Pogovor s kandidatom za umetniškega vodjo ljubljanskega baleta, francoskim pedagogom in koreografom, ki je lani jeseni v ljubljanski operno-baletni hiši postavil Ljubezenske valčke
Zakaj ste se prijavili za umetniškega vodjo ljubljanskega baleta?
Že pet let redno sodelujem in prenašam svoje znanje plesalcem ljubljanskega baleta kot učitelj klasičnega plesa, pa tudi kot koreograf. Navezal sem se na vse te nadarjene umetnike. Delovanje tega gledališča mi ni neznano in po skrbnem premisleku se počutim pripravljenega sprejeti izziv, da bi postal umetniški vodja baleta. Operna hiša je veličastna in ima ogromen potencial. Bilo bi mi tudi v veliko čast delovati v Sloveniji, v tej očarljivi državi. In seveda pravo veselje in mogoče tudi nujnost pomagati tem plesalcem, ki jih dobro poznam.
Torej izpolnjujete vse potrebne oziroma zahtevane pogoje?
Seveda, sicer se ne bi prijavil in predstavil svoje kandidature! Zame je zelo pomembno biti strog do pravil, zdi se mi nedopustno, da ne bi izpolnjeval pogojev. Kar zadeva spričevalo oz. dokaz o izobrazbi, ga je očitno treba nujno imeti. Čeprav je kariera, ki sem jo uspel doseči kot umetnik, vsem zelo dobro poznana, je treba znati poučevati, prenašati in služiti novi generaciji, ki prihaja. Znanja ni mogoče improvizirati! Diplomiral sem na Nacionalni pariški operi iz zgodovine plesa, anatomije plesalca in glasbenega treninga. Po svoji mednarodni karieri glavnega plesalca sem zaključil šolanje v Nacionalnem plesnem centru v Parizu iz pedagogike in poučevanja. Torej imam francosko državno diplomo in še dve leti univerze po diplomi.
Kaj lahko novega prinesete v baletno kompanijo?
Če povzamem svojo kariero v nekaj vrsticah, sem mednarodno uveljavljeni plesalec, ki je izšel iz pariške opere. Imel sem čast plesati tako v Evropi kot tudi Ameriki in na Japonskem. Sem lavreat najprestižnejših mednarodnih baletnih tekmovanj, kot so Varna, Nagoja in Pariz. Leta 2010 sem bil nominiran za najboljšega plesalca leta na festivalu Re-Manfredi, Arena di Verona. Kot baletni mojster redno sodelujem s pariško opero, rimsko opero, gledališčem San Carlo v Neaplju, nacionalnim baletom Kanade in številnimi drugimi. Nenehno sem v stiku z baletnimi umetniškimi direktorji največjih baletnih kompanij. Z vsemi temi profesionalnimi izkušnjami v svetu odra, pa tudi pri poučevanju, imam lastno vizijo baletnega ansambla SNG Opera in balet Ljubljana.
Glede oblikovanja programa menim, da bi pester program močneje vplival na celotno občinstvo in operni hiši prinesel tudi finančno stabilnost. ‘Preveč klasični’ program bi lahko izzval bolj radovedne, nasprotno pa bi preveč ‘avantgardno sodobni’ program odvrnil tisto tradicionalistično občinstvo. Zlata sredina se mi zdi odlična rešitev, saj imajo ljubljanski plesalci vse spretnosti, ki jim omogočajo ples v kateremkoli stilu.
Glede mladega občinstva menim, da je naša dolžnost, da svoje znanje prenašamo na prihodnje generacije. Ključnega pomena je prebuditi že v otroku zanimanje za umetnosti že od malih nog. Tu imam v mislih matineje za različne šole, na katerih bi predstavljali kratke verzije velikih baletov, ki se plešejo v aktualni sezoni. Pomembno je, da mlado občinstvo povabimo v gledališče, da deli in širi našo umetnost, ter pri tem ne pozabimo odgovoriti tudi na njihova vprašanja. Ples in balet morata biti razumljena in dostopna vsem. Zanimivo jih je tudi seznaniti z vsemi poklici, ki se vrtijo okoli ustvarjanja baletne predstave.
Kar zadeva repertoar hiše, bi bilo lahko zelo koristno, če bi v prihodnjih sezonah obnovili predstave prejšnjih sezon, ki so bile uspešne glede na dohodek. Tako bi sestavil seznam ‘prvakov’ zadnjih 10 oziroma 15 let in jih po potrebi dopolnil. Pri tem imam v mislih t. i. repertoar v smislu klasike Labodje jezero, Don Kihot, Trnuljčica … Vsi ti baleti bi lahko bili del te kategorije.
