Pogovor s plesalko in koreografinjo, ki na ogled postavlja nov duet s zapletenim naslovom
Pozdravljeni, Jerca in Veronika. Ampak kar na začetku prosim za razlago. Kdo je Veronika, ki je omenjena v predstavi oziroma v duetu, ki ga boš postavila na videlo? Torej ali Veronika obstaja ali je samo tvoja soplesalka v ideji, nastajanju projekta ali kakorkoli?
Ja, Veronika obstaja (smeh). Veronika Tököly je moja dobra prijateljica in plesalka. Poznava se že več kot sedem let. Je tudi del originalnega dueta, ki smo ga razvili skupaj z Johannesom Randolfom. V Slovenijo pride tudi ta teden, saj imajo v Plesnem Teatru Ljubljana slovensko premiero predstave POKRM v koreografiji Milana Tomášika. Tako da jo lahko celo predhodno spoznate. Veronika je super! Vedeti pa moramo, da je duet, ki bo predstavljen v Plesnem Teatru Ljubljana, nenehno spreminjajoč duet, v katerem z Veroniko vedno znova vzpostaviva odnos, v katerem Veronika dobi izkušnjo soustvarjanja predstave v samem trenutku, ko se ta dogaja. Veronika obstaja in Veronika je lahko kdorkoli. Se mi zdi, da ravno to dela ta duet tako zanimiv in živ.
No, tudi naslov si kar precej zakomplicirala 2GETHER/AL(L)ONE, verjetno z razlogom. Kakšnim?
V bistvu ga je Johannes. Naslov bi bil v slovenskem prevodu videti takole: skupaj popolnoma sami, skupaj eno. Tak naslov zelo dobro zaobjame koncept in zamisel predstave. Kako smo ljudje lahko tudi v dvoje izredno sami, kako zelo hrepenimo po dvojini in kako, če smo dober tim, lahko skupaj delujemo kot eno.
Kaj nam tokrat poskušaš razložiti, predstaviti? Je to sploh nuja pri tvojem ustvarjanju, da ima predstava vedno sporočilnost?
Ja, nuja je. Menim namreč, da mora biti zamisel vsaj zame izredno izdelana, da lahko občinstvo začuti in izkusi vsaj delček tega, kar želim sporočiti. Ta predstava je raziskovanje odnosa v dvoje, kjer občutek samote vodi v odkrivanje različnih načinov spreminjanja odsotnosti. Je 40 do 50 minut dolga predstava, ki obravnava občutek zapuščenosti in zapolnitve praznine ob odsotnosti. Se pravi − se igramo s čustvi in situacijami ter rešitvami v trenutkih, ko smo bili ali pa smo zapuščeni, ostanemo sami. Se mi zdi, da se s tem v neki meri lahko poistoveti skoraj vsak.
Zdi se, ko te takole spremljamo z našim portalom, da se ne moreš ‘otresti’ duetov. V čem je skrivnost ali naključje, da na odre postavljaš dvojice?
Mogoče to izhaja iz moje potrebe po skupini in dvojini. Tako da se jih niti nočem ‘otresti’. Res ne maram biti sama. Ne v vsakdanjiku in niti ne na odru. Fino je imeti partnerja, na katerega se lahko zaneseš, si podeliš odgovornost, nasloniš, s katerim lahko podelita zamisli, tremo pred nastopi, se za njim včasih malo skriješ … Res rada ustvarjam z ljudmi in res ne maram biti sama v studiu. Mogoče bi bil strah pred solo predstavami dobra začetna zamisel za ustvarjanje dejanskega sola (smeh). Več glav več ve, več src več čuti. Je pa tudi res, da glede na podporo in glede na ‘budget’, ki ga trenutno sodobna plesna umetnost prejema, so dueti, če ne soli, najbolj praktična in izvedljiva možnost. Tudi za gostovanja. Tudi na sceni nič kaj pogosto ne zasledimo predstav, ki bi bile sestavljene iz velikega števila plesalcev. Solo, duet, tercet, kakšen kvartet. Za kaj več pa že zmanjka. Žal. Menim, da imajo predstave z veliko skupino ljudi posebno moč. Tudi biti del predstave z veliko plesalci daje občutek neke pripadnosti.
Tokrat predstava nastaja v sodelovanju s koreografom Johannesom Randolfom, in vedno znova me zanima, če so takšna sodelovanja inspirativna, do katere meje in kdaj postanejo lahko tudi naporna; če seveda?
