ImPulsTanz ima trideseti rojstni dan in končno tudi nekaj novega plesa

Letošnji širokopotezni mednarodni plesni festival ImPulsTanz/IPT, ki se dogaja v središču Dunaja v času od 11. julija do 11. avgusta 2013, deluje sila gibalno delovno in pestro ustvarjalno v smislu – za vsakogar nekaj, ko omogoča vpogled v mednarodno plesno sceno vsem tistim, ki imajo radi visok nivo plesne umetnosti, kakor tudi tistim, ki se navdušujejo nad eksperimentalno statiko (ne)verbalnih – gibalno – likovnih instalacij.

Otvoritvena slovesnost "License to party" se je dogajala na večer 9. julija na prostranem trgu v samem centru Dunaja, in na čez noč (umetno) ozelenelem Haupthofu Museumsquartiera v blišču gibalnih atrakcijah ameriškega koreografa Trajala Harella ter v izvedbi njegove in mednarodne plesne ekipe Trajal Harell&Friends. Buren in atraktiven plesno glasbeni spektakel je bil odprt za množico navzočih, povrh pa so ga podžigale še DJ skupine.

Otvoritvena premierna predstava Anne Terese De Keersmaeker&orisa Charmatza je stekla 13. julija ob 21. uri v mogočnem cesarskem Burgtheatru, drugem največjem gledališču v Evropi. Dunajski Burgtheater nosi častitljivo letnico – 265 let obstoja, postavila ga je cesarica Marija Terezija leta 1748. Ob taki zgodovinski letnici je stavba tudi veliko tega preživela; najprej je bila postavljena ob cesarski palači, potem po 140 letih prestavljena na obstoječo lokacijo, v drugi svetovni vojni močno bombardirana, in tako kot se danes vidi, bila obnovljena leta 1955, na srečo so bombardiranje preživele tudi zidne poslikave avstrijskega slikarja Gustava Klimta (1862-1918). In ta večer je bil avditorij dvorane, ki se visoko vije do galerijskih nebes, povsem razprodan, in nič drugačna slika ni bila tudi prve festivalske dni v času plesnih umetniških večerov. Po tem, kako zgodaj je treba rezervirati karte, več kot mesec dni prej, lahko sklepamo, da so predstave gotovo vseskozi razprodane.

Tak ugled ima danes ta mednarodni festival, ki ga obiskujejo gledalci s celega sveta in vseh generacij, ne le plesno zagreta publika. Začel se je pred tridesetimi leti na iniciativo intendanta festivala Karla Regensburgerja in plesalca, koreografa ter umetniškega svetovalca festivala Ismaela Iva v skromnejšem okviru kot Internazionalen Tanz Wochen Wien.

Predstavo Anne Teresa De Keersmaeker&Boris Charmatz je postavila avtorica Anna Teresa De Keersmaeker/ATDK, inspirirana z glasbo baročnega skladatelja Johana Sebastiana Bacha (1685-1750) Partita No. 2 za solo violino, vsebinsko kar v skladju z letošnjim IPT, ki teče v kontekstu raziskovanja, inovativnosti, novih – starih plesnih obzorij, sozvočja plesa in glasbe. Svoje priprave je avtorica, ki že od postavitve lastne plesne skupine že nekaj let aktivno bolj malo pleše, oznanila kot čas spoznavanja s to dinamično kompozicijo, ki kar vabi k gibalni aspiraciji, sledila je tudi daljša faza gibalno-plesnih raziskav na izbrano skladbo. Zgodilo se je, da sta se z vsestranskim plesalcem in koreografom  Borisom Charmatzom/BC srečala v Avignonu leta 2011, kjer se je porodila zamisel o skupnem duetu, ki se je pozneje zlil v plesno-glasbeni tercet plesnega para in virtuozinje na violini. Na odru Burgtheatra je Bachovo skladbo Partita No.2 zaigrala violinistka Amandine Beyer. Partita 2 za violino je napisana med letoma 1717 in 1723 v času najsrečnejšega skladateljevega obdobja, ko je živel na dvoru kneza Leopolda Anhaltskega v Köthenu, ljubitelju umetnosti, ki mu je dajal ustvarjalno svobodo. To je bil čas dvornega (baročnega) poplesavanja, kar se zazna tudi v skladbi petih razgibanih kar plesnih stavkih. In predstava dveh priznanih plesnih ustvarjalcev, koreografov, ki sta se v zrelosti plesnih let, Belgijka ATDK v starosti 53-ih in Francoz BC pri svojih štiridesetih združila ter uprizorila plesno presenečenje, celovečerno predstavo v treh delih, ki predstavlja tri stopnje koreografskih priprav inovativnega umetniškega pristopa v sozvočju glasbe in plesa.

