Pogovor z Jano Kovač Valdes, vodjo oddelka za izrazni ples na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana, pred letno produkcijo, ki se bo odvila 7. in 8. aprila v Cankarjevem domu!
Jana, pozdrav in dobrodošla na Paradinem portalu. Pred tabo, vami je letošnja produkcija, ki bo po koronskem obdobju izpeljana celo normalno, kajne?
Pozdravljena, Barbra, hvala za povabilo. Ja, kar ne morem verjeti, da priprave potekajo na način, ki smo ga bili vajeni pred koronskim časom. Res nas občasno kdo za deset dni zapusti in gre v karanteno, vključno z nama z Anamario, ko so zaradi najine korone teden dni na oddelku pouk in priprave na predstavo zamrli, a mi se ne damo. V četrtek, 7. 4., in petek, 8. 4. 2022, ob 18.30 bo predstava ČUDNO, ČUDNEJŠE … ČUDEŽNO zaživela na odru Linhartove dvorane.
Kako so bile videti priprave in kako je ta pot od zamisli do realizacije potekala?
(Smeh) V vsej moji pedagoški praksi so letos temo za predstavo izglasovali otroci. V času, ko smo bili na daljavo, smo na veliko veselje otrok začeli raziskovati gibalni material iz domišljijskega sveta vsem všečnega Harry Potterja. A se je v določeni točki proces ustavil. Ko bi morali material postaviti v koreografijo, se je zalomilo, saj smo še vedno bili ujeti v zoom, vsak v svoji sobici. Takrat sem otrokom, ki so bili zaradi tega seveda razočarani, obljubila, da ko pridemo spet v dvorano in bo čas za predstavo, Harry Potterja ustvarjamo naprej.
V novem šolskem letu je navdušenje za Potterja splahnelo, v 5. in 6. razredu so dekleta dobila novo učiteljico (Anamario Bagarić) in raziskovanje nas je popeljalo drugam. Ker nisem želela na silo vztrajati pri prejšnji zamisli, sva jim dali možnost glasovanja in ponudili Potterja ali Alico v čudežni deželi. V nasprotju s prejšnjimi tematikami, ki so bile vedno vpete v neko socialno okolje, družbeno kritične vsebine, naravoslovje, sva želeli ostati v domišljijskem svetu. In z veliko večino je bila izbrana Alica. Potem sva z Anamario izbrali prizore, ki so nama predstavljali plesni izziv, potegnili rdečo nit zgodbe in ustvarjanje se je začelo.
Zamisel je domišljijski svet Alice v čudežni deželi. Legendarno delo, ki ga vsi poznamo. So ga poznali tudi učenci in dijaki? In kateri del Aličinega domišljijskega sveta je bil najbolj zastopan oziroma prepoznaven?
Mlajši otroci v veliki večini Alice niso poznali, starejši pa so jo, saj je film tisti, ki je nenavadno vsebino približal tako mlajšemu kot starejšemu občinstvu, sva se pa z Anamario bolj držali knjižne, osnovne različice. Otrokom plesnih pripravnic sem vsebino predstavila s pomočjo slikanice in odlomkov iz risanke o Alici, in priznam, da sem jim deklico priljubila.
Produkcija nastaja pod tvojim vodstvom in vodstvom Anamarie Bagarić. Kako sodelujeta, kako delujeta glede na to, da sta pravzaprav kar v ‘tesnem sorodu’, in kaj Anamaria sploh predstavlja na šoli oz. vodi? Malo nas razsvetli, prosim.
Anamario poznam že nekaj časa, kot plesalko in performerko, kot pedagoginjo pa jo spoznavam skozi ta najin skupni projekt, in moram reči, da sem zadovoljna. Na oddelek je prinesla nov veter, nadgrajuje znanje, kar pravzaprav vedno pričakujem od pedagoginj, ki prihajajo učit na višjo stopnjo, to je v 5. in 6. razred plesa. Takrat je nujno, da učenci zamenjajo pedagoga, spoznavajo nove principe plesne tehnike in drugačne pedagoške prijeme. V 4. razredu, pri 12-ih letih so tudi že dovolj zreli, da znajo iz novih izzivov potegniti najboljše. Mene že preveč poznajo, čeprav se nekateri čustveno navežejo in je sprememba včasih boleča, a do zdaj smo vedno imeli srečo in otroci so se hitro navezali na novo plesno pedagoginjo. Meni je seveda vedno tudi tesno pri srcu, ko oddam svoje ‘mladiče’, nekatere spremljam sedem let, od prve pripravnice do 4. razreda sodobnega plesa, a globoko v sebi vem, da je tako edino pravilno.
Kaj meniš, kdo je bolj vznemirjen pred produkcijo, ve kot pedagoginji, akterji ali starši?
Uh, vznemirjenje je vzajemno. Ljudje smo si različni in ene čar odrskih desk bolj posrka vase, druge manj. Je pa nastop na odru, pred polno dvorano staršev, babic in dedkov, sestric, bratcev in prijateljev velika motivacija in neizpodbitno dejstvo, da otroci v plesu vztrajajo in ga imajo radi. Starši so pa tako ali tako vznemirjeni, saj svojega otroka videti na odru vedno pomeni nekaj najlepšega. Kaj naj rečem za naju? V vsakem primeru je to višek sezone, ko se pričakuje, da se bo vse ‘poklopilo’, tako kot sva načrtovali, da bodo otroci samostojno izpeljali projekt, da bodo usvojili vse napotke, ki sva jih nekaj mesecev dajali na vajah. Da se bodo vsebine povezale v celoto in naše drage gledalce popeljale v domišljijski svet deklice, ki je samo sledila Belemu zajčku.
