V produkciji Studia za svobodni ples in koprodukciji Plesnega Teatra Ljubljana ter Plesnega epicentra je bil premierno uprizorjen prvi del napovedanega avtorskega opusa Urše Rupnik Iščoča, zgodovinjenje slovenskega sodobnega plesa.
Predstava je stekla 2. decembra v dvorani Duše Počkaj Cankarjevega doma Ljubljana, je prvi del avtoričinega opusa, ki ga je zaplesala in postavila s plesalci in soustvarjalci: Dalando Diallo, Mašo Kagao Knez, Luko Ostrežem in skupino Ursus Dancers (Katarina Bogataj, Dijana Džamastagić, Vanja Kolanovič, Katja Kučina, Kaja Marion Ribnikar, Hana Murovec, Anja Spasovski, Nadja Spasovski, Sara Stadler, Nika Zidar), avtorska glasba: David Kacmur, David Nik Lipovac; oblikovanje luči: Danilo Pečar.
Urša Rupnik se je že zarana srečala z uricami plesnega ustvarjanja na Oddelku za izrazni ples Srednje glasbene in baletne šole Ljubljana (danes KGBL). Vseskozi se tudi samoiniciativno plesno izobraževala in urila ter je leta 2013 diplomirala na Akademiji za ples v Ljubljani kot diplomirana plesalka in koreografinja, ki je že imela univerzitetno diplomo iz kulturologije. Prevzela je vodstvo Studia za svobodni ples, katerega umetniška vodja je že več let.
Leta 2008 je postala asistentka koreografije in delavnic uveljavljenega koreografa ter pedagoga Joeja Alegada, tudi je habilitirana visokošolska predavateljica in gostujoča pedagoginja na plesnih akademijah ter institucijah tako doma kot v tujini. Kot plesalka in ustvarjalka sodeluje z znanimi slovenskimi koreografi in ustvarjalci, pred štirimi leti je v Studiu za svobodni ples ustanovila plesno skupino Ursus Dancers. Je prejemnica listine Mete Vidmar (2021), ki jo podeljuje Javni sklad RS za dosežke na področju sodobne plesne umetnosti, prav tako prejemnica srebrnega priznanja Zveze kulturnih društev Ljubljana (2019) za izjemen prispevek na področju sodobnega plesa.
Gotovo pa si bo plesno leto 2022 zapomnila kot leto svojega avtorskega prvenca, tudi leto, kjer je soustvarjala in plesala od oktobra do decembra še v treh plesnih predstavah: Rosana Hribar: Priznati neznosno ljubim te; za svoj solistični prispevek in izvedbo v predstavi je bila nominirana za naj plesalko leta 2022 na portalu Parada plesa; Daša Grgič: Plenir; Igor Sviderski, Mojca Majcen, Urša Rupnik: Odmerjanje užitkov II; za povrh je stekla še obnova in so gostovanja predstave Tobelija, ko skupaj z Mašo Kagao Knez in koreografinjo Rosano Hribar ustvarjajo ter zaplešejo; režija Nick Upper.
Zgodovinjenje slovenskega sodobnega plesa Urše Rupnik se začne s sceno spomina, pravzaprav z osnovno obliko t. i. okrogle linije ali prostorskim kroženjem v pirueti dveh telesnih krožnic; ko toraks in glava z zamahom rok vsakič znova oblikujeta svojo krožno linijo ob sočasnem kroženju telesa po prostoru in v smeri korakov. V tej prvi scenski skici po prostoru zaokrožita Maša Kagao Knez in Dalanda Diallo v kostumski belini ter rahlo nakazani okrogli liniji. Je vidna zaznava spomina na avtorski solo kultne Žive Kraigher (1920–2011) iz leta 1953 Upor (glasba: Vilko Ukmar), ki ga je ob času izročila svoji učenki Jasni Knez, ta pa ga uspešno plesala 20 let, nato ga predala Urši Rupnik. Torej sledimo zgodovinskemu plesnemu izročilu, ki ga je doživljala Urša Rupnik ob plesnem solu Upor, ki je očitno tudi vtisnil svoj pečat na njeni ustvarjalni poti, hkrati pa bil še del njene plesne zgodbe.
