Pogovor z učencem mojstra Adolfa Jenka o minulih in današnjih plesnih časih
Pozdravljeni, g. Ivan Korelc. Če ne bi bilo družbenih omrežij in Saše Krasnova, jaz sploh ne bi vedela za vas, in po materialu, ki ste mi ga poslali, vidim, da ste aktivna plesna legenda, če se malo pošalim. Ste namreč učenec naše plesne legende, mojstra Adolfa Jenka. V vaših časih se pravzaprav ni bilo moč izogniti plesnim korakom mojstra Jenka, če si želel plesati, kajne?
Na plesnega mojstra Adolfa Jenka me vežejo najlepši spomini, saj sem kot srednješolec večino svojega prostega časa preživljal na parketu njegove plesne šole na Petkovškovem nabrežju v Ljubljani. Kot plesni učitelj je bil strog, zahteval je disciplino, bil je zagovornik zdravega načina življenja, velik nasprotnik nikotina in alkohola. Poleg plesa nam je privzgajal tudi lepo vedenje v družbi in spoštljiv odnos do nasprotnega spola. Pa kljub temu se je pod njegovo na videz trdo skorjo skrivalo mehko srce, saj nas je vse imel rad, še posebno tiste najbolj zagnane, saj smo vsi čutili, da njegov cilj ni zgolj učiti, ampak tudi naučiti.
Kaj vas je sploh privedlo v plesni svet? Luštne punce, kot pišete v intervjuju za Bloški korak?
Moji plesni začetki so bili precej plahi. Za plesni tečaj so me navdušili sošolci, saj se je spodobilo, da se gre konec tedna plesat, in če hočeš plesati, je treba tudi znati. Spominjam se, da je bilo na tečaju kar nekaj več fantov kot deklet, danes je večinoma obratno, zato smo se tečajniki menjavali tako, da je vsakdo prišel na vrsto. Posebnost njegovih tečajev je bil tudi t. i. ‘damen val’, in vsake toliko časa je napovedal: plesalke volijo. Večina fantov je na to napoved komaj čakala, saj so na ta način preverjali, ali so tudi oni všeč istim dekletom. Mene so se izogibale, ker sem bil plah in vedno v rahli zadregi, pa zaradi svoje nesproščenosti tudi štorast. Zato sem, kadar je bil ‘damen val’, največkrat obsedel. To me je kar precej potrlo in zavidal sem drugim fantom njihovo samozavest, pa sem začetni tečaj kar nekajkrat ponavljal, da sem si pridobil ustrezno samozavest in znanje. Moja vztrajnost ni ostala skrita očem mojstra Jenka, ki me je začel spodbujati in vlivati samozavest, pravzaprav me je znal navdušiti in vcepiti ljubezen do plesa do te mere, da je ples postal pomemben del mojega življenja.
Spominjate se tudi plesov v Festivalni dvorani, ki je s časom izgubila primat dvorane, v kateri se pleše družabni ples. Kakšni so vaši spomini na tisto obdobje in kaj menite, zakaj Festivalna dvorana ne pridobi več ‘statusa’ plesne dvorane?
