Ples, kot ga vidi Javor Škerlj Vogelnik, ki izhaja iz plesne družine, a ni performer!
Pozdravljen na Paradinem portalu. Bil si del konference o plesu pred nekaj tedni v Velenju, ampak tvoje predavanje oziroma prispevek je bil nekoliko drugačen od ostalih, kajne? Nam razložiš, kaj je delal Javor Škerlj Vogelnik na konferenci z naslovom Učinki plesa?
Zdravo, najprej hvala za povabilo na intervju! Na plesni konferenci sem vodil delavnico; Povezava verbalne komunikacije s čustveno inteligenco in gibom. Področje, ki me izredno zanima, je komunikacija in komunikacijski odzivi. Skozi svoj študij najprej na fakulteti za šport in pozneje pri mednarodnem centru za nenasilno komunikacijo in pri Angleški plesno terapevtski šoli School of movement medicine sem pridobil kar nekaj izkušenj, vpogledov in znanja o tem, na kakšen način so naša čustva povezana s telesom in kako vplivajo na naše verbalne komunikacijske odzive. Obenem pa je vsaj z mojega vidika za ‘delo’ z energijo čustev treba biti aktivno prisoten in angažiran v telesu. Vprašanja, ki smo jih na delavnici torej raziskovali, so: Kako si lahko s pomočjo razvoja čustvene inteligence pomagamo do globljega stika s seboj in drugimi ljudmi v naših vsakodnevnih dialogih? Kakšna je povezava med čustveno inteligenco naših teles in gibom ter kako lahko s pomočjo giba in aktivnega stika s telesom vplivamo na svoje komunikacijske odzive, poslušanje in izražanje znotraj intenzivnih oziroma konfliktnih situacij?
Kaj vse so ‘odnesli’ pedagogi s te delavnice?
Veliko jih je izrazilo navdušenje nad vajami, ki so bile vezane na raziskovanje povezave med ‘nepodpornimi’ verbalnimi odzivi (obsojanje, okrivljanje …) in dogajanjem znotraj njihovega telesa. Prav tako je marsikateri udeleženec pridobil vpogled v to, kako lahko prek stika s svojim telesom in prek giba ustvarja jasnejše meje v odnosu do oseb, s katerimi zahaja v ponavljajoče se spore ter obenem ostaja še vedno v stiku s seboj in drugo osebo, če si to seveda želi. Vaje so zastavljene tako, da vabijo k aktivnemu prevzemanju odgovornosti za občutke, ki se sproščajo v naših telesih. In šele ko osvojimo in integriramo zavedanje, da nihče drug razen nas samih ne more bit odgovoren za naše občutke (bolečino, jezo, žalost, radost, pretočnost …), potem lahko s tovrstnimi občutki začnemo ‘delati’ in jih po potrebi preobražati ter pridobljeno energijo občutkov usmerjati v to, kar si želimo v svojih odnosih ustvarjati. To pa lahko nato počnemo prek načinov razmišljanja, komunikacije, dejanj oziroma uporabe svoje moči. Povabilo je torej k sestopu iz reaktivnega oziroma impulzivnega delovanja in komunikacije v delovanje in komunikacijo iz prostora stika s seboj in s tem, kar si želimo v odnosih ustvarjati. Drugi ljudje so torej lahko zgolj sprožilci za naše občutke, medtem ko vzrok za to, kako se počutimo, tiči znotraj nas, našega načina, kako se odločamo določeno sporočilo sprejeti, in naših travm ter nezadovoljenih potreb …
Zdi se, kot da ti je bil ples namenjen, saj prihajaš iz plesne družine Vogelnik. Sama sem poznala Marijo Voglenik in njen Kinetikon, pa seveda Mojco, tvojo mamo, ki je nekako nadaljevalo plesno pot svoje mame … Torej je ples definiral tudi tebe in v kakšnem smislu?
Hm, hvala za to vprašanje. Zdaj ko pomislim, se mi zdi res hecno … S plesom sem se začel ukvarjati dokaj pozno, šele po zaključku fakultete za šport. Spomnim se, da je imela (pokojna) mama doma CD-je glasbe od plesa 5 Ritmov, in ta glasba mi je bila všeč. Šele pozneje 2008, ko sem se preselil v London, sem naključno zašel na enega od plesnih večerov v St. Peters church, večer pa je vodil dokaj poznan didžej in plesno-gibalni terapevt. Bil sem takoj navdušen in med svojim bivanjem v Londonu redno hodil plesat tja. Tako sem počasi začel raziskovati področja plesa in predvsem kar mi je bilo zanimivo, so stanja transcendence (trancea), ki jih lahko doživiš, če se dlje časa gibaš, še posebno ob ponavljajočih se ritmih in v varnem prostoru. Tako sem kmalu ugotovil, da za take vrste raziskovanja obstaja celo študij oziroma šola. In začel sem z večletnim izobraževanjem (ki še vedno traja) pri Ya’acovu in Susannih Darling Khan ter njuni mednarodni School of movement medicine. Zdaj šele vidim, kakšno bogastvo znanja, izkušenj in podpore lahko pridobimo s plesom. Ko smo vodeni in usmerjeni v raziskovanje elementarnosti naših teles, se res začnejo dogajati mali čudeži.