Predstava se začne v popolni temi, ko se po nekaj trenutkih tišine zasliši glas violine, in ker je tema in se nič ne vidi, se prepustiš zvokom popolne violinske skladbe, ki glasbeni razpon violine predstavi v celosti njene muzikalične strukture. Vsi, ki so pričakovali ples, so se nepričakovano znašli na solističnem violinskem koncertu, tako si v gosti temi povsem osredotočen na skladbo. Ko se oči navadijo teme, pa nenadoma ponovno spregledaš, v popolni temi ugledaš silhueto violinistke, kako na odprtem odru igra na svoj inštrument. Ko se praktično četrturno poslušanje glasbe zaključi, ponovno zasije luč in virtuozinja zapusti oder pospremljena z aplavzom. V drugem delu se oder osvetli s scensko simulacijo (scenografija  Michel François), ko vstopita plesalca. Enostavno in lahkotno stečejo njuni skoki v tišini, ko se vrstijo plesno-gibalna sosledja nenavadnih struktur, ki se kot po nekakšni nevidni formuli tudi vsake toliko časa repetirajo. Uzreš nove gibalne oblike, kot je n.pr. njena hoja v ležeči pozi po njegovih stopalih, ki so trdno usidrana na tla. Sprašuješ se, zakaj ravno na tistem mestu taka likovno gibalna kompozicija, ki se po nekem neznanem ravnotežnem sistemu spreobrne v nasprotno stran nenavadne tehtnice in je potem on tisti, ki leže hodi po njenih stopalih, deluje pa zanimivo in prav prijetno. Drugič se zgodijo kratki tresljaji rok odprtih dlani, kar naenkrat in za trenutek se zgodijo ter se ponovno na istem mestu tudi čez čas obnovijo. Prva misel, ki se mi je v tej tišini utrnila, je, da Ana TDK zapušča talno kontaktno improvizacijo in se spogleduje z različnimi plesnimi tehnikami, ki jih ponovno oblikuje na svoj izviren način; torej postavlja se na svoje plesne noge. Plesne oblike, ki jih ustvarjata, so zračne, različnih hitrosti, sila pospešene ali vidno upočasnjene, gledajo pa se kot prijetna plesna igra dveh solistov, kot skupno iskanje skupnih izhodišč in kot posamični užitki v izvajanjih enakih gibov; ko drug drugega oponašata in se občasno ponavljata. Ona je nekam zadržana, včasih njun gibalni tok tudi željno podpira, on je bolj prodoren in večkrat vodilen. Tišina njune radožive in gibalno bogate  plesne kompozicije ni motila, bila sta raziskovalca prostora, občasno tudi scensko osenčena, in pravzaprav tudi dovolj ritmično slišna ne le z dihom in občasnimi glasovnimi toni, ampak predvsem v dodanem ritmu šumov ob izvajanju korakov in rahlih udarcev njune športne obutve, ki se je slišno lepila po plastiki plesnih tal. Ta živa slikovita odrska forma, ki daje občutek tudi scenskega orisa dueta po poteh življenja, me je spomnila na abstraktni ambient zarisanih prostorskih poti slike The Morning Star, slikarja Joana Miróa (1893-1983). Par se poslovi po času, ki sem ga enačila z dolžino skladbe prvega dela, in sproži novi val aplavza. Da so gibi in postavitve ATDK nekaj novega, kaže tudi, kako hitro jih drugi prevzemajo in o njih razmišljajo. Taka je npr. ravnotežna poza, ko se postavi stopalo proste noge ob gležnju stoječe noge (cou-de-pied). Položaj je znan in poimenovan že v klasični baletni formi, gibalno zanimivo pa se je izkazalo dinamično izhodišče iz te statične forme. In ravno ta element je izbral plesalec, pedagog in koreograf Matej Kejžar za predmet študije gibalnih in ravnotežnih premikov izbranih tečajnikov kak mesec prej na svoji delavnici v času Co-festivala v Ljubljani.

Tretja stopnja te celovečerne predstave pa razjasni in poveže prvi dve fazi, ko na oder sočasno vstopijo vsi trije protagonisti in se začne violinska partita v objemu plesnih sosledji, in to ravno tistih, ki smo jim sledili v tišini na istih prostorskih in časovnih pozicijah. Tretji del se predstavi kot plesni tercet glasbe in giba, gibalnih repeticij vezanih na glasbena sosledja in sočasno ponavljajoča. Koreografinja je slikovito sledila kompozicijskim kontrapunktom, basovskim barvnim globinam in čutnim sferam zlasti zadnjega stavka, predvsem pa glasbeni melodiki, na katero je naslanjala svojo koreografijo v tesnem objemu subtilnih tonov violinskih strun, in vsi prej omenjeni nenavadni gibalni utripi so se naravno zlili s kompozicijo strun.Tudi omenjena statična pozicija je imela svoj vzrok, nastala je ob glasbenem zaključku kot pika na i ali predah pred novim zagonom melodije, enako se je ravnotežna ležeče-stoječa oblika njega in nje skladala z valovanjem ubranih violinskih strun. Ko pa so strune ubrale nadnaravne hitrosti, se je par za trenutek naravno ustavil in koreografiji vdihnil nov dramski utrinek. Ni kaj, domiselno, odlična izvedba in novo doživetje ob poslušanju glasbe, gledanju materializacije tonov in spremljanju slikovitih plesnih užitkov, ko se gibi obeh nastopajočih stapljajo z glasbeno melodiko in kompozicijsko prelivajo po prostoru. Končno nekaj novega v zasičeni plesni (naši) sodobnosti!                         

View Gallery 7 Photos