Tistega obdobja se spominjam z veliko nostalgijo. Z nestrpnostjo smo mladi pričakovali konec tedna, ko smo se lepo uredili in odpravili na ples. Spominjam se, da je bil Jenko glede zunanjosti zelo zahteven. Plesalke krila, plesalci zlikane hlače na rob, svetla srajca, bog ne daj karirasta, kravata, to je bilo kot samo po sebi umevno. Brez oklevanja je takšne odslovil vpričo vseh iz dvorane in nihče ni upal ugovarjati. Pa točni smo tudi morali biti. Vrhunec vsakega plesnega večera pa je bila četvorka. Že vnaprej smo se dogovarjali, kdo bo s kom plesal četvorko, pri kateri sta vedno sodelovala po dva para. Po četvorki je bil krajši odmor za klepet in spoznavanje med seboj. No, še nekaj, kar mi je močno ostalo v spominu, glasba je bil mnogo tišja, kot je dandanes vsepovsod navada. Zaradi lepe glasbe in prijetne atmosfere ter prekrasne dvorane je na teh Jenkovih plesnih večerih vladal poseben glamur, kakršnega danes na plesnih dogodkih pogrešam. Danes oziroma že kar nekaj desetletij obisk v Festivalni dvorani stagnira, ravno tako kakovost plesnih parov. Vzrok za upad popularnosti te dvorane je večplasten. Menim, da je v ljudeh nastala velika sprememba. Postali smo individualisti, hlastači za standardom in potrošniško usmerjeni. Skratka družbene vrednote so se zelo spremenile, kar se odraža tudi v medsebojnih odnosih, ki postajajo čedalje bolj odtujeni. Drugi dejavnik je krhanje kulture in vsiljevanje prek medijev, zlasti TV-nasilje in slaboumne nadaljevanke. Poleg tega pa še velika degradacija družabnega plesa s TV- oddajami, ki so nabite z narodnozabavno glasbo, kot plesna kulisa pa se v ozadju v folklornih oblekah na utesnjenem prostoru ‘gunca’ nekaj parov. Folklora sama po sebi ni nič slabega, saj predstavlja kulturno izročilo, ampak se pojavlja pogosto v napačnem kontekstu, zaradi česar se mnogi ljudje s plesom napačno poistovetijo. Folklorni plesi naj bi ponazarjali način plesa nekoč na podeželju, kjer plesalci − logično − niso bili plesno šolani, zato je bil tudi njihov ples estetsko in tehnično reven. Taki prizori nimajo nobene estetske vrednosti in pozitivnega sporočila za gledalce. Gledalci se po takšnem plesanju seveda nezavedno zgledujejo in ob pogostem gledanju takšnih oddaj postanejo prepričani, da je to ‘guncanje’ vrhunski ples, saj drugače take pare ne bi vabili v oddaje. Sporočilo takšnih oddaj je, da je ples veščina, ki ne terja nobenega znanja in učenja. Družabni ples se razvija, prilagaja času, in današnji plesni stil ni enak onemu iz prejšnjega stoletja. Menim, da je tudi iz tega razloga velik upad tečajnikov na tečajih družabnega plesa. Ljudje se niso pripravljeni učiti za dosego višjega znanja, ker so jim mediji vsilili nizka merila in zatrli čut za estetiko, pa se mnogi zadovoljijo že z minimalnim znanjem. Posebno še tisti tečajniki, ki so dobili po začetnem tečaju diplome, kjer jim piše, da so se dobro naučili naslednje plese, nakar je naštetih kakšnih dvanajst plesov. Dvanajst plesov so se dobro naučili v osmih vajah. Malo neresno. Iz tega razloga je tudi plesna raven družabnih plesov čedalje nižja na plesiščih.
Mediji imajo to moč, da lahko gledalce plemenitijo in kultivirajo, kar naj bi bilo zlasti poslanstvo nacionalne televizije, ravno tako lahko s slabimi oddajami gledalce kulturno siromašijo. Žal se to dogaja danes v preveliki meri, saj je kultura teptana skoraj na vsakem koraku.
Se mogoče spomnite tudi številk iz vašega najbolj aktivnega časa. Koliko ljudi se je udeleževalo plesov nekoč in kakšna bi bila primerjava z danes?
Glede na število plesnih šol, ki so vzniknile po osamosvojitvi in še vedno rastejo nove, bi sklepal, da pleše sleherni Slovenec. Vendar se je pojavila cela vrsta novih plesov, kot so salsa, swing, argentinski tango in drugi več ali manj popularni plesi, ki so na plesišča vnesli novo, drugačno energijo. S tem novim plesnim valom so se pojavila tudi nova plesišča in diskoteke, kjer vlada hrupna glasba, zaradi katere ni mogoča normalna komunikacija, družabni plesi, ki jih je učil mojster Jenko, pa so kar nekoliko degradirani. Za časa moje mladosti je bilo v Ljubljani poleg Festivalne dvorane kar nekaj lepih dvoran, ki jih danes več ni. Pa tudi mnoge telovadnice so se za vikend prelevile v plesišča. Najbolj znane telovadnice so bile dvorana Tabor, Narodni dom, Ljubo Šercer, bila so tudi druga priložnostna plesišča. Vendar najimenitnejša dvorana je bila vsekakor Festivalna dvorana, v kateri je kraljeval nepozabni mojster Jenko, ki je predvajal glasbo iz gramofona in spretno prestopal preko dolgega kabla mikrofona, s katerim je opozarjal pare na plesno smer, napovedoval četvorko in ‘damen val’. Dvorana je bila vedno polno zasedena in moral si biti točen, da si prišel vanjo, kajti ko je bila polna, vstop ni bil več možen. In polna je bila vedno vrsto let. Plesi pa so bili ob petkih za starejšo generacijo, ob sobotah za mlajšo, ob nedeljah pa mešano. Spominjam se, da so hodili na nedeljske plese večinoma res dobri plesalci, tudi mnogi tekmovalci in poznejši plesni učitelji, mi tečajniki pa smo jih pogosto hodili na balkon spoštljivo občudovat. Kot Jenkovi tečajniki smo imeli izkaznice, z veljavnimi izkaznicami pa prost vstop v Sočo, kot se je tedaj še imenovala Festivalna dvorana.
