Pedagoginja in koreografinja Kjara Starič Wurst se vrača na slovenska tla. Konec tedna bo na ogled poseben projekt Plesne zgodbe v Cankarjevem domu.
Draga Kjara, lep pozdrav in po dolgem času dobrodošla spet na Paradinem portalu. In približuje se premiera tvojega novega projekta Plesne zgodbe, ki bodo zagledale luč odra 17. in 18. maja v Cankarjevem domu. Gre za nek poseben projekt, kajne?
Lep pozdrav tudi tebi, Barbra in najlepša hvala za povabilo. Res je, smo pred premiero plesnega večera Plesne zgodbe, ki mi je še posebej pri srcu. Gre za osem samostojnih krajših koreografij, ki so jih pod mojih mentorstvom ustvarili mladi plesalci/koreografi znotraj polletnih koreografskih delavnic Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana. Kot koreografinja in pedagoginja vem kako pomembna je za mlade plesalce izkušnja koreografiranja.
Še posebej me je skozi večletno mentorstvo koreografiranja plesalcev na The Washington School of Ballet kreativna ter osebna rast plesalcev tako navdušila, da sem si po vrnitvi v Slovenijo, želela te izkušnje deliti tudi pri nas. Izredno sem hvaležna Marinki Ribič iz Konservatorija za balet in glasbo Ljubljana, ki je razumela mojo vizijo tega programa, mi zaupala in podprla idejo, da so bile koreografske delavnice odprte tudi zunanjim plesalcem. Tako smo ustvarili zelo raznovrstno skupino plesalcev po stilu, starosti, življenjskih izkušnjah, ki so si med sabo izmenjavali vloge plesalcev in koreografov. Moja vizija je bila, da koreografi koreografije ustvarjajo na drugih plesalcih in ne na sebi, ker trdo verjamem v integriteto koreografskega poklica, ki se ne meša kar tako enostavno z vlogo plesalca. Vsi na slovenski plesni sceni vemo kako težko je priti do situacije, ko lahko koreografiraš za več plesalcev in ne le zase, zato sem želela to izkušnjo ustvariti znotraj teh delavnic.
Moj glavni cilj je bil iskanje njihovega individualnega plesnega izraza in kdo si oni sami kot koreografi želijo biti. Tako z njihovimi koreografijami dobimo vpogled v razmišljanja mladih iz katerega začutimo o čem v tem času in v tem obdobju svojih življenj največ premišljujejo. Njihove interpretacije, čutenja in individualni kreativni glas so čudovit vpogled v to, kako navdihujoča je mlada kreativna energija tako za njih kot tudi za nas gledalce. Želela sem si tudi, da bi proces čimbolj baziral na praktičnemu delu, ki bi se zaključil s ‘predstavo’ v Cankarjevem domu. Tudi tu sem hvaležna za podporo Cankarjevega doma, ki je v vlogi koproducenta.
Sodelovali smo tudi s Fakulteto za dizajn in študentka Hanna Laura Koželj je ustvarila grafično podobo za projekt. Nazadnje pa najpomembnejši člani, plesalci in koreografi s katerimi v studiu izredno uživam in kateri so me s svojo nadarjenostjo, odprtostjo, zagonom in srčnostjo res impresionirali. To so Neža Banovec, Ela Nora Belina, Katarina Čegovnik, Andreas Doukas, Pia Jazbec, Nikolina Katušin, Katja Kučina, Lana Kralj, Manca Lončar, Tara Pečnik, Anja Pipan, Larisa Počič, Ajda Požar, Ana Lina Telič in Tjaša Žvanut.
Seveda tvoje sodelovanje s KGBL sega nazaj v preteklost in vedno si z veseljem sprejela njihovo povabilo k sodelovanju. Koliko pa se je spremenilo od tvojega zadnjega sodelovanja pa do danes v smislu generacije plesalcev, dojemanju plesa, dojemanju kreativnosti, ki jo ti prinašaš v vseeno izoblikovano javno ustanovo prežeto s tradicijo klasičnega baleta?
KGBL je moj dom, v tej šoli sem odrasla in je temelj mene kot plesalke in kot osebe. Kljub temu, da sem si vedno želela, da bi lahko svojim plesalcem v smislu drugih plesnih tehnik ponudili še več, imam šolo na kateri sem diplomirala in profesorje tam izredno rada in sem na njih še vedno navezana. Tam mi je moj učitelj Matej Selan predal odlično tehniko in metodiko učenja in konec koncev sem tudi tam spoznala mojega mentorja Freda Lasserja, ki je v meni prepoznal odlično plesalko modernega/sodobnega plesa. Na letošnji produkciji se mi je definitivno zdelo, da se nivo plesalcev na KGBL viša, kader je bolj odprt in se zaveda potrebe plesalcev in kaj vse bi jim bilo potrebno za profesionalni poklic plesalca omogočiti. Letošnja produkcija je bila odlična. Kaj pa jim je kot instituciji znotraj sistema in pod okriljem ministrstva za šolstvo omogočeno je pa druga zgodba.
