Že tretje leto Zimska plesna šola (ZPŠ) teče po zelo natančnih prognozah virusnih restrikcij in ob opuščanju le-teh.
Napovedovalka in organizatorka zimskega učnega in plesnega dogajanja, ena in edina Minka Veselič Kološa, strokovna sodelavka za ples JSKD RS Območne izpostave Maribor, ki z novimi pripravami za ta plesni program praktično začne, ko se Zimska plesna šola konča. Oktobra so programi dorečeni, novembra v napovedih in decembra že v tisku. Tudi so se lani že sredi decembra pošiljale natisnjene prijavnice in začrtani urni programi vaj, ne da bi se vedelo, ali se bo sploh kaj plesnega lahko organiziralo zaradi vseobsežne epidemije. In se je, saj smo se tik pred letošnjim začetkom zimskih plesnih in učnih radosti rešili virusnih strahov, tudi bolezenskih nadlog, ki so jih spremljale.
Spomnimo se, da je 35. Zimska plesna šola leta 2020 potekala v času zimskih počitnic od 21. do 24. februarja, ko se je ravno začelo govoriti o virusu covid 19, nato pa je takoj po prvem marčevskem vikendu ples v živo nenadoma obstal, zato pa se povsem na novo tudi virtualno začel. Za leto 2021 se Minka Veselič Kološa ni odločila za zimsko plesno šolanje v času šolskih počitnic, ampak je to takrat bila: 36. Spomladanska šola (24.–27. aprila), ko so se na trnih pričakovale nove sprostitve in je ravno takrat življenje znova zaživelo, tudi s plesom. Pozneje se je prav intenzivno dogajalo v času poletja pa vse do pozne jeseni, nato pa znova zastoj.
Minko sem naravnost vprašala, kako ji je sploh uspelo na tako dolgi rok načrtovati, kar pol leta vnaprej natančno načrtovati v tistih in teh nepredvidljivih časih. Nasmejala se je, tudi dodala, če namigujem, da je ‘prognozerka’: “Očitno se je vse skupaj tako sestavilo. Imela sem občutek, da bo, in občutku intuitivno sledila. Bila sem prepričana, da mora biti, tudi se nisem po nepotrebnem obremenjevala, saj je vendar moralo biti, mar ne? Že 2020 sem uvidela glede na situacijo, da bom morala zožiti program, tudi računati na domača znanja, na domače pedagoge, ki se po svojem znanju ter praksi povsem lahko primerjajo s tujimi pedagogi. Letos smo imeli zapolnjenih 11 delavnic, in jih je 80 bilo prijavljenih, nato tudi enako število udeleženih na programih, tudi se nihče ni odjavil ali celo pred koncem zapustil programa, kar se je pred tremi leti dogajalo. Trudim se, da je poleg učnega programa na razpolago še sprostitveni program, kot je jutranja joga in je večerna salsa. Letos so se predstavili trije novi predavatelji na našem zimskem plesnem uku: Neža Polh, Beno Novak in Anamaria Klajnšček. Pripravljen je bil tudi spremljevalni program. V soboto, 26., je v produkciji Platforme mladih in Zavoda Moja kreacija nastopila Teja Modrijan s svojim avtorskim solom: Izbira telesa, tudi se odlično prilagodila obstoječemu odru Narodnega doma Maribor. Zadnjega večera ZPŠ sta v Lutkarskem gledališču Maribor bila uprizorjena še dva plesna projekta v produkciji Plesne izbe Maribor: avtorski solo April Veselko, Padati v ljubezen, nato je sledila še predstava Š.I.K. plesnega kolektiva, Kam si raztresla sekunde?, čeprav študentke, so še vedno plesno aktivne. Kot se je dalo videti, sta oba dogodka bila dobro obiskana, tudi navdušila prisotne tečajnike in gledalce.”