Aktivnosti družabnega plesa ste prenesli na Bloke, kjer živite. Za kakšno druženje gre, in predvidevam, da ste lani inzdaj v teh koronskih časih malo okrnjeni z druženjem?
Plesna aktivnost na Blokah je nastala na pobudo posameznih krajanov, ki so imeli več let plesne vaje s pokojnim plesnim učiteljem Stanetom Kikljem. Po njegovi smrti so čutili praznino na področju družabnega življenja, kar naju je s partnerko Ireno Elsner vzpodbudilo, da svoje dolgoletne plesne izkušnje posredujeva Bločanom na način, ki bi presegal plesne tečaje in ljudem ponudil višjo raven plesnega druženja, zato sva bila pobudnika medgeneracijske plesne rekreacije pod okriljem društva upokojencev.
Poslanstvo naše plesne rekreacije je vseživljenjsko učenje in negovanje socialnih stikov, kjer smo združili prijetno s koristnim. Prijetno plat naše aktivnosti nudita ples in druženje ob glasbi, koristno pa nenehno izpopolnjevanje v plesnem gibanju in učenju novih plesov. Poleg plesov v paru se učimo tudi privlačnih skupinskih plesov, saj ustvarjajo sproščeno vzdušje, tkejo med člani nevidne, vendar čvrste prijateljske vezi in dajejo občutek pripadnosti skupini. Velik poudarek je na plesnem bontonu in negovanju dobrih medsebojnih odnosov, kar dosegamo z menjavo partnerjev, tako da vsakdo pleše z vsakim. Prednost dajemo kvaliteti pred kvantiteto, zato je naš moto: raje preproste slike odlično, kot komplicirane povprečno.
Poleg plesa dopuščamo prostor še drugim vsebinam in dogodkom, kot so: pustovanje, Prešernov dan, valentinovo, dan žena … Vse to naše druženje bogati in povezuje. Ohranjamo tudi tradicijo gala plesov, katerih pobudnik je bil plesni mojster Adolf Jenko, nestor družabnega plesa na Slovenskem. V ta namen dvakrat letno priredimo gala plese v Jamarskem domu, ki slovi kot lokal, naklonjen plesnemu občinstvu. Poudarek gala plesov je na kultiviranem druženju in plesu ob izbrani glasbi slovenskih in tujih plesnih uspešnic. Gala ples vsakokrat popestrimo z raznovrstnim programom, kot so npr.: recitacije, razni zanimivi sestavki in plesni nastopi, ki jih pripravijo sami udeleženci plesa. Na gala plesu zaplešemo tudi slavnostno Jenkovo četvorko, za učenje četvorke pa smo angažirali Saša Krasnova, člana angleškega Kraljevega združenja plesnih učiteljev iz Londona, ki je zaslužen za spojitev tradicije četvorke s sodobnim plesnim stilom. Vse to nas resnično razlikuje od plesnih tečajev v plesnih šolah.
Katere plese pa ste najraje plesali in katere najraje plešete danes?
Tako danes kot nekoč plešem standardne in latinskoameriške plese, najbolj pri srcu pa sta mi angleški valček in rumba.
Ali spremljate slovensko plesno sceno, in če da, katero in kaj menite o njej?
