bi lahko sledilo vprašanje, vendar ga pojava sence onstran zidu povsem jasno opredeli kot nosilca video projekcije ali platna, ki beleži iluzijo vesoljnih prihodov-odhodov in širi obstoječo prostorsko dimenzijo. K novi scenski dimenziji pripomore tudi glasbena kulisa Radoslawa Dude, ko sledi ali celo spodbuja dogajanje na sceni. Takrat ko senca izgine iz vidnega polja projekcije, stopi v ospredje plesalec, kot bi ravno sestopil iz nevidnih črno-belih video dimenzij. Vendar ne obstane, saj svoj prihod nemudoma gibko in na novo zariše po prostorskem loku odra, kot novi projekt novega odhoda. Trije plesalci tako v loku prihajajo in odhajajo, na oni strani vidnega postanejo solo popotniki, na tej vidni in pred belo scensko zamejitvijo pa snujejo svoja miselna popotovanja, tudi jih gibko razpirajo v medsebojnih kontaktih, duetih, tercetih, odeti v pastelne barve stiliziranih kostumov vesoljnega pridiha (kostumografija: Jelena Proković). Na črno-beli projekciji se njih poti vidno križajo, sekajo, tudi podvajajo ali množijo v mimohodih, vendar se nikoli ne srečajo, saj so izolirani popotniki svojih vesoljnih poti, misij ali pač misli.
Z mehko in prefinjeno umetniško noto so ustvarjalci predstave Vibracija posamezne strune zavibrirali pisateljevo filozofsko misel o človeku kot individuumu, sestavnemu delcu vesoljne neskončnosti. S projekcijo se ilustrirajo pretočne (vesoljne) dimenzije neskončnosti, slikoviti posnetki, ki spomnijo na one iz nadzornih kamer, v koreografski zasnovi pa skuša zaobjeti vidno z nevidnim, ne le ob gibalnih suspenzih, tudi v trenutku zamrznitve giba, ko se v položaju obmirovanja premišljeno usmerja k projekcijskem toku in je glasba tisti fluidni pretok, ki s svojo zvočno vibracijo iskri in okviri vidno ter slikovito. V plesni uprizoritvi Vibracija posamezne strune, postavljene v spomin pisatelju in delu Stanislawa Lema, se kar slikovito okviri pisateljeva filozofska misel o človeku kot večnem popotniku; o njegovi neustavljivi želji po poletih v neznana in nedoumljiva (vesoljna) obzorja.
In je zaključek predstave največkrat konkretno zaokrožena scenska solucija, ki pa tokrat povsem jasno ne izzveni, saj se pušča odprt prostor za možen premislek o cilju, namenu ali celo koncu tovrstnih popotovanj. Lemov Solaris se je že poprej oznanjal kot najboljša futuristična prerokba; ki ji v času teh dveh jubilejnih (koronskih) let tudi neposredno sledimo ali jo celo podoživljamo.
Deset dni pozneje, tik pred božičnimi prazniki pa je na istem odru premiero uzrla še zadnja plesna predstava minulega leta: Zasedanje, po ideji in v koreografiji Branka Potočana, v dramaturgiji Andreje Kopač in plesni izvedbi ter soustvarjanju: Anamarie Bagarić, Jane Menger, Branka Potočana, Tajde Podobnik, Tini Rozman, Veronike Valdés.
Ob odprti in osvetljeni sceni vstopajo obiskovalci, se usedajo na označena sedišča predpisane varnostne razdalje. Na odru pa je medtem sila živahno, saj se skupina uri v družabni igri medsebojnega preigravanja in glasnega komuniciranja. Obuti so v tople ročno pletene volnene nogavice, s katerimi se lahkotno podrsava, tudi toplo premika. Nato nastopi tema – znak za začetek, ko luč presvetli (oblikovanje svetlobe: Andrej Petrovčič) novo dejanje nastopajočih, ki s kredo označijo obod okoli svojih v volno potopljenih stopal. Že v tej prvi sceni se nazorno zariše uvod v predstavo Zasedanje, saj vsak med njimi z orisom okoli lastnih stopal označi svojo pozicijo na odru: začetno dejanje kot celotni potek uprizoritve pa avtorsko in v živo spremljajo glasbeniki skupine OjgeN: Andraž Mazi, Marko Brdnik in Marjan Stanić.
Nato sledi postavitev ali ustoličenje vsakega posamično v njegov tloris stopal, kjer si prisvaja in zaseda svoj košček odra. Nekaj njih se še prosto pretaka med glasbeniki in po stranskem delu odra, ko Jana Menger v svojih črticah simpatično zavibrira onstran skupinske usmerite. Vsaka postavitev v lastni oris stopala se izkaže kot popolna telesna otrplost, ko samostojni premiki niso več možni. Vendar scena nemudoma na novo zaživi v dinamiki premikov, v živahni promenadi statično usidranih teles, vendar le s pomočjo rok ali zunanjega energetskega potiska, ki posamezniku premika stopala, jih usmerja po premicah, diagonalah – previdno in natančno, kajti paziti je treba, da ne pride do trka ali zloma pokončnih telesnih pozicij. Znanost pa pravi, da bi človek lahko nepremično stal, se vključi moč ali delovanje kar 300 mišic.
V tej promenadi raznolikih prostorskih usmeritev, vsesplošnega fizičnega gibanja in nazornega premagovanja sile teže se dozdeva, da so premiki povsem preprosti, prav lahkotni. Dejansko pa se za posamezni premik noge nastopajočega ob njegovi zasidrani pokončni drži trudi kar več rok, gotovo zavoljo aktiviranja onih 300 mišic, ki se uspešno upirajo težnostni sili. Ko pa pride do zaključnega poklona, se zazna, kako se po njih obrazih prelivajo kaplje potu; torej so na videz preprosti premiki kar zahteven ter velik energetski zalogaji. Konec uprizoritve nastopi, ko skupini uspe uspešno zaključiti scenski premik z ene strani odra na drugo. Predstava Zasedanje se izkaže kot zanimiva študija, tudi nazorni scenski eksperiment, kako pojmovanje neke besede predstaviti in obrazložiti v gibki odrski sferi fizičnega gledališča. Tokrat je to nazorno in razgibano zastavljeno v sceni Zasedanja, kjer se izpostavi posamezne želje in interese ob urjenju ter tekmovanju za prostim prostorom, ko se celo bojuje za nova prostorska zasedanja ali ustoličenja.
Navidezno se zdi, da pri obeh decembrskih premierah na odru Stare Mestne Elektrarne – Elektro Ljubljana ni videti kake stične točke; pa vendarle je to beseda zasedanje, ki v romanu Solaris ima le drugo obliko enakega prizvoka, ko gre za osvajanje vesoljnih razsežnosti, medtem ko beseda zasedanje zavibrira tuzemski prizvok istovetnega vesoljnega namena ali pač posledic.
