V Pesnem Teatru Ljubljana (PTL) sta sredi decembra na ogled postavljeni še dve plesni uprizoritvi: Blef/Bluff Enye Belak, Jerce Rožnik Novak, Veronike Valdés, v produkciji Flota Ljubljana, Flota zavod Murska Sobota, koprodukcija PTL; in PTL plesni prvenec Do pojutrišnjem/Until The Day After Tomorow Kristine Rozman, v produkciji PTL, producentka Živa Brecelj, koprodukcija Vitkar.
Obe predstavi osvetlita obstoječi čas življenjskih mutacij, tudi naglih sprememb, vendar ob pogledu skozi dve različno osvetljeni prizmi. Blef se blešči v barviti ‘fake’ svetlobi žarometne zaslepitve, medtem ko solo projekt Do pojutrišnjem zareže v svetlobno sivino časa, skozi katero seva individualna bolečina.
Plesalka in koreografinja Kristina Rozman je več kot aktivna na sodobni plesni, pedagoški in ustvarjalni sceni, njeno delovanje beleži kar deset plodnih let s kolektivom Bitnamuun, od 2015 je članica Potočanovega Fourklor, vidno sodeluje in ustvarja z Jano Menger, Matjažem Faričem, Tino Dobaj, Sinjo Ožbolt, Andrejo Rauch Podrzavnik, Gregorjem Kamnikarjem, Matjažem Kamnikarjem, Daudine Lauer Peny … v zadnjem času pa še posebej intenzivno z Ajdo Tomazin: in je 2017 prejemnica srebrne značke Meta Vidmar/JSKD RS. Predstava se začne v sivini teme z rumeno žarečo lučjo, ki rahlo senči prekrito gmoto na tleh nekje v zadnjem kotu odra. Čas začetka ni merljiv, ko se gostijo napetosti ob pogledu na skoraj nepomično gmoto, ki vzbuja radovednost. Ko pa se začne pretakati komaj opazno gibanje, se dobi vtis nekega otrplega plazečega bitja; da je bitje živo, kmalu potrdijo vse bolj premične, štrleče in vidne okončine. Začetek podaljšanega časa ne deluje razpotegnjeno, nasprotno – gosti napetosti in pričakovanja. O rumeni luči avtorica zapiše: “Upočasnjevanje skozi enostavnost in izguba raznolikosti – se dogaja v Rumenem. Sredi konca se poklanjam vsemu, kar počasi izginja, mogoč/n/emu življenju prihodnosti.”
V podporo senčni rumeni presvetlitvi sledi glasbena kulisa (oblikovanje luči: Gregor Kuhar, originalna glasba: Eduardo Ramon). Amplituda gibanja se širi, se aktivirajo nenavadno gibke okončine, lovke ali tipalke časa, ki očitno prepričajo, da se nenadno gibko in pogumno vzdigne akterka ter leteče odjadra s svojo mogočno zaščito, ogrinjalom (kostumografija: Iztok Hrga). Ob odpiranju plašča, ki kar zdrsne z njenih ramen, pa nastopi novo stanje njene plesne intime, ko na odprti sceni gibko izpiše svojo nanizanko o strahu, bolečini, tudi jo začne lepiti v mozaiku trenutnih akcij ter reakcij (dramaturgija in mentorstvo: Andreja Kopač). Njen začrtani plesni jezik je sugestiven, v nekem trenutku se postavi prav na glavo (stoja na glavi); v to gibko ravnotežno dejanje tokrat berljivo kot obup, tudi možni drugi pogled na ta nori svet iz ne ravno vsakdanje pozicije. Njena gibalna izpoved se počasi mreži, tudi zamreži v prostornem okviru, ko se nemudoma odloči za izhod ob prijemu in aktiviranju naprave, ki puhti meglo. Dozdevno hitra odločitev ali odrešitveni (prehitri) zarez v scensko zgradbo intimnega plesnega izliva se na koncu le izkaže za edini, tudi logični izhod, ki se počasi izgublja v meglenem oblaku.
V gledališkem listu se še bere, da je predstava Do pojutrišnjem nastala po idejni zasnovi projekta z delovnim naslovom Prikrojitev časa, in je čas tudi vodilo predstave; zasledi pa še zahvala Katarine Rozman Branetu Potočanu. Predstavo sem uzrla dan po premieri, na ponovitvi 11. 12., tudi prisostvovala programski novosti PTL, ko je po ponovitvi sledila še odprta diskusija ali pogovor z avtorico. Diskusija je tudi plodno potekala med tistimi, ki so je bili deležni, na koncu pa sledile še pohvale avtorici za njeni prvenec.