Že v drugi scenski skici je postalo jasno, da Urša Rupnik ne uprizarja obnove ali nove verzije Upora, ampak ob zgodovinskem plesnem Uporu predvsem išče svoj lastni upor znotraj in izven sebe. In že sledi skica, ko se plesalka Urša v črnem svečanem oblačilu globokega hrbtnega dekolteja uleže na stol in začne svoj ples lastnega upora, detajliran z zaznanimi gibi plesnega sola Upor, vendar na novo pregneten in kipeč. Ko njene roke oglatih linij, napetih mišic in stisnjenih pesti vtisnejo moč telesnega upora, ki se reliefno gnete po goli hrbtni ravnini. Ko iščoča avtorica in plesna umetnica izvirno in gibko oplaja svoj spomin na moči upora, ki jih na novo podoživlja, telo pa skuša izničiti. Ko elektronska glasba napove novi čas, Urša obuje ženski fetiš, rdeče salonarje visokih pet, kar sledi predhodnemu dejanju, naslednjega trenutka pa se sproži njeno histerično telesno tresenje, kot bi se ujela na električni kabel, vse dokler k njej ne pristopi Maša in jo objame, stisne k sebi ter umiri. Je vznesen trenutek toplega prijateljskega objema, skoraj pozabljenega odtujenega, tudi nezaželen v minulih treh letih; ki pa se dobro prileže plesalkinemu ustrahovanemu in obteženemu telesu.
Tej drugi kompleksno zasnovani sceni sledi tretja, dojemljiva kot nova plesna svoboda ali novo osvobajanje. Urša, Dalanda in Maša se v zadnji sceni znova najdejo na odru, na novo pa vstopi on, plesalec Luka Ostrež, ki plesalko Uršo do konca osvobodi zgodovinskih spon. Njun plesni duet se začne z uverturo glasnega in osvobajajočega smeha, nato pa se začne njuna usklajena, tudi lahkotna gradnja plesnega dueta, koreografske skice sodobnosti, atraktivnih vzgibov, novih plesnih vzponov in padcev.
V svoji vnemi, da tem bolje predstavi in simbolizira obdobje, ko je nastajal Živin ples Upor, je Urša na sceni sede prebrala nekaj odlomkov na to temo, ki pa niso prišli do izraza že zato, ker je govor na sceni tekel brez mikrofona, tudi bil skoraj neslišen v višjih vrstah.
Zaključek te zgodovinske plesne študije v kontekstu avtorskega sola Upor Žive Kraigher in podoživljanja istega sola v novem sodobnem času je Iščoča Urša Rupnik z zgodovinskimi gibi Upora oplemenitila tudi novo plesno generacijo Studia za sodobni ples, plesalke skupine Ursus Dancers. Ko zanimivo zasnovana scena stolov na novo zaživi z mladimi plesalkami, ki jih zasedejo in ob glasbi na novo členijo ter komponirajo razpoznavne gibe Živinega Upora. Medtem ko v zasenčenem ozadju stoji njihova mentorica in spremlja njihov nov ustvarjalni proces. Avtorski projekt Iščoča se v svojem prvem izvodu napoveduje tudi kot Zgodovinjenje plesa #1: Upor; je dobro osmišljen in dorečeno oblikovan plesni projekt, vendar ne ravno jasnih prehodov, ki pa zahteva jasen študijski pristop k branju besedila na odru.
Na koncu sledi posebna zahvala, kar podčrtana pohvala za konceptualno spodbudo Urše Rupnik, da svoj avtorski prvenec Iščoča usmeri k zgodovinjenju slovenskega sodobnega plesa, mu sledi in ga razodeva skozi prizmo lastnih izkušenj ter doživetij, ustvarjalni zgodovinski utrip tudi neposredno prenaša na novo generacijo plesalk, ne da bi ga arhivirala, ampak tisto nekoč ustvarjalno oplaja in prepleta z danes ter prihodnje. Predstava bo znova na ogled 26. in 27. januarja v dvorani Duše Počkaj v Cankarjevem domu.
