Pred premiero predstave LOV-SREČE-LOV-SREČE-LOV- pogovor s koreografom in interpretom Jernejem Bizjakom!
Jernej, pozdrav, in si pred premiero nove predstave (pa ne vem, ali je res nova, ker se mi zdi, da smo jo že videli …) LOV-SREČE-LOV-SREČE-LOV-, ki pa bo verjetno spet poseben izziv. Gre namreč za predstavo, namenjeno otrokom. Sicer imaš s tozadevnimi predstavami že nekaj izkušenj, a prepričana sem, da je ustvarjanje za otroke ‘peklensko’ delo. So neusmiljeno odkriti, in prav je tako. Se strinjaš z mano? Predstavi nam, kaj nas čaka 1. junija v Anton Podbevšek teatru, in potem v ponovitvah med 8. in 10. junijem v Plesnem Teatru Ljubljana (PTL)?
Ustvarjanje za otroke je gotovo svojevrsten izziv. Vesel sem, da imam ob sebi še soizvajalki mlajše generacije, Petro Peček in Anamario Bagarić, saj navkljub fizični utrujenosti, ki jo projekt terja od nas vseh, skupaj ohranjamo vzpodbudno in pozitivno okolje za delo. Sreče torej ne preizkušamo in izkušamo le znotraj umetniškega koncepta predstave, temveč tudi znotraj produkcijskega konteksta. Do zdaj nisem imel veliko ustvarjalnih izkušenj s predstavami za otroke. Sem pa v lanskem letu prejel štipendijo danske umetniške fundacije, ki mi je omogočila dobro predpripravo, saj sem se prek različnih aktivnosti podrobneje spoznaval s specifiko predstav, namenjenim najmlajšim. Poleg tega sem se projektno pridružil umetniškima skupinama GAZART (Tali Razga) in MYKA (My Gröndholdt) na Danskem, ki ustvarjata dela izključno za mlado občinstvo. Pri prvi sem sodeloval kot asistent koreografije, pri drugi pa kot plesna alternacija. To, da so otroci neusmiljeni kritiki, je res, in veseli me, da je temu tako, saj so njihovi neposredni in iskreni odzivi najboljša popotnica za razvoj ne samo našega projekta, ampak področja širše. Z ekipo Zavoda 0.1 smo torej tik pred premiero interaktivnega gibalnega projekta za otroke (3+), ki s pomočjo napihljivega gradu raziskuje odnosnost med telesom in čustvi, pri čemer se osredotoča na dojemanje individualne in kolektivne sreče ter njuno reprezentacijo in izkušnjo v fizičnem telesu. Originalno zasnovan format ‘work-formance’ se začne z gibalno delavnico in se brez premora nadaljuje v performativ, kjer mladi postanejo protagonisti gibalne akcije.
Drži, da je bilo že lani moč zaznati zametke predstave. Po neuspešnih rezultatih na razpisih smo namreč osnovno idejo razvijali in testirali v obliki krajše gibalne intervencije z namenom opredelitve ciljnega občinstva. Ob tej priliki se še enkrat zahvaljujem vsem vpletenim partnerjem, ki so verjeli v naš projekt in nas podprli že v samem razvoju (Aaben Dans, Bora Bora, Zavod Ivana Cankarja Vrhnika, Plesni Teater Ljubljana, zavod Moja Kreacija, zavod Flota, Murska Sobota). Končno verzijo projekta si bo moč ogledati v Novem mestu 1. in 2. 6. (Anton Podbevšek Teater – Vrtec Pedenjped; zaprta predstava), 4. 6. v Kranju (Festival sodobne odrske umetnosti Kalejdoskop), 8.–10. 6. v Ljubljani (Plesni Teater Ljubljana) ter konec julija na Vrhniki (Poletje na Vrhniki) in v Starem trgu pri Ložu (Festival Plavajoči grad). Postprodukcija projekta bo sledila v novembru in decembru, upamo, da tudi v 2024. Naj povem še, da je projekt že pridobil mednarodno pozornost, saj se bo na Danskem odvijal v letu 2024 in na Švedskem v letu 2025, a vselej z lokalnimi ekipami nastopajočih.
