Kaja Lin Jagodič Avguštin. S premiero ni bila zadovoljna, a že drugi večer navdušila poln avditorij Plesnega Teatra Ljubljana!

Odtujenost (foto: B. Gosarič)

Plesni Teater Ljubljana (PTL) je zaključil plesno sezono 20212022; zadnje velikopotezno dogajanje je potekalo na začetku poletnega junija. Malo pred tem je bila uprizorjena plesna predstava Odtujenost koreografinje Kaje Lin Jagodič Avguštin, za njo pa je bil na vrsti še Festival plesnih perspektiv Ukrep od 1. do 5. junija, o katerem smo že pisali.

Po premieri (19.) koreografske stvaritve Kaje Lin Jagodič Avguštin Odtujenost v produkciji PTL Avtorski opus sta sledili še dve ponovitvi: 20. in (ogled) 21. Ob besedi odtujenost se kar zastavlja vprašanje o vzroku: od česa, koga, in zakaj? V gledališkem listu se bere, da avtorica čuti odtujenost kot posledico pretirane in velikokrat nezavedne vpetosti v nek prostor, tudi je lahko navezanost na osebo ali čustvo: “Če ne naredimo koraka nazaj k sebi, če ne postanemo bolj iskreni in zavestni, lahko obstanemo na mestu, se zapletamo v eno in isto situacijo, otopeli hlastamo za zrakom in sčasoma postanemo vedno bolj odtujeni. Sami sebi postanemo tujci.”

(foto: Andrej Lamut)

Ko odrske luči zažarijo (oblikovanje luči: Aleš Erjavec, tehnična asistenca: Janko Oven), se pred avditorijem širi prostorska globina plesnega odra, ki ga lomijo, delijo in rahljajo dolgi ter široki koprenasti trakovi blaga bež odtenkov, so kot likovni eksponati prostorne galerije (scenografija: Larisa Kazić) odprtih prehodov in zakritih ozadij. Zaslišijo se toni (avtor glasbe: Mitja Vrhovnik Smrekar) in se pojavi senca, ki se izvije iz koprenastih zaves, na oder pa stopi športno kostumirana akterka (izdelava kostuma: Suzana Krapež) Kaja Lin, očitno iz svojih intimnih, nevidnih pregrad.

(foto: N. Durdevič)

Zračno valovanje trakov, prelivanje svetlobne barvitosti po površini mehkega blaga in senčenje telesnih obrisov za zastori da misliti o notranjih prostorih njenega zastrtega bivališča. In tako, kot je priletela v prostor, se znova kar hitro izgubi med prepletenim blagom, pravzaprav ubeži ali se pač prestraši odprte prostorske razsežnosti. Vhodi in odhodi se vrstijo v potencah avtoričine virtuoznosti, ki diha, gosti čustva, gnete negotovost, ponavlja sosledja, kot bi si kaj neslišno dopovedovala, predvsem pa izčrpava, vse dokler se ne sesuje, obleži.

(foto: Andrej Lamut)

Ko nastopi čas predaha in upočasnjenih premikov, se dobi občutek, da se bliža nova napoved možne nove svežine. Je to nenaden preobrat, ki ga plesalka vzvalovi z elastičnim blagom in ga ovija okoli sebe? Je belina njeno toplo okrilje, na katerem končno najde svoj mir; nove (plesne) izzive, ali skuša doseči novo liriko pogleda? Dokončnega odgovora, kot kaže, še ni, je pa stanje, ki hote ali nehote opozarja na čas in posledice nedavnih izolacij, osebnih in globalnih.

(foto: Andrej Lamut)

Koreografinji, pedagoginji in plesalki Kaji Lin Jagodič Avguštin je uspelo v relativno kratkem uprizoritvenem času svojo intimno realnost kot integralni del obstoječega življenjskega trenutka doživeto inscenirati v koreografskem toku njej lastne plesne ekspresije (zunanji očesi: Kjara Starič Wurst, Maša Kagao Knez). V koreografiji se zaznajo stanja, ki akterko izčrpavajo, stresajo, ogrožajo in bi jih želela preseči, zato išče, lušči in odstira koprene svojih čustvenih pokrajin, tudi si dopušča nove rešitve, možna spoznanja; kar je vse lahko razumljivo tudi kot odtujenost.

(foto: Tjaša Gnezda)

Po predstavi me je zanimalo, kako je mladi mamici, Kaji Lin, uspelo pripraviti svoj zahtevni projekt in v kakem času. Odgovorila je, da so to bile njene najdaljše priprave, kajti po porodu je presenečeno ugotovila, da telo ni več njeno plesno telo, zato je začela z intenzivnimi treningi, s kondicijo in odpiranjem plesnega telesa, medtem ko je premagovala ovire, se je v njej iskril nov plesni koncept: Koreografija sloni na vnaprej določeni strukturi, vendar je večji del projekta zasnovan na improvizaciji, ki izhaja iz zastavljenega koncepta. Ko vstopim na oder, me zalije val emocij, tudi plesni navdih v tolikšni meri, da niti en večer teh treh uprizoritev ni bil enak. S premiero nisem bila ravno zadovoljna. Medtem ko je drugi večer predstavljal enkratno doživetje, zdi se mi, da sem samo sebe presegla; danes pa sem kar zadovoljna z izvedbo. Aplavz skoraj polne dvorane pa je zagotovil navdušenje in uspeh.