Premiera plesne predstave Blef/Bluff je stekla že 21.oktobra, žal zavoljo bolezni sta takoj zatem bili odpovedani dve ponovitvi; realizacija obeh ponovitev pa uprizorjena decembra (16. in 17.). Koncept in koreografija uprizoritve je avtorski projekt treh nekdanjih maturantk (2011) Ljubljanske plesne gimnazije/SVŠGUGL: Enye Belak, Jerce Rožnik Novak in Veronike Valdés, ki so pred desetimi leti skupaj in s sošolko Mašo Hawlina poustvarile izvirni, mladostni plesni projekt na odru PTL: The Daddy Project (2012), prihodnje leto pa kot perspektivne plesalke prejele nagrado Ksenije Hribar 2013. Torej je njihov Blef neke vrste scensko praznovanje desete obletnice skupnih začetkov na sodobni plesni sceni. Jerca in Veronika sta ostali zvesti sodobni plesni sceni kot koreografinji, plesalki in pedagoginji, medtem ko Enya Belak deluje kot oblikovalka in režiserka na področju sodobnega plesa, gledališke in filmske komunikacije. Tokrat se Enya ni priključila plesni izvedbi dueta Jerca & Veronika, ampak je prispevala k enkratni vizualni podobi njihovega plesnega projekta v dramaturgiji Pie Vatovac.
In je plesni Blef še ena letošnja predstava barvitega roza odseva, ko se je letošnja Lahkotnost Ane Romih julija potopila v roza sceno dvorane Katedrala KC Kino Šiška. Ko najmlajša generacija roza barvi najraje doda popularni pinki odtenek, ki ga tudi kot prvega ubesedi, tudi so igrače, oblačila deljena po pinki policah ali obešalnikih, tista rjavo-zeleno-modra pa razporejena na drugi strani; torej trgovsko-potrošniška delitev na barvo ‘Barbie pupik’ in ‘vojaškega seva’. K sreči se najdejo še kake male ‘okice’, ki hrepenijo po barvi življenjskih moči, po rdeči; vendarle še možno upanje, da svet ne bo povsem uniformiran. Tudi je barvno-modna umetelnost sčasoma postala neprecenljiva tržna modna niša v iskanju in tekmovanju za tisti ‘naj’ bleščeči lesk; seveda tudi enako donosna družbena manipulacija.
V prvi sceni svetlobni top obsije dve svetleči pelerini, ki se ob ritmu srčnega utripa nenadoma obrneta, in osupne pogled na dve voščeni pinki podobi, sijočih utripov in pogledov ter najbolj lesketajočih slamnatih naglavnih lasulj, v stilu pinki scene (oblikovanje maske: Martina Borščak). Sta pravzaprav naj Barbiki, usklajeno vrtljivi vsaka na svojem stolu ali pač nevidno sočasno vodeni, tako kot njuno gibanje ob glasbi slišnih ritmov, ptičjega petja in akordov sedanjika: Sarah Al Saleh. V začrtanih svetlobnih manipulacijah (oblikovanje svetlobe: Janko Oven) se prelivajo pestri barviti toni tako po sceni kot po njunih mondenih oblačilih (kostumografija: Pia Gorišek): plastična pelerina, široke lahkotne in plisirane hlače ter belo potiskana top maja. Začetna scena zasije kot pristna kopija malih zaslonov, vabljive reklamne niše, tudi video in filmskih mondenih (pop) utripov. Njun sestop z vrtljivega stola na tla se še kar iskri, nato pa lomi kot novi začetek ali drugi projektni kader v siju žarometov. Pravzaprav sestop začne rušiti ta njun programirani duet usklajene gibljivosti, ki se v žaru luči sčasoma lušči kot nova gibka osebna struktura. Takrat pa padajo lasulje, se luščijo maske in išče novi zaklon, najde pa ga za zaveso. Kar ne pomeni, da sta se odločili za novo izhodišče lastnih korakov, nasprotno in nepričakovano se le na novo razgalita in vabita, celo krojita nadvlado za pristno Barbie entiteto, svojo tržno blagovno nišo.
Na koncu se osredotočita na lastno blagovno znamko, ko na steno vtisneta pečat samosvoje ženskosti, dva para belih okroglin različnih premerov; kar se ob izhodu izkaže kot potiskan okras na njunih majicah, celo slikovito postavljen na istovetno mesto oprsja, seveda vsake po njenih dimenzijah potiskane majice.
Plesna predstava Blef se izkaže kot pristni zrcalni odsev lažnega družbenega sija, presvetljen z žarometi sodobne umetnosti, tudi dan vsem na ogled in v odločitev o vsebnosti lastne tržno- potrošniške niše, te vabljive iluzije življenjskega vesolja; in nenazadnje tudi puhlega kiča.
