Skupina, ki jo vodita Katja Vidmar in Albert Podrekar, ima ambiciozne načrte in postaja vse bolj prepoznavna v slovenskem plesnem prostoru.
Katja Dance Company je v septembru dala v prvo prestavo in kar z nekaj projekti štartala na polno v novo sezono. Kaj vse ste postavili na ogled in zakaj toliko projektov naenkrat?
Katja: Letošnje leto smo si res zadali nove cilje. Odprli smo baletno šolo po programu Metke Beguš. Cilj programa je, da vzgojimo plesalke in plesalce in jih pripeljemo do možnosti nadaljevanja na konservatoriju. Poleg tega pa smo odprli nove plesne delavnice z Nežo Banovec, in sicer Vodeno improvizacijo za odrasle, Kreativni gib za otroke in Individualne plesne ure za otroke s posebnimi potrebami. Odločili smo se tudi, da bomo večkrat snemali in predvajali plesne miniature, poleg tega pa smo imeli dve premieri – plesni film Življenje je vrednota – The movie! in plesno pravljico Objemi drevo!. Ker je bil september mesec ozaveščanja o raku, smo sodelovali in plesali na prireditvi Junakov 3. nadstropja in na športni prireditvi Poslovne nogometne lige. Nadaljujemo delo v naši lastni dvorani, saj je odre praktično nemogoče dobiti, gledalci so redki, časi so drugačni. Vendar imamo z Albertom in Nežo ‘napad’ energije, ki jo želimo usmeriti v plesno izražanje in ustvarjanje, zato toliko projektov naenkrat. Zelo težko je v teh časih motivirati in prepričati ljudi, da sodelujejo, plešejo, podprejo umetnost, zato verjamemo, da z različnimi projekti dosežemo več ljudi in morda vsaj nekaj od tega obstane in zaživi.
Katja, imaš nekako srečo, da je tvoj partner Albert tudi fotograf in se ukvarja z videoprojekcijo, imaš praktično neomejeno možnosti, da nastanejo tudi video in foto zapisi vašega ustvarjanje. Kako doživljaš ples za oko kamere oz. fotoaparat?
Katja: Ja, res imam izjemno srečo, da Albert obvlada in je navdušen nad fotografiranjem in videoprojekcijo. Tako se vse naše ustvarjanje tudi shranjuje in hkrati postaja del naše plesne dejavnosti. Odpira pa tudi možnosti da ‘vstopimo’ v domove ljudi, ki nas ne obiščejo v živo. Res pa je tudi, da je drugače plesati in posneti predstavo ali plesno zgodbo za kamero oz. fotografijo, kot pa nastopati v živo. Nama obema sta pomembni tudi mimika in zgodba, predvsem pa stik z ljudmi. Zavedava se, da so današnji časi tako posebni, da iščeva nove načine in možnosti, kako približati ples ljudem, jih navdušiti, prepričati, da z obiskom predstave dobijo kakovostno vsebino in hkrati pomagajo.
Se ti zdi, da gledalec drugače gleda predstavo, ujeto na video, kot pa živo predstavo? Kakšne so tvoje izkušnje?
Katja: Seveda! Za tiste, ki obiskujejo tovrstne predstave, pomeni dopolnitev, pomeni novo dimenzijo in zorni kot ogleda. Skratka iz našega vidika je video dodana vrednost predstavi v živo. Predvsem zaradi dejstva, da naš video ni standardni proscenski pogled, temveč prikazuje tiste kote in bližino, ki so gledalcem v gledališču ponavadi skriti.
Albert, si reden fotograf ali pa spremljevalec Katja Dance Company. Kdaj nastanejo najboljše fotografije?
Albert: Čisto po naključju, takrat, ko se srečajo pravi trenutek, gib, izraz, svetloba in smer. Sem še daleč od tega, da bi lahko vsak ujeti trenutek postal kakovosten izdelek. Vedno gre za dva različna momenta, tehnični in umetniški. Oba se morata pokriti, da sem zadovoljen. Predvsem je dobra slika taka, da se ob njej spomnim, kako je nastala in kakšni občutki so me v tem trenutku obdajali.
In kdaj so plesalci najbolj zadovoljni z izdelkom in kdaj ti?
Albert: Oh, tukaj pa se velikokrat razdvajajo mnenja. Plesalcem so pomembne predvsem vizualna plat obraza in skladnost in estetika plesnega giba, meni pa je veliko pomembneje sporočilo ali ‘trans’ plesalca, ki pade v svoj tunel. Zato se tukaj mnogokrat krešejo mnenja. In prav je tako.
Če pogledam nazaj na vašo uspešnico Življenje je vrednota (in niti ne vem, kolikokrat je bila zaplesana), ste precej razbili tabuje o pogledu na bolezen − rak. Se je kaj dosti spremenilo od premiere pa do danes? In v čem?
