Pogovor s Katjo Čuk, pedagoginjo in plesalko, ki bo poučevala na 35. Zimski plesni šoli v Mariboru in se je za eno leto iz Kolumbije vrnila v Slovenijo
Draga Katja, te pozdravljam, predvidevam, da si v predpripravah za poučevanje na Zimski plesni šoli v Mariboru. Zate bo to premiera na tem dogodku, ki šteje že 35. leto. Kaj boš poučevala in kako je prišlo do sodelovanja z Minko Veselič Kološa, ki te je povabila?
Pozdravljena, Barbara! Imaš prav, 35. Zimska plesna šola (ZPŠ) bo zame premierna v plesno pedagoškem pomenu, in ob Minkinem klicu sem bila hkrati presenečena in počaščena, da me je povabila k sodelovanju. Kot učenka sem se ZPŠ udeležila mnogokrat. Program je iz leta v leto ponujal kaj novega in drugačnega: od modernega prek ustvarjalnega plesa do flamenka in afriških plesov. Veseli me, da se program še naprej bogati in širi ter da so se letos odločili ponuditi tudi salso. Da bi zajela kar čim širše občinstvo (plesalce in ljubiteljske plesalce, moške in ženske ter vse ostale radovedneže) in predstavila salso v njeni pestrosti in raznolikosti, sem delavnico poimenovala Salsa fusion solo. Delavnica bo torej skupinska ter bo vsebovala elemente/korake različnih salsa stilov. Uvodoma pa bom, kot mi je to v navadi, predstavila in razložila glasbo in štetje, na podlagi katerih bomo delali.
Ko razmišljam, od kod se poznava z Minko Veselič Kološa, ne najdem odgovora in se mi zdi, da se poznava od vedno (smeh). Obe živiva tesno povezani s plesom in plesno sceno in tako se redno srečuješ. Leta sem plesala in pozneje poučevala na Plesni Izbi, 2012−2014 sem naredila izobraževanje za plesne učitelje prek JSKD, se udeleževala izobraževanj JSKD in zimskih plesnih šol, Minka pa bedi nad vsem tem in je vedno aktivno prisotna na tak ali drugačen način.
Poučevanje pa seveda zate ni premiera, saj to počneš že dolga leta. A kljub temu je razlika med eno in drugo predstavitvijo plesa. S kom najraje delaš oziroma kdo je zate največji izziv?
Pedagoško delam že veliko let in poučujem najrazličnejše vsebine: od šolskih do plesnih in drugih umetniških. Ker sem tudi študirala pedagogiko na FF v Mariboru, se v vlogi učiteljice počutim domače in dobro. Pedagoško delo mora biti vedno prilagojeno specifičnemu občinstvu in njegovim zahtevam/željam. Tako seveda različno delujemo, kadar delamo z otroki rekreativci ali otroki tekmovalci, odraslimi, v paru itd. V pedagoškem pomenu je izziv, kadar se zbere zelo mešana populacija tečajnikov, ki zajema od začetnika do plesnega učitelja, ti pa želiš zadovoljiti oba − tistega, ki zna zelo malo, in tistega, ki zna veliko.
Na Zimskih plesnih šolah si bila v preteklosti kot učenka, zdaj boš pedagoginja. Ogromna razlika, kajne? Kako doživljaš to relacijo učenec in učitelj?
Prav zaradi tega sem dejala, da se počutim ob vabilu počaščena. Zelo lepo je doživeti tak razvoj in vedeti, da so ga spremljali in te cenijo ‘pomembni drugi v tvojem domačem okolju’. V svoj plesni in tudi pedagoško plesni proces sem namreč vložila ogromno časa, truda, energije in denarja, predvsem pa sem vložila sebe z vsem srcem. Imeti možnost, deliti svoje znanje ter se predstaviti kot umetnik širšemu občinstvu so zame neprecenljive izkušnje in dosežki. Menim, da je dober učitelj tisti, ki nikoli ne neha biti učenec. Vsak plesalec, tako kot plesni učitelj, se bi moral zavedati pomena permanentnega izobraževanja. Nikoli ne znamo dovolj in vedno je toliko več, kar se lahko naučimo in izboljšamo.
Nekaj časa si balansirala med Slovenijo in Kolumbijo, ki “ti je dala motivacijo in vero vase”, kot si dejala v najinem zadnjem intervjuju. Zdaj si se vrnila domov. Kaj je bil razlog za vrnitev?
Kolumbija je postala in ostala del mene. Tam sem lahko postala jaz jaz. Odločitev za vrnitev v Slovenijo ni bila lahka in za/proti njej sem razmišljala več mesecev. Na končno odločitev je vplivalo več faktorjev, ampak če jih povzamem, lahko rečem, da sem začutila, da je čas, da nekaj več časa preživim ob svoji družini, predvsem babici, ki mi je zelo blizu, in da sem plesno čutila, da ‘je še toliko več’. Tukaj se lahko učim in poglabljam znanja, ki jih v Caliju nisem, hodim na plesne festivale in kongrese ter se učim od drugih velikih umetnikov itd. Ko sem se odločila, da se vrnem, sem ‘si dala eno leto’, to leto bi rada najbolje izkoristila tako v plesnem kot osebnem pomenu, hkrati pa bom v tem času začutila, ali želim ostati ali ne.
Že pred letošnjo ‘vrnitvijo’ si bila na več zasebnih in tudi plesnih obiskih Slovenije. Dvakrat tudi s kolumbijskim soplesalcem.
