Plesni Teater Ljubljana (PTL) je novo gledališko sezono 2023/24 odprl sredi septembra z gibalno-avdiovizualno predstavo Zakaj tako jezno? Zakaj ne? Kaje Janjić, nastala pa v produkciji PTL – prvenec 2023, producentka Katja Somrak.
Kaja Janjić se je po maturi SVŠGUGL, Umetniške plesne gimnazije v Ljubljani napotila v Salzburg, kjer je leta 2006 zaključila SEAD – Salzburg Experimental Academy of Dance in začela svojo profesionalno pot kot plesalka, koreografinja in pedagoginja. Svoj plesni opus je razvijala v sodelovanju z znanimi koreografi in režiserji, tudi se usmerjala na gledališko sceno kabareta, otroških predstav, z letom 2015 pa se predstavila še kod glasbena izvajalka pod psevdonimom Fraw Blanka. Trenutno deluje pod neodvisno založbo Munje records; in je v letu 2022 izdala svoj glasbeni prvenec z naslovom Stranski učinki.
Avtorska solo predstava Zakaj tako jezno? Zakaj ne? je nastala po zamisli, koreografiji in v solo izvedbi Kaje Janjić kot njena osebna izpoved o apatičnem doživljanju sveta; saj je apatija več kot prisotna v današnji družbi. Vzrok apatije avtorica išče v poplavi informacij, tudi v obstoječi usmerjenosti družbenih omrežij, tehnologij in tiska. Ko posledice nosi posameznik, po mnenju avtorice ga lahko reši le jeza, edino možno orodje v borbi proti apatiji.
Že sam začetek oziroma negotov prihod solistke Janjić na zatemnjeno sceno ukaže na neke vrste apatičnost, ko pa sceno obsije svetloba (oblikovanje svetlobe: Janko Oven), se doživi sijoča barvitost kvartopirskega vzdušja, sceno pa obdajajo paravani s premičnimi kartami (video: Stella Ivšek, kamera: Andraž Čok Sorko). Projekcije kart se zaznajo na belih ploščah, ko te drsijo po vertikali, tudi jih Kaja plazeče kupčka ter sortira po horizontali v zaporedju sijoče barvitosti črnih (piki, križi) in rdečih (kare, srca) kart (scenografija: Kaja Janjić in Olja Grubić – tudi kostumografija, izdelava scenografije: Peter Kotnik), ki znajo prekriti in obarvati celo plesno telo akterke.
Kaja je ves čas v gibanju, ko svoje karte velikanke tudi ves čas postavlja, razvršča, jih premika in odmika; povsem je vpeta v sceno, v igro pasjansa, kot bi iskala določen izhod. Njeno gibanje je delovno, sicer se zna ustaviti, tudi zamrzniti in gestikulirati. V ta Kajin koncept intime se umesti še kavč, ki ga stežka vleče za seboj. Tudi scena je sestavni del nastopajoče apatije, ki jo zaznava in ji sledi glasbena kulisa (Ruža Preis). Ko nenadno nastopi preskok, glasno negodovanje, skokoviti odskok in se Kaja Janjič prepusti svoji plesni tirnici, plesu avtorskega sola (gibalno in dramaturško svetovanje: Vita Osojnik, Natalija Manojlović, Alja Lacković).
Gotovo se je jeza nabirala že od samega začetka ob vseh spremembah in zaznavah mizanscene, vendar ne v tolikšni meri, da bi lahko prišlo do večjega izbruha; in se je igra s kartami dozdevala le kot tiho niveliranje ujetege stanja. Tudi se zastavi vprašanje, ali jeza lahko zdravi apatijo. Mogoče v nekem danem trenutku, ko se zadiha s polnimi pljuči, eksplozivna srd pa izleti s krikom. Torej ko zavre kri, ampak kako in kdaj komu kaj takega uspe, se znova zastavlja vprašanje. Na sceni se pravzaprav sledi apatiji, ki jo akterka rešuje v koreografski strukturi scenskih impulzov ali sprememb ob mešanju kart, ko ob koncu vsega naveličana tudi odskoči, da bi se na koncu lahko še plesno izpela, sprostila.
Kaja Janjić je za svoj prvenec na odru PTL izbrala kar zahtevno tematiko, tudi jo domiselno umestila v igro pasjansa in dovolj jasno opredelila z novodobno scensko tehnologijo ter s svojo gibko igro povezovanja; na koncu pa žal umanjkal dramaturški preskok, da bi zaključek bil spontano dovršen ali bil v sozvočju z naslovom.