Življenje te je ponovno pripeljalo v Slovenijo. Ti plesna nomadka hehehe. Kakšen je pogled nazaj na tvoja kreativna slovenska leta, ko si ustanovila Kjara’s Dance Project in bila del trdne slovenske plesne scene?
To so bila zame ena najbolj srečnih ustvarjalnih let, saj smo se s plesalci zelo dobro poznali in delili izjemen entuziazem do plesa in življenja v umetnosti. Bili so najbolj zagnani, predani, izrazni in srčni plesalci s katerimi sem delala in hvaležna sem več čas, ki smo ga preživeli skupaj. Izredno sem ponosna na njih in da svojo odličnost zdaj predajajo naprej.
Pravimo, da mi obračamo, a življenje obrne po svoje. Tebe je ljubezen do Chrisa, tvojega moža pripeljala čez lužo v ZDA, pa nazaj v Evropo v Italijo, spet nazaj v Ameriko, na Irsko… . A vedno si ustvarjala na področju plesa, nikoli nisi bila ‘samo’ žena kulturnega atašeja. Kaj vse so ti prinesla ta leta tujine in koliko jih je bilo, spomni nas?
Chrisa sem spoznala ko sem bila že izoblikovana kot oseba in umetnica. Kot samostojna ženska, ki je živela za svojo plesno kariero kot koreografinja in pedagoginja. To pa je bilo dobro, ker se skozi selitve in njegov status nisem izgubila in s svojim delom ne le nadaljevala ampak ga popeljala na še višji nivo. Bilo pa je tudi težko, ker iskreno takrat Slovenije nisem želela zapustiti in sem si želela videti kam bi lahko popeljali Kjara’s Dance Project. Težko je bilo tudi v vsaki državi začeti znova. Izkušnja, ki te najbolj prizemlji in ti pokaže točno kdo si izven svojega znanega okolja in podpore vseh, ki jih poznaš. A v življenju dobiš lekcije, ki jih najbolj potrebuješ in danes sem zelo hvaležna za vse izkušnje, ki sem jih dobila. Spoznala sem kaj zmorem, ogromno res zanimivih ljudi, se prilagajala drugim kulturam in si svojo glavo odprla še bolj na stežaj. V Italiji sem ustvarila celovečerno predstavo Triptih, poučevala, koreografirala za Triennale di Milano, v Ameriki sem redno poučevala na The Washington School of Ballet, Metropolitan School of The Arts, Maryland Youth Ballet, George Mason University, koreografirala za Washington Ballet, Danzante, Dissonance Dance Theatre in bila rezidenčni koreograf na University of Minnesota. Vpogled in delo na plesnih institucijah v Ameriki mi je podal največ izkušenj in res sem uživala v profesionalnem odnosu in pozitivni usmerjenosti tam. Čas je vedno usmerjen v delo in v to kako bi lahko naredili nekaj kot tim še boljše. Konkurenca je tako močna, da je kvaliteta vse.
Iz Washingtona sva se nato med Covid-om preselila na Irsko v Dublin, kar pa je bila res malo bizarna izkušnja. Preselila sva se dobesedno v ‘lock down’ in tako živela v mestu, kjer nisva poznala nikogar in ničesar, skoraj 8 mesecev pa sva se smela premikat le znotraj 5 km radija. To je bilo prvo obdobje v mojem življenju, ko se je delo ustavilo in vse na irski plesni sceni se je zaprlo. Tako, da edino Irske žal nisem mogla doživeti skozi delo, so pa neverjetno prijazni Irci s svojim humorjem to obdobje olajšali. Takrat sva se s Chrisom tudi odločila, da imava selitev dovolj in da je čas, da se vrneva v Slovenijo. Doživela sva nešteto dogodivščin, a oba sva si zaželela bolj mirnega življenja v Sloveniji ob ljudeh, ki jih imava rada.
Srečali sva se celo v New Yorku pred leti na tvoji Alvin Ailey šoli oz. plesnem centru. Pa v Milanu, ko si pripravljala nov projekt. Je postavljati predstavo v tujini zelo drugače od procesa, ki ga poznamo v Sloveniji? V čem so razlike, v čem jih pa sploh ni?