To zimo se je prvič na ZPŠ predstavila nova mednarodno certificirana učiteljica Iyengar in Tao Face joge, Neža Polh. Kako se je diplomirana arhitektka Neža Polh znašla na področju nam manj znane Iyengar joge, je v najinem pogovoru o tem na kratko spregovorila ob koncu jutranje ure, in že odhitela naprej: “S plesom sem začela odkrivati svoje telesno gibanje v glasbeni in baletni šoli, tudi prakticirala jogo v gimnazijskih letih, med študijem arhitekture na Dunaju pa nadaljevala na mednarodnih sodobnih plesnih delavnicah, vse dokler 2011 nisem prišla v stik z Iyenger jogo. Številne izkušnje sem že imela z alternativno medicino, name pa še posebej vplivala moja babica, priznana pediatrinja Eva Lovše. Iyengar joga me je prevzela ravno zavoljo vadbene natančnosti in doslednosti, ko se gradi na zaporedju položajev v docela strukturirani vadbi. Vadba pa pomaga pri premagovanju čustvenih ter fizičnih sprememb, razvoju zdravega duha, samodisciplini in koncentraciji, tudi deluje na stabilnost uma ter spodbuja zdravje. Na študije joge sem se napotila v Indijo, eden inštitutov je bil Ramamani Iyengar Memoral Yoga, leta 2020 pa pridobila še certifikat.” Tudi sama sem bila deležna jutranje vadbe Iyengar joge, ko se je telo ravnalo po točkah, po zaključku vadbe tudi bila nenadoma lahkotnejša. Zato sem še vprašala, kaj je pedagoginji Neži Polh doprinesla vaba Iyengar joge. “Dala mi je več energije, tudi boljše počutje, osredotočenost. Iyengar joga spreminja energetski potencial, z njim tudi videz ter občutja, je šola za življenje, ki mi je v teh desetih letih tudi dvignila raven življenja,” je razložila. Neža Polh vodi vadbo Iyengar joge v Mariboru dvakrat tedensko, v svojem mestu, kjer živi in deluje, na veliko pa svoje joge ne oglaša. Pravi, da je to njen termin, ko skupaj s tečajnicami lahko še naprej raziskuje v želeni smeri, sicer pa je zaposlena v svojem poklicu.
Jutranji urnik je bil zaseden še s sodobnim baletom I in II, vodila pa ga Tina/Martina Dobaj; njene vaje ob drogu in v sredini, tako kot smo že vajeni, so kar segrevale in potile ob zahtevni kombinatoriki in hitrostih, po katerih je Tina že znana. “Vedno znova se veselim Zimske plesne šole, ko so mladi tako zagnani. Še posebej se letos začuti ta njihova plesna vnema, verjetno, ker jim je zavoljo restrikcij ples praktično bil odvzet in si zato želijo čim prej nadoknaditi izgubljene ure plesne vadbe,” je Tina še dodala v najinem pogovoru, sicer pa poučuje baletno klasiko na Glasbeni šoli Risto Savin v Žalcu, omenila je še, da jo čakajo produkcije v Avstriji in Belgiji ter tečejo priprave na novi projekt.
Nadaljevanje plesne vadbe po urniku je sledilo z Uršo Rupnik na njeni sodobni in avtorski delavnici Follow the flow I-II, plesni sintezi sodobnih in modernih tehnik, ki jih barva z lastnimi izkušnjami in ustvarjalnimi principi, gradi pa na metodi ameriškega koreografa in pedagoga Joeja Alegada. Opazila je, da so mladi na prvi stopnji njene delavnice bili manj fizično pripravljeni, verjetno zavoljo minulih karanten. Na II, nadaljevalni stopnji, je bilo povsem drugače, tečajniki, tudi njene učenke, so bili izredno zagnani, tako da je delovni proces tekel na zaželeni višini. “Super, da imamo Zimsko plesno šolo, ko se končno plesno življenje lahko pripravlja na novi pomladni vzgon.” Načrtuje tudi novi projekt v avtorstvu in koreografiji Rosane Hribar, ki bo premiero doživel oktobra v Španskih borcih.
Prvič je plesno delavnico na ZPŠ v Mariboru vodil tudi Beno Novak, predstavil pa svojo variacijo sodobne plesne tehnike Zero Space I-II, ki smo ji sledili na lanski Poletni plesni šoli v Ljubljani, seveda tudi z novimi spodbudami za nove tečajnike. Beno izhaja iz kranjskega KD Quleniuma, kjer je shodil svoje plesne korake, kamor se rad vrača in ustvarjalno deluje. V večini pa dela v Ljubljani, trenutno se z Dragano Alfirević usmerjata na raziskovanje impro-gibalnih in plesnih struktur izven dvoranskih stalnic, npr. v naravi, ko raziskujeta, kako drugo okolje vpliva na telesni gibalni razvoj. Aktiven je tudi v tujini in bo oktobra okupiran z enomesečnimi plesnimi tečaji na Portugalskem,“kjer bo veliko plesa in manj teorije”, kot je še posebej poudaril. V Braziliji se je leta 2020 osredotočal na medsebojne stike ljudi različnih starosti, v tej smeri vodil tudi raznolike delavnice. Tej temi se posvečal še pred korono, rezultati, ki jih je zasledil v teh skupinah, pa povsem drugačni kot pri otrocih, ko njihovi stiki hitro in lahkotno stečejo. O svoji delavnici na ZPŠ pa dejal: “Zero Space je gibalna/plesna praksa, ki sem jo razvijal ob kombiniranju različnih idej in tehnik, da bi se čim bolj ekonomično izkoriščala telesna energija pri razvoju talne tehnike in prostorske zavesti. Namen je hitrejše potovanje skozi prostor in je obenem predpriprava za partnerstvo ter kontaktne improvizacije. Vesel sem, da sem lahko tu na ZPŠ, kjer se veliko dogaja, tudi se ples skoncentrirano dogaja.”