Koprodukcije med različnimi gledališči so že zdaj zelo prisotne in podpiram ta princip, ampak skoraj nujno je upoštevati načelo ekonomskega vidika. Prepričan sem, da je koprodukcija v interesu vsakogar in da ponudba raznolike sezone prinaša veliko prednosti, tako finančnih kot umetniških.
Kar zadeva nove produkcije, sem imel srečo, da sem delal kot koreograf v Operi z Brahmsovimi Ljubezenskimi valčki, in sem bil presenečen, ko sem odkril, kako dober fundus se skriva v Operi ter kako so shranjeni kostumi in scena. Mislim, da bi bilo pametno uporabiti vse, kar lahko najdemo na tem čarobnem mestu, da bi ustvarili nove produkcije in jim dali novo življenje. S tem bi bile nove produkcije tudi cenejše. Ni nujno, da je vedno vse novo!
Prav tako se mi zdi nujno vsakoletno sodelovanje z mladimi slovenskimi koreografi. Treba jim je dati priložnost, da ustvarjajo za plesalce, saj je to koristno za obe strani. Novi talenti niso nujno zelo daleč od Slovenije!
Glede gostujočih plesalcev pa menim, da glede na sestavo baleta, kot je ljubljanski, ni treba vabiti gostujočih plesalcev. Pomembno je, da hiša spodbuja svojo raven odličnosti, tako da plesalci v hiši čim bolj in čim več plešejo. Odgovornost direktorja baleta je, da usposobi in pripelje na oder umetnike, s katerimi sodeluje vsak dan. In to je tudi način zmanjšanja stroškov vsake predstave.
Moja zamisel je tudi ta, da se obrnemo na ljubljanski konservatorij, da bi dijake zadnjega letnika študija vključili v predstave, da bi imeli večje število plesalcev za velike balete. Tako mladi plesalci pridobijo poklicne izkušnje, gledališče pa spozna potencialne nove talente.
Eden od mojih ciljev je tudi ta, da pripeljem kompanijo na turnejo na mednarodni ravni. V svoji karieri sem imel priložnost sodelovati s številnimi vodji produkcij, managerji, kar mi omogoča številne stike, ki bi z veseljem popeljali kompanijo na turnejo.
Razmišljam seveda tudi o plesalcih in njihovih telesih. Glede na to, da vem, kako deluje ljubljanski balet, sem prepričan, da je vsakodnevni jutranji baletni ‘klas’ še kako nujen. Lahko rečem, da je to pomemben ritual za napredovanje. Poleg tega je za pravilno ravnovesje plesalčevih teles treba skladno pripraviti baletni program. Gotovo je sprememba tehnike prednost, vendar jo je treba uporabljati pametno. Odgovornost umetniškega direktorja je, da skozi vso sezono skrbi za dobro telesno in mentalno zdravje svojih plesalcev, tako da jim ponudi primerne koreografske podvige. Tako bi preprečili poškodbe in zmanjšali izostanke z dela. Po drugi strani pa želim biti umetniški direktor, ki je prisoten v baletnem studiu in omogoči čim več vaj in ‘klasov’.
Moj cilj je ponuditi svojo vizijo videnja baleta SNG Ljubljana, a gotovo ne gre za mojo promocijo. Želim biti eden tistih direktorjev, ki služi plesalcem in operni hiši. Pravi direktor mora biti s plesalci, gotovo pa ne biti pred njimi!
Se boste pritožili, podali ugovor, če bo izbran Petar Đorčevski?
Če novi izbrani direktor nima zahtevanih kvalifikacij, ki so izrecno zahtevane v prijavi, kot je ‘stopnja izobrazbe’, menim, da se ni treba meni pritožiti, temveč je to stvar plesalcev ljubljanskega baleta. Potrebujejo usposobljenega direktorja baleta. Vendar sem prepričan, da bi morali nepopolne prijave odpraviti oziroma izločiti že pri prvem izboru. Če oseba, izbrana za to delovno mesto, nima znanja o pravilnem poučevanju, organizaciji in funkcioniranju baletnega ansambla, mislim, da je to lahko celo nevarno za baletno skupino. Več kot razumljivo je, da ministrstvo za kulturo zahteva to stopnjo izobrazbe, saj je na institucionalni ravni to edini način, da se lahko država zaščiti pred nekompetentnostjo v tem sektorju.