Ples in gib mi torej pomagata do globljega stika s seboj in svojim telesom, pri ozemljevanju, pri raziskovanju in učenju o lastnih čustvih (čustvena inteligenca), pri raziskovanju delovanja uma, pri stiku z elementi, iz katerih sestoji moje fizično telo, pri sproščanju minulih travm in aktivnemu usmerjanju energije, ujete znotraj travm v želeno smer, ter pri osvobajanju kreativne/spolne energije in integraciji navdihov, zamisli in sanj. Ples je bil in je nepogrešljiv del človeštva. Morda se komu zdi hecno, ko govorimo o zdravljenju prek plesa. Vendar je to po moji izkušnji dejstvo, in če se nanašam na zdravljenje, govorim o preseganju omejujočih vzorcev in prepričanj, ki nas ‘držijo’ v za nas nepodpornih oklepih in rutinah, govorim o priklicu in utelešenju lastne moči, o tem, da sem/smo lažje in bolj prisotni tukaj in zdaj v temu čudežu življenja, ki nam je dano in lahko presenetljivo hitro odvzeto … Tako lahko prek plesa pridemo v globlji stik z lastno ‘divjostjo’ in si lažje dovolim izraza vseh barv svoje človečnosti, tudi tistih, ki jih morda družbeno-kulturno ne tako zelo odobravamo. In ta ‘divjost’ je po moji izkušnji lahko prav nekoliko strašljiva in neukročena, a ob enem osvobajajoča in izredno lepa.
Prav tako jo lahko izrazimo v vsej svoji pristnosti in na način, da ne škodujemo sebi, ostalim ljudem oziroma okolju okrog nas.
Deluješ kar na veliko poljih ali se to samo meni dozdeva? Kaj torej natanko počneš?
Tako je, za zdaj mi kar nekako uspeva plesati med različnimi področji in projekti, ki pa se, vsaj z mojega vidika, povezujejo. V prvi vrsti delujem kot trener komunikacijskih veščin globalno uveljavljenega pristopa nenasilne NVC komunikacije (www.javorvogelnik.com). Vodim torej različne delavnice tovrstnega pristopa za podjetja, organizacije, posameznike in zaključene skupine. Občasno delujem tudi kot mediator znotraj sporov. To je recimo eno od področij, ki mi je izredno zanimivo in se prav tako dotika celovitosti človeškega organizma.
Hkrati se področje omenjenega pristopa komunikacije nanaša tudi na sistemsko postavitev organizacij in navsezadnje načina, kako delujemo kot ljudje znotraj skupnosti, kako naslavljamo medsebojne različnosti, na kakšen način se soočamo s spori. Zamisel je torej vzpostavljanje kakovostne stike med ljudmi s ciljem, da bo čimveč potreb čim večjega števila ljudi, kar se da zadovoljenih. Moja bolj umetniška plat pa se nanaša na Bohinj in hiško, ki sva jo s sestro tam podedovala, in z njo zadnja leta upravljam, jo prenavljam v unikatnem umetniškem stilu in tudi tržim. Naj omenim, da sem se v času življenja v Londonu srečal z južnoameriškimi šamani, kar je imelo kar velik vpliv na moje življenje in me nato v Sloveniji popeljalo v študij Pogačnikove Geomantije. Zdi se mi, da so mi tovrstna znanja bila v pomoč pri prebujanju kreativne moči in umetniškega navdiha, ki sem ga prelil v projekt Bohinjske hiške. Tako sem začel tudi ustvarjati iz lesa, kar je sicer bolj ljubiteljsko, a si s tovrstnim praktičnim znanjem večkrat lahko pomagam, kdaj pa kdaj pa kakšno leseno luč ali kip oziroma kos pohištva tudi prodam. Nekaj mojega dela si lahko ogledate na www.panlights.com. Kot tretje področje, ki me zanima, pa je glasba, pisanje poezije in pesmi. Kar nekaj let je bilo to posvečeno in navdahnjeno s prostorom Bohinja, zdaj pa iščem načine, kako tovrstne navdihe popeljati med ljudi in v mestni okoliš. Občasno prirejam glasbena popotovanja, ki jih spremljajo šamanski bobni in akustične pripovedne pesmi … Izdal sem celo pesniško zbirko, ki sliši na ime Bohinjske himne. Načrtujem tudi glasbena popotovanja, ki so namenjena plesalcem in ki bi omogočala globlji stik z našimi sanjskimi (transcendentalnimi) svetovi navdihov ter njihovo, kar se da, direktno integracijo in ozemljitvijo s telesom in vsakodnevnim življenjem na zemlji. Navsezadnje se strinjam s tem, da nam je človeško telo dano z namenom udejanjanja tega, kar sanjamo. Preizkušnja je v tem, da smo stik s sanjami izgubili oziroma smo pozabili ali ne verjamemo v tehnologijo sanjanja, pozabili smo na dejstvo, da obstaja neposredna povezava med tem, kar sanjamo, in tem, kar izkušamo v fizični resničnosti. Naše sanje so torej nekaj izredno resničnega!