Čas ko sva se srečali na Alvin Aileyu je bil res poseben saj se je znotraj festivala The Dance Gallery Festival na odru Alvin Ailey Citigroup Theatre uprizoril moj duet ‘Us’. Alvin Ailey so bile moje sanje, šola in veliko časa sem preživela tam in v svoji glavi sanjala, da bom nekega dne plesala v ansamblu. In zdaj se je tam uprizorila moja koreografija in to mi je res veliko pomenilo.
Je Slovenija sedaj zadnja postojanka, boš ostala tukaj?
Definitivno je Slovenija moj dom in zdaj tudi Chrisov. Vedno bova obiskovala Ameriko in Chrisovo družino tam ampak najin dom je tu in srečna sva, da sva se vrnila. Rada imava način življenja tu in vse lepote, ki naju obkrožajo. Da ne govoriva o ljudeh, ki so nama blizu. Te stvari so nenadomestljive.
In mogoče obudila Kjara’s Dance Project, nadaljevala kjer si končala? Člani skupine so zdaj že prepoznavni obrazi slovenske plesne scene.
Nikoli se ne ve. Nadaljevati kjer sem končala ne morem, ker sem vmes veliko doživela, preživela in se naučila. Premaknila sem se naprej, več imam življenjskih izkušenj in izkušenj v plesni karieri. Število ur, ki sem jih v zadnjih 12 letih preživela v studiu s plesalci iz celega sveta me je še bolj izoblikovalo. Zdaj lahko ponudim ne več ampak nekaj drugega. Še vedno pa je ostala ista ljubezen do dela z mladimi plesalci, ker ne bom nikoli pozabila kako je bilo ko sem si želela le plesati, plesati in od tega živeti. Je pa moja želja delati premišljeno in to kar dejansko ustvari neko globoko izkušnjo in spremembo.
Je slovenski ples vseeno v času tvoje odsotnosti mogoče napredoval, se spremenil, postal drugačen?
Vidim napredek v kvaliteti plesalcev in učiteljev. So veliko bolj raznovrstni in izkušeni in res imamo za tako majhno državo ogromno odličnih plesalcev in učiteljev. V produkcijskem smislu in spoštovanju potreb plesalcev, učiteljev in koreografov za res dobro delo, pa smo ostali na istem. Če ni vse skupaj še slabše. Biti plesalec ali koreograf je še vedno kot nekakšno občasno delo. Kar se jemlje resno kot poklic je učenje, čeprav je le to premalo plačano. Ampak, ko gre za ples in koreografiranje pa je v večini še vedno videno kot hobi, ki bi ga morali opravljati le iz ljubezni. V tujini se mi ni nikoli zgodilo, da bi morala prosjačit za honorar po opravljenem delu. Enostavno obstaja večje spoštovanje do poklica. Ne gre za majhnost Slovenije, ker so na primer igralci in režiserji za zelo podobno delo popolnoma drugače tretirani in plačani. In tudi druge majhne države obstajajo, ki imajo drugačen odnos do našega dela in dolgoročno zastavljene načrte, ki omogočajo resničen razvoj. Razvoj, ki omogoča kvalitetne predstave za plesalce, koreografe in tako nenazadnje tudi za gledalce. Trenutni sistem podpira veliko če ne preveč majhnega, kar povzroči, da so plesalci in koreografi razpeti med poučevanje in več projektov naenkrat. Vse je zastavljeno na čimvečjo količino produkcije, kar nikomur ne dovoli dejanskega dela z integriteto. In temu sledijo tudi predstave za katere mi sami ne verjamemo, da že sodijo na oder. In ko se zaključi s premiero, so producenti fokusirani na naslednji projekt namesto, da bi predstave živele naprej. Ne le za gledalce po celi Sloveniji ampak tudi za vse ustvarjalce, ki bi jim lahko to predstavljalo vsaj nekakšen vir dohodka. Mislim, da ni neke dolgoročne vizije in načrta, ki bi izboljšal pogoje za ustvarjalce. Ne vem, če sploh obstaja neko bolj kompleksno diagnosticiranje in reševanje problemov videno skozi objektivno zunanje strokovno oko. Škoda. Ker zaradi tega naši najboljši plesalci v večini še vedno plešejo in odhajajo v tujino.
Kaj pa boš najbolj pogrešala iz tujine in kaj najmanj?
Najbolj pogrešam odprtost, pozitivnost in prijaznost Američanov in Ircev. Najmanj pa močno pogrešanje ljudi, ki jih imam rada v Sloveniji, s katerimi lahko končno ponovno preživljava čas.
Hvala za intervju in se kmalu vidiva! Vabljeni na ogled Plesnih zgodb 17. in 18. maja ob 20.00 v Cankarjevem domu. Ogled napovednika tukaj https://vimeo.com/kjarasdanceproject
