Zadnjega junijskega večera (30. 6., ogled ponovitve 1. 7.) je bila na odru Plesnega Teatra Ljubljana (PTL) uprizorjena zadnja plesna premiera ravno iztekajoče se sezone 2020/21, plesna predstava Where is the golden egg? (Kje je zlato jajce?) dveh priznanih mehiških plesnih umetnikov in svetovljanov.
Alicia Ocadiz in Raύl Tamez sta se uveljavila tudi že na slovenski plesni sceni kot plesalca, koreografa in pedagoga, oba sta diplomanta na Codartsu v Rotterdamu na Nizozemskem, tudi večkratna nagrajenca in priznana umetnika, ki sta obšla svet. Raύl Tamez je dobitnik prestižne mehiške nagrade za uprizoritvene umetnosti: Luna del Auditorio (2017−2018), kot plesalec je sodeloval v repertoarjih priznanih ansamblov: Nacha Duata, Alexandra Eckmana, Wayna McGregorja, Ohada Naharina, Sidi Larbi Cherkauia, Rafaela Bonachele in Jiříja Kyliána, sicer diplomiral iz sociologije ter magistriral s področja plesnih umetnosti na univerzi John Moores v Liverpoolu.
Alicia Ocadiz že od leta 2018 živi in deluje v Sloveniji, ko je svoje življenje iz velemesta Ciudada de Méxica prenesla v belo Ljubljano. V glavnem mestu svoje rodne domovine je diplomirala na plesni šoli za klasični in sodobni ples, magistrirala pa iz plesnih umetnosti in umetnosti giba na katoliški univerzi San Antonio v Murciji v Španiji. Kot mlada umetnica je postala prejemnica nagrade mesta Ciudada de Méxica, 2010 pa nagrade Newe Maan v Rotterdamu, kot tudi prestižne državne nagrade Mehike: Guillermo Amago za svoj ples v plesni predstavi El Magico Teatro dela Muerte (režija Raύl Tamez). Prvič pa se na slovenski sodobni plesni sceni predstavila leta 2015, ko sta s Katjušo Kovačič sodelovali v glasbeno scenskem in plesnem projektu Dinamična ravnotežja (premiera Cankarjev dom, 2015), srečali pa se na Pekinški mednarodni umetniški šoli, nato pa skupaj ustvarjali, med drugim tudi na področju performativnih oblik pouličnega gledališča v programskem sklopu mednarodnega scenskega festivala Rdeči revirji. Na odru PTL pa 2019 tudi uprizorila svoj koreografski prvenec: Assamble yourself (Sestavi se).
Umetnika in prijatelja, Alicia in Raύl, pripadata različnim generacijam plesne sodobnosti, in kot lahko preberemo, sta tudi doma že sodelovala, v Ljubljani pa se srečevala največkrat v času Poletne plesne šole (PPŠ JSKD). Tako se tudi letos znova srečala po enoletni koronski negotovosti ali času virusnih izolacij in ugotovila, da imata podobne težave, praktično vsak svoj nerazrešeni gordijski vozel (po staro grški pravljici je to vozel frigijskega kralja Gordiosa). Kot dobra prijatelja sta se odločila, da svoja vozla bolečine skušata rešiti s pomočjo ustvarjalnosti, s pomočjo umetnosti. Med pogovorom tik pred premiero mi je Alicia dejala, da je odločitev bila nenadna, tudi nista imela nikakršnega koncepta, vendar se kot stara prijatelja povsem razgalila, odkrito razglabljala, prepustila se notranjim občutkom, raziskovanju in ustvarjanju znotraj sebe, rezultat te nenavadne umetniške terapije pa njun duet, predstava zgovornega naslova oziroma vprašanja: Where is the golden egg? (Kje je zlato jajce?). In tik pred premiero, po zaključnem dvotedenskem intenzivnem udejanjanju, je Alicia dejala, da je v sebi nenadoma začutila neverjetno olajšanje, kot bi nekaj iz nje odplavalo; možno tudi odrešilo njen gordijski vozel.
V skrivnostni tišini ter zameglitvi odra PTL (oblikovanje luči Borut Bučinel) se ob zadnji steni uzre veliki popek, še neodprti cvet. Ob nenavadni sliki pa še nekakšen senčni prelet: je ali pač ni podoba. Luč se počasi odpira, ob novem skrivnostno zamegljenem sanjskem odsevu pa se ta nenavadna cvetna oblika štirih štrlečih vrhov začne počasi premikati, odpirati v tonih melodične klasike. V skladju z glasbo se razpira in spreminja svoje obličje, je najprej romboidne oblike, nato je ležalnik, se znova zapira, pa nagiba … Je domišljen predmet, ki pleše skupaj z glasbo. Na drugem delu zatemnjenega odra pa nenadoma vznikne še drugi cvetni objekt, mogoče za odtenek manjši, nato oba uglašeno in skladno sledita glasbi. Cveta tudi nepričakovano izgineta v novi igri senc in teme.
Nova senčena pojavnost na sceni odra pa razgali dva obrisa človeških telesnih oblik; manjšo in večjo izklesano mojstrovino kiparjevih rok. Sta dve telesni skulpturi, ki polzita, se fluidno pretakata, tudi lebdita v nekem medprostoru subtilnih, vendar iluzornih dimenzij. Predihane čutne oblike dveh teles tudi strukturirajo v spevu neštetih tonov njih preobrazb, ko upočasnjeno in tenkočutno polzita skozi svetlobno magmo danega jima prostora … življenja. In ko v nekem trenutku obležita na tleh, se proti stropu dviguje osem vrhov, dva po dva para nog in rok. Nato, na novo obnovljena, se znova stegujete po novih višavah, dokler ne pogledata skozi prosojni okvir v svet (odra). Tistikrat pa se končno uzreta tudi obraza nje in njega, nevidna plesalca v prevleki vizije cvetnega popka, stvarnika te likovno zasnovane plesne poetike, ki svojstveno gradita, senčita in poglabljata svoje plesne verze.
Kako se konča ta umetniška poetika dveh gibkih telesnih skulptur, dveh zrelih duš zajetih v gibalnih globinah njunih teles? Nenavadno, tako kot se je začela v plesu izven časovnih dimenzij. Ko čas ni vodilo, ampak je dih življenja, ki čarobno polzi v fotonskem energijskem kvantu, ki ga umetnika Alicia Ocadiz in Raύl Tamez pričarata v svoji senzitivni kreaciji plesnih in svetlobnih dimenzij: Kje je zlato jajce? In kje je odgovor na zastavljeno vprašanje, mogoče v vsakodnevnem iskanju znotraj sebe ali pa ob ogledu predstave, ki je navdušila in se ne pozablja. Premiera plesne predstave: Kje je zlato jajce?, ki nosi oznako (16+), je stekla v času PPŠ, tudi v sklopu Festivala Ukrep/Nova prihodnost 2021 v soprodukciji KUD Qulenium in PTL ter ob finančni podpori JSKD.