Kako konkretno in kako uspešno lahko tvoja znanja pedagogi ali plesni ustvarjalci umestijo v svojo plesno ustvarjalnost?
Hmm … Kar se tiče komunikacijskih veščin, menim, da lahko prav vsakega pedagoga podpreta nadgradnja in krepitev znanja komunikacije, avtentičnega izražanja, sočutnega poslušanja in samo-empatije (veščina vzpostavljanja stika s svojim telesom oziroma učenje čustvene inteligence), prav tako menim, da vsakemu človeškemu bitju pripomorejo veščine za soočanje s konfliktnimi situacijami in razdiralnim govorom obtoževanja in obsojanja … Ko govorimo o ustvarjalnem procesu, menim, da je sestavljen iz treh osnovnih faz: faza navdiha, faza frustracije in faza dela/aktivnega delovanja. Že samo zavedanje teh treh osnovnih faz je vsaj meni v pomoč med katerimkoli ustvarjalnim procesom. Lažje se orientiram, in ko recimo nastopi faza frustracije, vem, da gre zgolj za fazo in da jo lahko premostim s fokusom in aktivnim delom. Sicer pa se mi zdi zanimiva in koristna izgradnja odnosa in stika z našimi lastnimi navdihi in zamislimi, ki jih želimo implementirati v svoje življenje. Zdi se mi torej smiselno, da se naučimo negovanja svoje vizije na dnevni ravni ter, da s tovrstnimi ‘nevidnimi’ svetovi zamisli začnemo graditi most in se k njim redno vračamo ter jih korak za korakom, dan za dnem usmerjamo v fizično implementacijo. Za fazo frustracije ali konflikta prav tako pridejo prav komunikacijske veščine in po drugi strani aktivna prisotnost v telesu. Kadarkoli občutimo občutek stresa ali frustracije, imamo vedno možnost odločitve, kaj bomo mi naredili v odnosu do naše frustracije.
Kako bomo uporabili svojo moč in kam bomo preusmerili pozornost? Bomo šli v obtoževanje in krivili sebe oz. druge ali morda celo sistem, v katerem živimo? Morda pa si lahko izberemo drugo pot, tj. prevzemanje odgovornosti za korelacijo situacije, v kateri smo se znašli, in svojo pozornost usmerimo v kreativni proces udejanjanja naših hrepenenj?! Za delo z emocijami (emotion = energy in motion) nam ne preostane drugega kot aktivna prizemljitev in angažiranost s telesom, dihom in gibom. Tako vsaj z mojega stališča najlažje ustvarimo alkimijo/preobrazbo določenega občutka, da se torej od občutka ‘odlepimo’ in z njim premaknemo, ga izplešemo, predihamo, pregibamo …. Naše počutje pa vedno vpliva na našo percepcijo sebe in drugih oziroma na percepcijo projekta, v katerega smo vključeni. Tako lahko v bistvu s pomočjo plesa in aktivnega gibanja vplivamo na to, kako zaznavamo sebe in svet okrog nas ter si lahko bolj zavestno izbiramo pomen, ki ga pripisujemo stvarem, ki se nam dogajajo v življenju. In ravno ta izbira je v naši moči.
Se obračajo nate z zamislimi o sodelovanju ali si bolj unikum na tem področju?