Na kaj je ustvarjalna ekipa še posebej pozorna?
Še posebej smo pozorni na interakcijo z občinstvom, ki bo skozi izvirno besedilo in pripovedovanje izjemne dramske igralke Nine Ivanišin vzpostavljena že na samem začetku, še preden otroci stopijo v dvorano. Skozi celotno predstavo smo pozorni, da otrokom dovolimo dovolj prostora za lastno interpretacijo, da jim torej ne prinesemo vsega na pladnju. Hkrati pa seveda, da ohranjamo njihovo pozornost. K temu gotovo veliko pripomore tudi avtorska glasba Matije Strniše, ki te drži v magičnosti od začetka do konca. Do zdaj smo imeli že tri vaje s testnim občinstvom in odzivi so zelo dobri. Čaka nas še zadnja generalka z večjo skupino otrok in kmalu bomo pripravljeni na premiero in ponovitve.
PTL je na eni strani prostor uveljavljenih plesnih ustvarjalcev, na drugi strani daje možnost tistim, ki šele prihajajo na sceno, in pa tudi pridobiva otroško občinstvo. Kako ga ti doživljaš kot uveljavljen umetnik?
Plesni Teater Ljubljana je ena od redkih organizacij pri nas, ki podpira tako mlade kot uveljavljene slovenske ter mednarodne ustvarjalce. S svojim raznolikim programom (klasi, delavnice, rezidence, predstave, festivali itd.) zajema najširše občinstvo, tudi najmlajše. S PTL sodelujem že od leta 2016, ko sem kot mlad koreograf v produkciji Zavoda 0.1, predstavil svoje prvo avtorsko delo V objemu sprožilca ali pot do točke nič. Z velikim zanimanjem spremljam delovanje PTL in veseli me, da se pozitivno odzovejo prav vsakič, ko jih kontaktiram. Tako kot oni si tudi znotraj Zavoda 0.1 prizadevamo vzpostaviti nove delovne možnosti in priložnosti za mlade. Ko smo potrebovali zamenjavo za eno od plesalk, ki je bila zaradi drugih obveznosti že zasedena, smo se na ‘lov’ odpravili na njihove jutranje klase, ki so namenjeni profesionalcem. Tam smo jo brez avdicije tudi našli.
Lahko zapišem, da si navajen biti od doma, saj si iz Vrhnike zelo hitro odplesal v Rotterdam na plesno akademijo in od tam v Barcelono, pa naprej v skandinavske dežele. Tujina je tvoj dom že nekaj let, kajne? Ampak kje si pravzaprav doma? Je to tam, kjer skupnost dodeli finančna sredstva za ustvarjanje, ali nekje, kjer je srce, ali nekje čisto drugje.
Čas hitro beži, avgusta bo minilo že 16 let, odkar sem odšel iz Slovenije po novo gibalno znanje in priložnosti. Sam v svojih predstavitvah vedno pravim, da sem razpet med Slovenijo in Dansko, kar tudi drži. Stalno prebivališče imam namreč v Københavnu, začasno pa na Vrhniki. Zame je dom tam, kjer se počutim varnega, mirnega in ljubljenega, kjer so družina in/ali prijatelji, in tam, kjer so vzpostavljeni primerni pogoji za življenje in delo. Imam veliko srečo, da je v mojem primeru to na obeh koncih!
Kdaj ti je najlažje in kdaj mogoče ne čisto lahko?
Najlažje mi je takrat, ko čutim, da so mi določeni dogodki namenjeni, ko dobivam potrditev, da sem na pravem mestu ob pravem času, in ko se vse odvija (vsaj približno), kot si želim. Nikakor pa mi ni lahko ob pomanjkanju spanca, a kaj ko mi stvari največkrat pridejo do živega prav ponoči.
Kako pa se lotevaš tem, ki jih želiš sporočiti gledalcu, kaj te navdihuje, kaj ti daje izrazno moč?
