Na odru Centra kulture Španski borci je plesna umetnica in koreografinja Kaja Lin Jagodič Avguštin obogatila slovenski plesni prostor s svojo novo premiero (18. maja), s plesno predstavo Corpus Aurora, ko corpus v latinščini pomeni telo, aurora (avrora) pa svit, tudi prebujanje, v mitologiji pa je Aurora ime rimske boginje zarje. Za naslov Corpus Aurora je kar težko opredeliti natančen prevod, najprimerneje bi bilo prebujanje ob svitu ali zarji. Po ogledu plesne predstave, kjer teče gibalni preplet lahkotnosti in teže, ko se premaguje zemeljska teža ob dvigu ter raztegu in se ob jutranjem svitu poraja novo hrepenenje po svetlobi, po lahkotnosti možnega vzleta, je za Kajo Lin in njeno novo uprizoritev kar primerno ime (naslov) Aurora, boginja zarje. Je Aurora, ki zarjo doživlja in jo izpisuje s svojim fizičnim korpusom, telesom, ki je vpeto v zemeljske zakone sile teže, torej je na sceni corpus, in ne le plesalkin, ko projekt okviri še odrska scena.
Plesno prebujanje Kaje Lin smo doživljali že leta 2007, ko je kot dijakinja srednje baletne šole predstavila svojo (zmagovito) plesno miniaturo Amelie na tekmovanju mladih plesnih ustvarjalcev Opus 1 ob mentorju, pedagogu in plesalcu mednarodnega slovesa Damaasu Mithrasu Thijsu. Ko je njeno plesno telo vibriralo skupaj z glasbo v čutni mladostni lahkoti, v gibki poetiki, ko je valovalo po prostoru tudi v tistem dozdevnem statičnem telesnem trenutku ob vdihu za novi prostorski vzgon, le da tokrat še bolj prefinjeno niansirano ter izpovedno dozorelo.
Po zaključku Srednje glasbene in baletne šole v Ljubljani (danes KGBL) se je Kaja Lin pogumno napotila v Izrael, kjer je štiri leta bivala ter plesala v Kibbutz Contemporary Dance Company II, tudi v Fresco Dance Company, ko pri nas ni imela možnosti pridobiti sebi primernega plesnega udejstvovanja ali angažmaja. Vrnila se je, ko je koreografinja in pedagoginja Kjara Starič Wurst osnovala svojo projektno plesno skupino: Kjara´s Dance Projekt ravno v ta namen, da mladim plesnim talentom da možnost delovanja na slovenski plesni sceni. In je Kaja Lin znova zaplesala na slovenski sceni leta 2011 v Kjarini plesni predstavi Odtisi, tudi znova zablestela v dozorelosti svoje plesne poetike. Njen nemirni plesni duh jo je znova vodil in umeščal na evropsko ter mednarodno profesionalno plesno sceno, kjer je delovala v projektih: Batsheva Excellent Dancers Project, The Foreigners Collective, v teatru ImPerfect Dancers Company v Italiji, tudi nastopala na Interntional Festival of Performing Arts v Indiji, v gledališču Suzane Dellal v Tel Avivu … Se vračala na slovensko plesno sceno, kjer je bila ustvarjalno prisotna v svoji Radovljici, tudi predstavljala tuje ustvarjalce, sodelovala pa na 6. Plesni Nacionali v Španskih Borcih, na 9. Festivalu Fronta sodobnega festivala v Murski Soboti, v SNG Nova Gorica s skupino M&N Dance Company …
Poleg večletnega sodelovanja s Kjaro Starič Wurst je delovala tudi z drugimi slovenskimi koreografi: Rosano Hribar, Nastjo Bremec Rynia, Michalom Rynio, od leta 2017 pa sodeluje s KGBL Ljubljana in ustvarja gib v gledaliških predstavah, letošnjega maja je uprizorila svoj novi projekt čiste koreografske misli, Corpus Aurora.
Na zasenčenem odru v poltemi meglic je v ozadju opazna ženska silhueta, medtem ko je v sredini odra lebdel beli origami ptič, kot bi čakal še kak kanček svetlobe za svoj vzlet. In ko se je svetloba začela širiti, je ženska v širokih, lahkotnih hlačah po modnem vzorcu ‘dimij’ opazovala njegov krožni let v nevidne odrske višave, nato je tudi njeno prebujeno gibko telo začelo svoj lahkotni plesni spev iztegnjenih rok, kot so leteča krila, vrtečih se v vrtincu obratov, ki so jim sledili lahkotni gibki vzorci sodobnosti, spleteni z vijugam in preskoki akrobatskih linij ter lokov. Poleg ptičjega zračnega leta, ki v svoji obliki kar simbolizira lahkotnost in se ga v te namene da zaslediti tudi v novodobnih bivakih, je na stranskem delu odra pod kotom slonela paličasta kovinska konstrukcija, obešena na nevidno stropno konzolo.
Že sama scena daje jasen vpogled na dva kontrasta, lahkotnost leta ter težo vpete statične konstrukcije. Scenska iluzija kontrasta med življenjsko, ptičjo letečo lahkotnostjo in težo paličaste konstrukcije ni tako drastična, kajti tudi paličasta konstrukcija ukazuje na zgradbo zračne lahkotnosti (izdelava rekvizitov Marija Prelog), kar se izkaže ne le kot estetski scenski poligon scenografke in umetniške svetovalke Larise Kazić, ampak je tudi vsebinsko zaokrožen okvir plesalkine koreografske poslikave. Tako kot scena, tudi glasba ter oblikovanje zvoka Joshua Dumasa in luči Igorja Remete utripajo skupaj s koreografijo, ko tudi kostumografija Suzane Krapež vihra skupaj z gibkimi plesalkinimi verzi, torej v sozvočju s plesno predstavo Corpus Aurora avtorice in solistke Kaje Lin J. Avguštin.
Kaja Lin lahkotno in čutno preliva ter širi svoje gibke plesne verze po odru, zaključi pa na kovinski konstrukciji, torej ob mestu začetka svoje razgibane rapsodije. Nekako na polovici koreografske poslikave pa nastopi preobrat v močeh ter telesni manifestaciji teže te plesne izpovedi, ko se posamezni segmenti tudi znova repetirajo, vendar v novi težnostni obliki, ko pridobijo odsev navidezne teže, izpolnjene z novo vsebinsko obliko procesnega ustvarjanja. Zanimivo, kako se lahko z mislijo spreminjata moč in volumen telesne projekcije, ko se ob istovetnem gibu lahko niansira obtežba ter zazna sprememba teže, čeprav se nianse prefinjeno ter praktično istovetno gibalno senčijo. In ravno to je tista moč umetniške plesne izpovedi, ki jo lahko slikar niansira z eno potezo ali osvetli z barvo, koreograf pa izpoje na sceni. V tem delu se plesalka poveže s paličasto konstrukcijo, ko je ona jin element, ki se sooča s hladno jang statiko, na koncu pa tako, kot se dan začne zlivati s temo, se paličasta konstrukcija počasi dviga in se v vertikali skupaj s plesalko izgublja v temi ter višavah odra.
Plesna predstava Corpus Aurora avtorice in izvajalke Kaje Lin Jagodič Avguštin je celostno dorečena, tudi umetniško oblikovana scenska izpoved, ki domiselno zaokroži dnevni ciklus svetlobnega vzgona ter zatona, prebujanja in odhajanja v poetično zasnovanih plesnih parametrih lahkotnosti in teže.