Z žalostjo spremljam umiranje kulture, ki se kaže na vseh ravneh. Seveda se to odraža tudi na plesni sceni, kjer so vsi po malem skregani med seboj in drug drugemu zavistni uspeha. Pač posledica dejstva, da smo družba, polna negativnih vzgledov. Svetla točka je edina oddaja o plesu Parada plesa, zato vse pohvale za vztrajnost in visoko kakovost prispevkov.
Katero obdobje je bilo po vašem mnenju najbolj plesno produktivno v Sloveniji in zakaj?
Obdobje do osamosvojitve. Po tem obdobju, od katerega smo si vsi toliko obetali, ugotavljam, da smo bili državljani opeharjeni. Moralne norme so se zrahljale, prevladali so negativni trendi in slabi vzgledi zahoda. Plesna kultura, kakršna se je negovala nekoč, ne prinaša dobičkov, zato je bila potisnjena na družbeni rob.
Časi se zelo spreminjajo in nič več ne bo, kot je bilo. Kaj se vam zdi najbolje v današnjem času in kaj bi bilo dobro, da smo ohranili iz vaših časov?
Lahka dostopnost kakovostne plesne glasbe, kakovostne plesne lekcije in plesne prireditve na You Tube. Pogrešam pa več organiziranih plesišč s kvalitetno plesno glasbo, ki človeka plemeniti, in pod vodstvom plesovodij, kot je bilo za časa moje mladosti.
Mislite, da današnja generacija ve, kdo je bil Adolf Jenko, pa čeprav imamo njegov spomenik pred kazinsko stavbo v Ljubljani?
Dolgoletno tradicijo družabnih plesov pred 2. svetovno vojno je prekinilo dvoje: socializem in drugačne komunistične vrednote ter pojav Beatlov in razvoj disco plesov. Mojster Jenko je nekako krmaril med temi čermi in poskušal ohraniti barko družabnega plesa, ki je vseboval bonton in določene demokratične vrednote, ki niso bile zaželene v povojni SFRJ. Denacionalizirali so mu plesno šolo, postal je le en od socialističnih delavcev, omejen v delovanju. Če vemo, da je bil po vojni prepovedan jazz in se je le stežka uveljavljala mednarodna plesna glasba. Socialistična mladina pač ni bila deležna enakih možnosti zabave kot drugod (na primer Dunaj s tradicionalnimi plesi, ki se nikoli niso končali). V tem je bilo težko tradicijo nadaljevati. Danes se šele v polni meri zavedamo njegove veličine in zaslug za ohranitev tradicije družabnega plesa kljub številnim ideološkim oviram. S svojo nesporno moralno avtoriteto in mednarodnim ugledom je uspel tedanje oblasti prepričati, da je poznavanje družabnega plesa del splošne in kulturne razgledanosti slehernega posameznika in odraz naroda. Da je ples fenomen, ki se ga ne da izkoreniniti, zgolj preusmerjati v početje z več ali manj koristnimi učinki. Da je družabni ples najprimernejša oblika za druženje med mladimi in spoznavanje z nasprotnim spolom. V ta namen je uspel pridobiti tudi dvorano v Zavodu Pionirski dom, ki jo imenujemo danes Festivalna dvorana, v kateri je pustil neizbrisno sled. Iz vseh naštetih razlogov je nekdanji Ljubljanski plesni klub, katerega ustanovitelji so bili nekdanji Jenkovi učenci in poznejši tekmovalci, sodniki in plesni funkcionarji, dal pobudo za postavitev spomenika. Dolgoletni član tega kluba, ki je bil na zelo visoki strokovni ravni, sem bil tudi sam.