Za zdaj se ljudje in organizacije name obračajo bolj ali manj z namenom krepitve komunikacijskih veščin, občasno pa vodim tudi delavnice, ki se nanašajo na ples in gib, kot naprimer na letošnji konferenci plesne pedagogike. Kot pa sem že omenil, se sleherni komunikacijski odzivi odražajo in navezujejo na kapaciteto/sposobnost, ki jo imamo za stik s svojim telesom, saj ta vpliva na našo percepcijo.
Kdo pa so tisti, s katerimi sodeluješ, in na kakšen način?
Odvisno od področja delovanja. Pri komunikacijskih veščinah občasno sodelujem s kakšnimi drugimi trenerji, predvsem pri organizaciji večjih dogodkov, ki pa so zdaj zaradi korone redkejši. Največkrat v sodelovanje vstopim s podjetji in izobraževalnimi ustanovami, občasno tudi s kakšnim socialnim centrom. Vedno mi je zanimivo srečevati nove ljudi, ki so prav tako aktivni pri svojih projektih. Všeč mi je samoiniciativnost ter navdušenje! Kot so že mnogi rekli: “Ideje so ničvredne, če jih ne spravimo v akcijo in udejanjimo!” Na področju glasbe sodelujem z različnimi producenti in glasbeniki, s tistimi, ki se pač ujamemo in smo si blizu.
Koliko je teorije in koliko prakse v tvojih metodah?
Pri nenasilni komunikaciji je sicer nekaj teoretičnega ozadja in konceptov, najpomembnejša pa so praksa in vaje ter integracija v dejanske življenjske situacije, kar ni vedno preprosto.
Z vidika teorije se marsikaj zdi logično, ko pa začnemo s praktičnimi vajami in igrami vlog ter ko se začnemo soočati z magnitudo lastnih občutkov, se šele pokaže, koliko truda je potrebno za spremembo določenih načinov razmišljanja in komunikacijskih vzorcev. Volja in pripravljenost za učenje se mi zdita ključna. In tukaj se lahko znova spomnimo na model ustvarjalnega procesa: navdih, frustracija, delo … Na delavnicah stremim k temu, da se izvaja čimveč praktičnih vaj, iger vlog iz vsakodnevnih situacij, da je prisotna tako skupinska dinamika pogovora kot tudi dialog in delo v parih in pa vaje za samorefleksijo. Praktične vaje so torej ključne; o čustveni inteligenci lahko poslušamo nešteto predavanj, vendar je edini način, da se česa dejansko naučimo, ta, da neposredno izkusimo lastno ‘trigiranje’ in prek konkretne vaje določen občutek preobrazimo. Enako velja na primer za dihalne in gibalne vaje, ki nam lahko pomagajo do globljega stika s svojim telesom. Ko delam z organizacijami, vidim da so prav tako pomembna kontinuirana srečanja, če si želimo ustvariti spremembe v kulturi organizacije in odnosih zaposlenih na dolgi rok ter če želimo implementirati potrebne sisteme za naslavljanje različnosti med zaposlenimi in za reševanje trenj in sporov, ki so vsaj z mojega stališča neizogibni. Eno so torej koncepti in teorija, nekaj čisto drugega pa integracija znanja. Všeč mi je stari pregovor: “Znanje je zgolj govorica, dokler ni integrirano v mišico in kost.”
Kako pa ti odideš na plesno predstavo? S pričakovanji, opremljen s predznanjem o predstavi ali se prepustiš toku dogodka?
Hmm, navadno se prepuščam toku dogodka.
Omenjaš, da je ples zdravilo. Kako nas ples lahko pozdravi?
Moram reči, da ko mi je pred leti kdo omenjal zdravljenje prek plesa, sem bolj ali manj zmajal z glavo, seveda nisem imel pojma, kako naj bi bilo to videti in kaj naj bi to sploh pomenilo.
