V spomin naši soplesalki iz skupine Arruba; pismo, ki sem ga prebrala včeraj na njenem pogrebu. Ja, rak, zelo bedna bolezen si!
Draga Bejča, ples naju/nas je družil skoraj 40 let! Ko si priplesala na avdicijo zgodnjih osemdesetih prejšnjega stoletja, če me spomin ne vara, v takratni kulturni dom v Zgornji Šiški, sem že vedela, da je v ekipo prišla odločna in energična oseba, in sem si mislila, če bo znala še plesati, bo to terna. In to se je tudi zgodilo. Tvoji možgani so vse zadane korake takoj absorbirali, hitro si se vključila v naš jazz baletni stil, sem in tja nergala zaradi kostumov, a definitivno si postala del ekipe Arrube. Bila si bolj drobne postave ‘vis a vis’ nas, a tvoja energija je žarela tako, da so se oči gledalcev lepile prav nate. Ni čudno, da te je takratna super zvezda Daniel Popovič proglasil za svojo Julie, da si krasila naslovnico revije Antena, ko je fotograf Egon Kaše ob tebi dobil rosen objektiv, ampak tebi to sploh ni bilo mar, bila si preprosto samozavestna plesalka.
Zadnji tvoj nastop je bil v Zagrebu z legendarnim režiserjem Antonom Martijem in komadom Samba Blim, ko si po dveh letih dejala, da preprosto ne moreš biti razpeta med plesom in študijem, in si se odločila, da postaneš odlična in odločna pravnica. Mojo žalost si potolažila, ko si naučila nove članice Arrube Mirjam, Romi in Heleno, koreografijo Grace Jones My Jamaican Guy, in vse priznavajo, da na Jamajko niso šle, tudi zato, ker ne bodo nikoli pozabile tisoč in ene ponovitve korakov. “Ker je treba znati,” si bila ponovno odločna.
Z aktivnim plesanjem si nehala, nisi pa prenehala s spremljanjem Arrubinih uspehov in se jih veselila z nami; zavedala si se, da si bila pomemben del razvoja takratne slovenske in jugo plesne scene. Ko je bil čas za podmladek, je mlada generacija Arrube zaplesala tudi na tvoji poroki, me ta stare pa smo preplesale svatbo in se veselile s tabo. V polni zasedbi smo se našle zadnjič na praznovanju polnoletnosti moje Tereze, pred dvanajstimi leti, a naju je ples konstantno družil naprej. Z radovednostjo sva odhajali na plesno ali baletno predstavo, tudi zato, ker sem v tebi našla realnega sogovornika, ki je bil vedno brez dlake na jeziku: “Ej, Barbi, tole pa ni bilo nič, a smo v prejšnjem stoletju al kako… Ej, Barbi hvala za super večer, kdaj greva spet …?”
Draga Bojča, vedno je bilo polno energije okrog tebe − ko je šlo za nekaj dobrega ali pa ko je šlo za kaj prepoznat … kot bi bila eno samo sonce, a ne vedno zate … Ples bo vedno s tabo in tudi me. Še bomo plesale … nekoč, nekje…