Tem in zamisli za vse projekte se že v samem štartu vedno lotevam z odlično praktično plesno dramaturginjo Saro Živkovič Kranjc, s katero že več let uspešno sodelujeva v Sloveniji in tujini. Ta poglobljen proces med koreografom in dramaturgom se vsakič znova izkazuje za pravo izbiro. Raziskovanje se pozneje iz teorije prelevi v prakso in se nadaljuje na umetniških rezidencah, brez katerih si ne predstavljam več začetka produkcije projekta. V zadnjem času me navdihujejo in motivirajo predvsem projekti, osnovani na umetniških praksah, ki angažirajo širšo skupnost. Zanimajo me trajnostna, mednarodna in večgeneracijska sodelovanja, ki segajo izven konvencionalnih gledaliških prostorov ter pripomorejo k posameznikovi blaginji. Izrazno moč mi dajejo različne (ne)možnosti, ki me nenehno izzivajo in stimulirajo.
Kakšen pa je pogled skozi tvoje oči na slovensko plesno sceno? Lahko nam zaupaš tudi tisto, na kateri si včasih blestel – jazz in šov in hip-hop, če seveda še kaj spremljaš?
Z radovednostjo in navdušenjem spremljam slovensko, predvsem uprizoritveno sceno in toplo pozdravljam delovanje vseh akterjev, vpletenih v slovenski plesno-gibalni ekosistem, saj se zavedam, s kako omejenimi sredstvi operirajo. Še posebej se veselim za ustvarjalce in njihove projekte, ki sežejo izven slovenskih meja, ker to ni preprosto. Žal zaradi pomanjkanja časa in drugih interesov nimam več stika s stili, v katerih sem se včasih izpopolnjeval, mi pa še vedno kdaj pridejo prav.
Čemu/komu si danes najbolj hvaležen za svojo kariero?
V največji meri predvsem staršem, da so mi omogočili plesno udejstvovanje v Sloveniji ter poznejši študij v tujini. Hvaležen sem za vse dosedanje plesne mentorje, pa tudi za mnoga bolj ali manj naključna srečanja – eno takih je gotovo z Nastjo Bremec, ki me je spoznala z novim plesnim stilom in predstavila možnosti nadaljnjega izobraževanja. Hvaležen sem prijateljem za čustveno podporo in različnim financerjem za finančno. Pa tudi sošolcem in pozneje kolegom za pozitivno konkurenco. Navsezadnje pa malo tudi samemu sebi, da sem vztrajal in se nadalje uspešno vključeval v evropski plesni trg dela.
Malo sem pogledala v arhiv in našla tvoje misli iz leta 2010, ko si se odpravljal v Barcelono na zaključek študija in si dejal za moj portal: “Uspelo mi je s pomočjo knjige The Secret. Ja, knjiga deluje, če res verjameš vanjo, jaz sem dokaz.” Je knjiga še vedno nekje ob tebi ali te vodijo drugačni vzgibi?
Ne boš verjela, ampak ko je življenje postalo bolj realno in naporno, sem knjigo The Secret kmalu zamenjal s tisto Fuck it, ki sicer sledi podobnim načelom. Prijatelji so mi za v Španijo izdelali set majic za vaje, na katerih so natisnjeni izseki iz knjige, ki so me takrat vseskozi bodrili. Kar tri od majic so se obdržale vse do danes in z veseljem jih nosim! Še vedno sledim podobnim vzgibom, saj se neprestano spogledujem z vesoljem. Tako kot poprej še vedno nadaljujem z vizualiziranjem želja in skoraj vedno poprej nemogoče postane mogoče. V Španiji so me naučili, da če ne poizkusiš, imaš že avtomatsko NE.
Zakaj si torej ogledati LOV-SREČE-LOV-SREČE-LOV-, tudi če nismo otroci?
Ker naš grad zdrži tudi težo več odraslih. Ker včasih prostor za prepoznavanje in sprejemanje čustev morda odrasli potrebujemo še bolj kot otroci. In pa ker meni osebno ogled dobre otroške predstave povrne upanje v boljši danes in jutri. Mogoče ga bo tudi vam!
Hvala in vse dobro.