Po smrti mojstra Adolfa Jenka se je odsotnost njegovega vpliva in avtoritete čutila na celotni plesni sceni in ne samo v Festivalni dvorani. Ta je bila vrsto desetletij upravljana s strani kadrov, ki niso bili strokovno usposobljeni za to delo. Še manj pa so imeli čut za kulturo, posebej plesno kulturo. Ta ples je bil nebodigatreba, saj so ga eni tlačili pod šport, drugi pod umetnost. Ti nesposobni kadri so omejevali delo sposobnih posameznikov, ki so se trudili ohraniti sloves Festivalne dvorane in nadaljevati pot družabnega plesa po Jenkovih stopinjah. Teh je bilo kar nekaj; plesni učitelj Peter Štaut, Meta Zagorc, Fredi Novak. Milje Festivalne dvorane ni bil navdihujoč, pač pa težak in elan jemajoč. Zadnji poskus oživitve renomeja in ugleda te dvorane je pred dobrim desetletjem storil Sašo Krasnov, ki se je izkazal kot izjemno dober moderator in s širokim plesnim obzorjem. Pripravil je pester spremljevalni program druženja, v katerem so se prepletali poleg družabnega plesa lepi linijski in drugi skupinski plesi, zanimive družabne igre, s spoznavanjem zanimivih osebnosti s področja kulture in umetnosti, vse skupaj pa je Krasnov lepo povezoval ob skrbno izbrani plesni glasbi. Krona plesnega večera je bila slavnostna Jenkova četvorka, ki jo je vodil z napovedmi v živo. Vse je že kazalo, da bo zapihal nov veter, pa je po nekaj sezonah zvodenelo. Vloženi trud in napor sta bila mnogo večja kot prejeto zadoščenje in moralno ter materialno priznanje. No, tudi pregovorna zavist je bila velika razdiralna sila.
Kaj lahko naredimo za razgledanost slovenskega bralca, gledalca poleg tega, da spremlja mojo oddajo in portal, seveda?
Narediti se da mnogo. Imamo znanje, entuziazem in kader. Sinteza teh dejavnikov bi lahko ples in plesno kulturo popularizirala na mnogo načinov in jo dvignila na zavidljivo raven. Manjka samo tista močna avtoriteta, ki bo te sposobne ljudi, ki nekaj znajo in hočejo ustvarjati, združila, povezala in jim omogočila delovanje. Take avtoritete pa žal trenutno ni, ki bi se bila sposobna spopasti z množico ovir, predvsem pa z družbeno klimo, ki kulturi ni naklonjena. Želel bi več oddaj o plesu in na višji ravni, kot je bila Zapleši v ljubezen, namesto poplave kiča in slabega okusa, ki je okužil že vse medije. Tudi v oddajah Zvezde plešejo sem videl bolj malo pravega plesa in vse preveč akrobatike. Celo iz Evrovizije so pregnali prenose plesnih prireditev. Tudi nobenih člankov v tiskanih medijih ne zasledim, čeprav se da o plesu povedati neskončno mnogo. Še vedno nimamo v slovenščini nobenih kakovostnih knjig o družabnem plesu, ki bi ljubiteljskim plesalcem poglobile ljubezen do plesa in jih vzpodbudile k nenehnemu izpopolnjevanju v tej lepi aktivnosti, ki je primerna za vse generacije. Pa ne samo primerna, ima številne pozitivne socialne in zdravstvene učinke. Od večje in sistematične popularizacije plesne kulture bi vsi imeli korist: družabni ples, tekmovalni ples, plesne šole, plesni klubi in navsezadnje sloves, da smo dežela plesa, kar tako pogosto slišimo, čeprav to velja le za tekmovalni ples, vendar je to že drugo poglavje. Po mojem trdnem prepričanju bi bilo tudi mnogo manj kriminala.
Prepričana sem, da vas ples ohranja temperamentnega in ‘živega’. Zakaj torej plesati?
Ples ni le odličen način preživljanja prostega časa, temveč tudi pot, po kateri odkrivamo in razvijamo lastne skrite talente. Skozi ples spoznavamo moč sodelovanja in čar druženja. Ne glede na to, ali plešemo amatersko, rekreativno ali profesionalno, ples je vse to. S plesom lahko odkrijemo in izrazimo tudi svojo ustvarjalno plat. Mnogi so odkrili, da jih ples sprošča in nudi tolikšno zadovoljstvo, da redno gojijo ples kot svoj hobi, ki jim nudi priložnost za kakovostno preživljanje prostega časa in jim osmišlja življenje. Kot upokojenec tudi jaz ugotavljam, da mi je skozi ples uspelo ohraniti mladostni entuziazem, vitalnost in življenjsko radoživost.
Hvala za intervju in ostanite zdravi!