Katja: Predstava je bila v živo zaplesana kar 33-krat. Posamezne koreografije in sedaj plesni film pa bi gotovo to številko dvignili na prek 50. Predstava je res nekaj posebnega. Še danes nam ni jasno, kako zelo smo vsebinsko in pripovedno zajeli občutke, strahove in upanja obolelega človeka. In še – po projekciji filma Življenje je vrednota – The Movie! so nam gledalci jasno povedali, da je film ohranil in na nekaterih mestih še bolj intenziviziral čustva.
Ples so ljudje – dejstvo. Skozi to predstavo je šlo zdaj 29 plesalcev in prav vsak je dodal nekaj svojega. Odhodi in prihodi novih so vizualno in tehnično seveda precej oblikovali samo uprizoritev, a sporočilnost in energija predstave se od vsega začetka nista spremenili. Pet let je dolga doba. Prav gotovo bi zdaj tehnično lahko kaj spremenili. A zakaj in čemu? Pomemben je namen, in ta je dobrodelen, saj vseh pet let s predstavo pomagamo mladim, ki so preživeli raka.
Predvidevam, da imaš v bližnji in daljni prihodnosti še kar nekaj načrtov. Nam jih zaupaš?
Katja: Produkcijsko smo na odre dali novo plesno pravljico Objemi drevo, s katero želimo obiskati odre. V delu je nova celovečerna predstava z delovnim naslovom The Book.
Iščemo možnosti projekcij in nastopa na festivalih našega plesnega filma Življenje je vrednota – The Movie! Želimo si nadaljevati načrtovane nastope predstave Življenje je vrednota, vsaj pet nastopov je že bilo dogovorjenih v Sloveniji, dodatno v Tuzli, Španiji, Belgiji in Avstriji. Poskušamo obuditi te dogovore in jih realizirati. Z Nežo Banovec si želimo postaviti nove koreografije, videe, delavnice in plesne miniature. Upamo, da se naši plesni zamisli in ekipi pridruži še kdo tam zunaj, ki se išče in želi preprosto plesati. Prenovili smo svoje spletne strani www.katjadancecompany.com, kjer je možno izvedeti vse o nas ter nam finančno tudi pomagati z nakupom kakega našega izdelka. Pripravljamo sodelovanje z avstrijskimi prijatelji, s katerimi zdaj že tretje leto sodelujemo. Vabimo starše, da nam zaupajo svoje otroke v Baletne pripravnice. Imamo velike načrte in velike želje. Naša petletna dediščina je preprosto enkratna in želimo biti enkratni tudi v prihodnosti. Imamo lastno dvorano, vse možnosti dela in enkratno ekipo ljudi z res veliko znanja.
K sodelovanju si povabila nekaj novega pedagoškega kadra. Omenjaš Nežo Banovec, Metka Beguš je z vami že dolgo.
Katja: Sodelovanje z Metko Beguš traja že četrto leto. Metka je izredna pedagoginja in v tem času je njen način podajanja baletnega znanja, predvsem dejstvo, da na nek naraven način in s primerno hitrostjo doseže izreden napredek vsakega posameznika. Njena dobrovoljnost in pozitivna energija pa sta nalezljivi. Že nekaj časa je v naju tlela zamisel, kako vzgojiti mlade plesalce v našem duhu KDC, kjer morda jemljemo ples malce na drugačen način. In tako smo skupaj z Metko razvili program baletnih pripravnic, kjer otroci skozi ples urijo in raziskujejo svoje sposobnosti, prebujajo notranji interes ter ljubezen do plesa in umetnosti. Skozi ples razvijajo vztrajnost, delovne navade in se navadijo na skupinsko delo. V prostoru zaznavajo sebe in ostale ter si znajo med seboj pomagati. S plesom se učijo discipline, medsebojnega spoštovanja, razvijajo dobro samopodobo in zaupajo v svoje sposobnosti. Program izvajata vaditeljici Neža Rus in Neža Banovec – obe uveljavljeni plesalki in pedagoginji. In prav Neža Banovec je iz Nemčije in Španije k nam prinesla nov svež pogled na lirični, moderni ples, zato v oktobru načrtujemo sobotne delavnice z vsemi tremi. Sara Brčvak pa tako kot prejšnje leto izvaja Jazz za otroke in odrasle, sama pa vodim Vadbo za vzdržljivost, Plesalnico za ženske, Jazz Fusion in Družabne plese.
Kaj si želita ob štartu nove sezone?
Albert: Sam si predvsem želim, da bi imeli prave priložnosti za ustvarjanje in nastopanje.
Glede plesnih programov si želim, da bi zaživeli naši novi programi, da bi imeli končno tudi lastno bazo plesalcev, iz katere bi Katja z ekipo črpala sodelujoče v prihajajočih projektih. Izredno si želimo tudi, da bi nekako pridobili trajno finančno pomoč, s katero bi res lahko ustvarjali še kakovostnejše stvari. Želim si sodelovanja in predvsem dela v tujini, saj je Slovenija precej mačehovska do umetnosti. Vse smo si ustvarili sami, nikogar ni, ki bi stal za nami, preveč vrat ostaja zaprtih za nas. In želimo si, da bi se tudi za nas odprla, vsaj malce.
Hvala vama in uspešno želim!