Saša Lončar je tako kot vsa ta leta nepogrešljiva pedagoginja ZPŠ, ki odpira ustvarjalna obzorja tako otrokom kot njihovim mentorjem in vzgojiteljem. Letos je vodila delavnico za mentorje, in ker se je prijavilo nekaj novih tečajnic, je svoj program gradila na novih začetkih, usmerjali pa se na medsebojne odnose v skupini, tudi ob sočasni uglašenosti s skupino. Zanimivo je bilo slediti tistim, ki so že sodelovale na njenih delavnicah, ko so prostor in medsebojne stike oblikovale z lastno ustvarjalnostjo, medtem ko so jim nove članice sledile, tudi iskale svoja povezovalna sosledja. Vzdušje na delavnici je kot vedno bilo docela sproščeno, raziskovalne teme pa igrive in domiselne.
V zimski večerni temi so po hodnikih ‘plesne’ Karantene odmevali spodbudni ritmi salse, izhajali pa iz dvorane, kjer je delavnico vodila v hitrostih ritma in učnega spodbujanja Katja Čuk. “Vesela sem, da sem znova na ZPŠ, opažam, da mi je v veselje sodelovati s skupino različnih starosti, posebej še z otroki,” je povedala. Vprašala sem jo, če znova kani odpotovati v katero od dežel Južne Amerike: “Moja druga domovina je gotovo tam v vročici ritmov salse. Predlani sem energijo nabirala v Barceloni, lani v Kolumbiji, seveda le v počitnicah, sicer pa ne bi tam živela, saj je moj dom tu . V Ljubljani sem bolj v kontaktu z različnimi plesnimi smermi, tako da s salso že aktivno delujem na Placu 172, Epicentru in Dance Lifeu v Ljubljani, v Mariboru pa na Plesni Dimenziji, kjer so učne ure namenjene tako najmlajšim kot onim v zrelejših letih. To je tisto, kar si želim, da je salsa dostopna vsem starostnim skupinam in da je množična; ko s svojimi spodbudnimi ritmi pripomore k dobremu počutju ter sprostitvi.”
Zadnja je plesne dvorne Karantene zapuščala Anamaria Klajnšček, ki smo jo doslej predvsem srečevali na festivalu Flota@ v njeni Murski Soboti, tokrat pa prvič sodeluje v okviru ZPŠ. Po končani SVŠGL Plesni gimnaziji v Ljubljani je študije nadaljevala na Nizozemskem na amsterdamski Akademiji za teater in ples. Po zaključku akademije je postala članica plesnega ansambla TanzMainz v Nemčiji in je sodelovala s koreografi, kot so: Sharon Eyal, Guy Nader & Maria Campos, Guy Weisman & Roni Haver. Zadnja leta deluje kot ‘freelancerka’ v različnih plesnih projektih, predvsem na španski plesni sceni. Tudi je na ZPŠ prispela neposredno iz Barcelone, pred tem pa bila še v Afriki na mednarodnem festivalu v Burkini Faso, sicer je to leto, kot pravi, že povsem ‘zabukirana’ z različnimi koreografi, projekti, tudi svojimi. V tujini deluje že sedem let in se skuša vračati tudi na domačo sceno, zaupala je, da se bo oktobra premierno predstavila s svojim PTL prvencem tudi v Ljubljani. Na ZPŠ je vodila dve delavnici: trening sodobnega plesa II ter dvourni kontakt & partnering.
Njene ure so sinhrono tekle v prijetni mladostni atmosferi, mirno in na videz lahkotno, čeprav fizično in tehnično zahtevno. O vtisih ZPŠ pa dejala: “Lepo je videti tolikšen plesni interes in vnemo mladih, čeprav na različnih ravneh plesnega znanja, vendar neverjetnega navdušenja, tudi srečati se s toliko prijetnimi ljudmi.”
Te dni sva se znova srečali z Minko Veselič Kološa, tudi vprašala sem jo, če lahko znova napove, kdaj in če bo sploh stekla 38. ZPŠ. Nasmejala se in odgovorila: “Seveda da bo, in to z novimi imeni, novimi programi, tudi presenečenji in ob pravem času.”