Moja izkušnja plesa, predvsem skozi dalj časa trajajoče plesne delavnice in obrede, na primer 48-urni ples, 72-urni ples, je ravno taka; zgodijo se premiki tako na telesni ravni kot tudi na čustveni in umski ravni. Naša percepcija se začne zamikati, sebe in svoje odnose ter celotno življenje začnemo videvati z drugačnih zornih kotov, občutki in emocije se prosto pretakajo skozi telo, zavemo se veličastnosti izkušnje življenja, ki jo okušamo. V zamaknjenih stanjih se pojavi občutek fascinacije nad tem čudežem, da smo sploh tukaj v telesu in da imamo to možnost okušanja sladkobe slehernega vdiha. Če to bereš, te povabim, da si zamisliš, da bo nedvomno in neizogibno prišel trenutek, ko boš vdihnil svoj zadnji dih … Kaj se ti poraja, ko pomisliš na to? Globoko zamaknjena stanja transa lahko torej doprinesejo k stiku s seboj, z drugimi in hkrati z duhovnimi oziroma sanjskimi razsežnostmi življenja, obenem pa nam stik z gibanjem pomaga do močne prisotnosti in ozemljenosti v telo. Še predvsem ko plešemo z določenim namenom, lahko pridobimo na jasnosti, kam in kako naprej v svojem življenju oziroma določenemu odnosu ali projektu. Vsi vemo, da je gibanje koristno za telo, obenem pa dlje časa trajajoče namensko in zavestno gibanje privede do osvobajanja potlačenih občutkov, ujete energije znotraj minulih travmatičnih dogodkov ter nam pomaga priklicati svojo lastno življenjsko esenco in moč nazaj v telo. Tako smo lahko bolj prisotni v svojem telesu in smo manj ‘iz sebe’ ter tako zmanjšamo možnost preigravanja starih vedenjskih in miselnih vzorcev ter omejujočih prepričanj, ki nam morda ne koristijo več. Na tak način vidim, da se dogaja zdravljenje, saj nas ravno omejujoča prepričanja in priučeni vedenjski vzorci držijo v začaranem krogu navadno reaktivnega ponavljajočega delovanja, ki je za nas, naše telo in odnose nepodporno. Gibanja si ne želimo, v kolikor stežka vzpostavljamo stik s svojim telesom, sicer je to nekaj naravnega in čudovitega. Stik s telesom pa je lahko naporen, saj bomo kmalu ugotovili, da je poleg prijetnih občutij v telesu tudi kopica občutkov, ki so manj prijetni ali celo izredno intenzivni in neprijetni. Prvi korak je torej sproščanje tovrstnih občutkov s pomočjo giba in diha ter sprememba našega odnosa do čustvene bolečine, ki je v bistvu specifična kakovost energije. Skozi proces poglabljanja stika in alkimije občutkov bomo lahko poželi vse več energije in lastne moči, ki jo nato lahko usmerjamo v svoje želene ali izbrane kreativne procese. Prav tako bomo svojo moč lahko uporabili za izbiro pomena, ki ga iz trenutka v trenutek pripisujemo stvarem, ki se nam dogajajo.
Kaj vse si študiral oziroma kje vse si se izobraževal, da si sposoben predajati svoja znanja ljudem?
Doštudiral sem na fakulteti za šport in diplomiral iz Psihološke priprave v deskanju na valovih, nato sem se podal na štiriletni študij pri akademskem kiparju Marku Pogačniku, kjer sem se spoznal z osnovami umetnosti in šamanizma, zadnjih osem let se kontinuirano izobražujem pri angleški plesno terapevtski šoli School of movement medicine ter zadnjih šest let se izobražujem v sklopu mednarodnega centra za nenasilno komunikacijo (www.cnvc.org). Poleg tega se redno udeležujem različnih tečajev, trenutno me recimo zanima tehnologija sanj in obiskujem tečaj sanjanja pri poznanemu južnoameriškemu šamanu.
Kaj nam vsem manjka v tem precej norem času, ko se vse spreminja na dnevni bazi, ko se prilagajamo ali vsaj poskušamo ujeti nam normalni ritem življenja?
Najpomembnejša stvar, ki nam manjka, je po mojem stik s svojim telesom in skupnost ter občutek pripadnosti. Na voljo nam je okoli sedem milijard let stara elementarna inteligenca, iz katere so sestavljena naša telesa, a je ne znamo v polnosti uporabljati in izkoristiti njenega potenciala. Večino časa je naša pozornost zaklenjena v glavi in v recimo temu manj podpornih zastarelih miselnih vzorcih. Prav tako se mi zdi smiselno iskanje ravnovesja med sodobno tehnologijo in preprostimi starodavnimi praksami stika z naravo. Računalniki in telefoni so super, enako pomemben pa naj bo neposreden stik z elementi, da se lahko z golo kožo dotaknemo zemlje, da si dopuščamo občutiti vročino, mraz, da se skopamo v mrzli reki in dopustimo, da nam veter mrši lase, da se pogrejemo ob toplem ognju in s prijatelji zapojemo pesem ali si povemo navdihujočo zgodbo ter da ob ritmu bobnov in dobre glasbe zaplešemo, da se lahko skupaj veselimo in skupaj žalujemo, ter kar se mi zdi sploh pomembno, da sanjamo, dokler še lahko!
Hvala za tvoje odgovore in vse dobro!