Slovenijo sem obiskovala vsako leto, odkar sem jo leta 2014 zapustila. Prvi plesni obisk se je zgodil leta 2017, ko me je Branko Padjan iz PŠ Rolly povabil na Salsa kongres Maribor. S tem nama je s Hernanom Andresom Cuerom dal priložnost, da predstaviva salso Cali kot tudi salso cabaret slovenskemu občinstvu in nama odprl vrata v Slovenijo. Za to povabilo bom vedno hvaležna. Novembra in decembra 2018 sem v Sloveniji plesala s Felipejem Herrero, plesalcem zasedbe Swing Latino. Izvajala sva nastope, plesni potopis, delavnice ter pripravila 25-minutni plesni novoletni šov v Gran Hotelu Rogaška Slatina, znova v zahvalo Branetu. Pri tem sem k sodelovanju povabila latino par, Brina in Pijo, ter kombinirala salso, latinskoameriške plese in kolumbijsko folkloro – obožujem takšne kreativne procese.
Eden posebnih stilov, ki ga obvladaš, je še vedno salsa caleña, kajne?
Salsa caleña je eden od salsa stilov, ki se je razvil v kolumbijskem mestu Cali. Njene značilnosti sta številnost korakov (poznamo več kot 30 korakov, čeprav večina jih pleše in se zadovolji s 6 do 8) in pogosto (čeprav ne nujno) hitrost. Razumeti moramo, da je precejšnja razlika med salsa caleña social (Cali salsa kot družabni ples) ter salsa caleña artistica (Cali salsa za šov in tekmovanja). Prva je primerna za vsakogar in jo lahko plešemo tako kot salso linea ali cubano ali mambo na plesnih večerih. Prav tako jo lahko kombiniramo z drugimi salsa stili. Salsa Cali artistica pa je res zelo hitra, ‘močna’, pogoste so figure, v primeru kategorije ‘cabaret’ pa tudi akrobacije. Jaz jo obožujem tako kot družaben kot tudi šov ples, še raje pa jo kombiniram z drugimi stili.
Kako se je ukvarjanje s salso vseh stilov razširilo po Sloveniji? Na trenutke se mi dozdeva, da je tega vse več, potem se obrne in ni več tako intenzivno. Kaj meniš, kje smo?
Hmmm … ‘Who am I to judge?’ (Kdo sem jaz, da bi sodila?) Kar lahko rečem z gotovostjo, je, da so salsa tako kot bachata, kizomba postali zelo zaželeni, zanimivi in plesani ritmi tudi pri nas. V Ljubljani sicer veliko bolj kot v Mariboru. K temu verjetno pripomorejo družbena omrežja in številni socialni plesni dogodki, kot so številni festivali. Pri nas vidim, da ljudje znova obujajo in vzljubljajo družabne plese in tudi salso in bachato kot rekreacijo in social ‘dancing’. Je pa v tem žanru pri nas žal izredno malo profesionalnih ali semi profesionalnih plesalcev, ki bi se odločili za nastope in tekmovanja …
Kje vse poučuješ, kaj delaš zdaj, to nas seveda zanima?
Zaposlena sem na OŠ Pod goro v Slovenskih Konjicah, kjer izvajam pedagoške individualne ure za učence z učnimi težavami. Šola me je dobro sprejela in rada imam tako učence kot kolektiv. Plesno delam na Plesni Dimenziji, kjer poučujem latino ladies odrasle in skupino latino/salsa deklic. Krasna ženska pedagoško plesna zasedba pokrivamo tečaje raznih zvrsti ne samo v Mariboru, temveč tudi Rušah, Lenartu, Hočah in celo na Zg. Velki pa še kje. Tam imam tudi prostor za osebne treninge. Praviloma treniram sama, zadnji mesec pa sem se za treninge združila z nadarjeno mlado Vito Janič. Sodelujem s in občasno poučujem na S plesnem studiu v Mariboru pri Tjaši Krajnc, hudi ‘reaggettonerki’ in prijateljici, ki me je lani obiskala in se z menoj učila v Caliju. Ob ponedeljkih plešemo salso, zdaj pa tudi bachato pri Jerneju Brenholcu na Ptuju. Z Jernejem sodelujeva tudi že od mojega obiska 2018 in sva dober pedagoško plesni tim. Ob vikendih učim pogosto še kakšne zasebne plesne ure v Mariboru. V ‘prostem času’ grem na trening (skupinski ali individualni) na Core center na Studencih. Kot vidiš, imam srečo, da pritegnem k sodelovanju in delu same prijetne, delavne in odprte ljudi. Upam, da bom imela tudi to srečo, da spoznam primernega soplesalca ali skupinico, s komer bi lahko nastopala in tekmovala tudi pri nas in v okolici…
Si še vedno preprosto srečna, ko plešeš, ali bi še kaj dodala?
‘Es lo que me hace feliz, defitivamente si.’ (Ples je to, kar me osrečuje, definitivno je.) Rada rečem tudi, da je ples moj element (kot le-to definira Ken Robinson). Postal je tudi način življenja in vseživljenjskega učenja, ki mu nikoli ni in ne bo konca. Je izziv. Včasih tudi frustracija. Ampak ja, ples me osrečuje in izpopolnjuje, in menim, da je srečen in izpopolnjen posameznik predpogoj za vse drugo, kar še sestavlja življenje.
Hvala in vse dobro želi naš portal!
Draga Barbara, hvala tebi.