Sodelovanja s koreografi se pri meni zgodijo iz želje po skupnem delu. Niso ravno inspirativna in niso naključna. Saj veš, če si želimo z nekom delati, hodimo na delavnice, na njihove avdicije, gledamo predstave in jim sledimo. Sploh pa ni bilo naključje v tem primeru. Johannes je namreč bil najin profesor na akademiji za ples v Linzu − Anton Bruckner Privatuniverziteti. In z Veroniko sva si želeli delati z njim ves čas študija. Sploh zato, ker pravijo, da imava podoben gib, midve med sabo in z Johannesom. Tako nam je po vseh teh letih študija končno uspelo delati skupaj, ko sva obe s študijem zaključili. Naporna so lahko, ko pride do usklajevanje urnikov. Včasih je to, da smo v treh različnih državah, super, včasih pa izredno naporno. In pa komunikacija; dobra komunikacija in odprta komunikacija se mi zdi izredno pomembna. Takoj ko se ustvari kakšen šum, gre marsikaj narobe.
Premiera predstave bo 13. 3., ponovitvi 14., 23. in 24. marca ob 20. uri v Plesnem Teatru Ljubljana. Kar precej predstav, kajne? Kakšen je načrt ponovitev, gostovanj, si naredila tudi ta načrt?
Ja, veliko predstav. Se izredno veselim! Za zdaj bo predstava predstavljena tudi v Leipzigu. To bo konec marca. Potem pa načrt in organizacijo prepuščam Katji Somrak, kreativni in izvršni producentki predstave. Je pa res, da nekako vsi ves čas iščemo možnosti, kjer bi bila lahko predstava predstavljena in ponovljena. Nekako je to skupinsko delo, katerega potem Katja izpelje do konca. Načrt je, da bi bila predstava v prihodnjem letu predstavljena pri vsaj nekaterih od partnerjev mreže.
S tabo je tudi cel kup producentov oziroma koproducentov. Danes predstava niti ne nastane, ne da bi se sile združijo, kajne? Kako najdeš prave poslovne partnerje?
Tako je. Ta predstava je del EU projekta Be SpectACTive! To je mednarodna mreža, v kateri je devetnajst partnerjev. Projekt je izredno zanimiv in super je delati v taki mreži, ker imaš priložnost ustvarjati na treh različnih rezidencah, z različnimi ljudmi in z različnim občinstvom. Koprodukcija, ki jo dela Plesni Teater Ljubljana z našo predstavo, zajema Dublin Theatre Festival Company Limited By Guarantee, Göteborgs Stads Kulturförvaltning/Stora Teatern in Bakelit Multi Art Center. V Dublinu smo bili decembra in na Švedskem januarja, v Budimpešto pa se odpravljamo jutri. V tem primeru imam izredno srečo in izredno sem hvaležna, da je Plesni Teater Ljubljana, ki je producent predstave, predlagal predstavo mreži in da je bila predstava izbrana. Tako so nekako oni zbrali nas in ne mi njih. Moram pa reči, da smo dobili super koproducente. So izredno podpirajoči in rezidence in ustvarjanje z njimi je zelo spodbudno in učinkovito. Prav v okviru projekta Be SpectACTive se bo v Ljubljani oblikovala tudi skupina aktivnih gledalcev in gledalk plesnih predstav, z njimi se bomo srečali že po moji prvi ponovitvi 14. marca. Vabljeni so vsi, ki jih ples zanima in bi se želeli o tem več pogovarjati, morda tudi zaplesati. Te gibalne debate so poimenovali kar Ples(ni) prepih!
Si zato tudi precejšnja plesna popotnica? Jaz bi kar dejala, da si s plesom doma tam, kjer je projekt. Kako doživljaš to plesno nomadstvo, ti godi ali pogrešaš, si želiš, da bi se vrnila k svojim koreninam?
Za zdaj je res tako, ja. Včasih me vprašajo, kje živim, in rečem, da v kovčku. ‘Suitcase Life’. Pač greš tja, kamor te pelje projekt. Je pa res, da imam bazo v Sloveniji. In to mi izredno ustreza. Se mi zdi, da sem pri svojih koreninah oziroma jih vedno nosim s sabo. Super je toliko potovati! Spoznavam nove in različne ljudi, totalna inspiracija. Je pa res, da me z leti vsa ta vožnja počasi malo izčrpava. Trenutno iščem neko ravnovesje med vsem tem. Lepo je imeti dom, kamor se lahko vedno vrneš, kjer imaš svoje knjige, vse svoje obleke, rože, začimbe, družino, kjer so tvoji prijatelji in ljubezen, kjer je tvoj vonj in se počutiš res domače. Je pa res, da za neko nego vsega tega potrebuješ čas in malo obstanka.
