Intimna monologa ustvarjalcev sodobne slovenske plesne scene
Praznični decembrski čas, ki napoveduje bližajoče se slovo od tekočega leta, je letos hitrostno utripal tudi na sodobni plesni sceni, ko so se uprizoritve praktično dnevno vrstile, premiera za premiero, njim pa sledile še ponovitve, in polnile dvorane. Med prvimi je v Stari mestni elektrarni Elektro Ljubljana/SMEEL (9. 12.) stekla slovenska premiera Conversation Pieces koreografinje Magdalene Reiter in Studia za suvremeni ples Zagreb.
Delo je nastajalo na povabilo te najstarejše sodobno plesne skupine na Hrvaškem, hrvaška premiera pa bila uprizorjena junija v času Tjedna suvremenog plesa Zagreb na odru Zagrebškega plesnega centra (ZPS). O predstavi je bilo rečeno, da se sooča z žensko problematiko, ki teče svoj dolgi zgodovinski tok v nadvladi patriarhata, čeprav se ji tudi danes dnevno sledi, ko so ženske največkrat postavljene v družbeno ozadje, se soočajo z omejitvami, njihova telesa pa izčrpana ter izžeta. In če se v predstavi Conversation Pieces v ospredje postavlja ženska populacija, je 13. decembra na odru Plesnega Teatra Ljubljana težo svojih 30 let plesnega profesionalizma razgalil koreograf in pedagog Igor Sviderski v svojem avtorskem solu Tridekada, zadnje dejanje. Predstavi nimata ničesar skupnega, žanrsko sta si popolnoma diametralni, čeprav sodobni, povezuje pa ju slovenski sodobni problem oziroma pomanjkanje profesionalnih slovenskih skupin. Igor je svojo obstoječo težavo, praktično težavo vseh naših sodobnih plesnih ustvarjalcev, izpovedal na odru, ko je kot sodobni plesalec prepuščen le svojemu solističnemu monologu ali pač duetu. In ker profesionalne skupine, ki bi lahko ustvarjala z domačimi profesionalci, pri nas ni, so koreografi in plesalci primorani sodelovati v duetih, tercetih ali v lastnih solo produkcijah. Tudi Magdalena Reiter je ob prihodu v Slovenijo (2002) začela svojo uspešno ustvarjalno pot v duetih ter solo uprizoritvah, nedavno pa sodelovala s Plesno Izbo Maribor, in kot kaže, se napotila še izven naših meja.
Svojo predstavo Conversation Pieces avtorica gradi na nemih monologih in dialogih šestih plesalk: Ane Vnučec, Dine Ekštejn, Martine Tomić, Ane Mrak, Ida Jolić in Une Štalcar Furač, ki se po prostoru razstavljajo ter postavljajo, kot bi oblikovale kiparsko galerijo. Tudi se predstava gradi v strukturiranju gibkih medsebojnih kontaktov ter pozicij, je živa skulpturalna plastika, ki tudi živo vdira v prostor in ga polni. Naslov predstave vzbuja asociacijo na portretno oblikovanje iz 18. stoletja, ko so slikarji portretirali skupine srednjega sloja v druženju, pogovoru. Plesalke Studia za suvremeni ples se prepričljivo poglabljajo v izpostavljeno žensko sceno misli ter dejanj, še posebej pa je izstopala Ana Vnučec, ki je po prostoru poglobljeno ter natančno ostrila svoj portret, karakter, čutno drsela po talni površini, se gibala in ekspresivno spuščala v kontakt z drugimi.
Predstava se začne z vhodom vsake posamezno, njih obrazi pa zastrti s prosojno tkanino barve kože, prav tako kot njih telesa (kostumografija Ana Savič Gecan). Zakriti obrazi delujejo dokaj vzhodnjaško, prav tako njihovo prefinjeno tiho, vendar fluidno gibanje, tudi prostorsko nastavljanje in posedanje, kar spominja na notranji življenjski utrip harema. Če pa se pomisli, koliko žensk je svoje delo neimenovano predalo v moške roke, potem ta skrivnostna zakritost lahko odslikava tudi žensko anonimnost, delujočo v mnogih družbenih oblikah, kot neke vrste zasenčeni duh iz ozadja, ki upa, da ga le zaznajo. Glasbena kulisa (Nenad Sinkauz, Alen Sinkauz) ob senčni svetlobi (scenografija Andrej Rutar) še dodatno poglablja skrivnostno atmosfero živih eksponatov ali ženskih teles, postavljenih na ogled. Magdalena Reiter zanimivo raziskuje in snuje prostorsko gibanje, medtem ko plesalke po svojih izraznih močeh in globinah portretirajo lastne gibalne monologe, tudi v odnosu ali dialogu z drugimi. Koreografija je plastično sodobno modificirana ob prepletu določenih geometrijskih oblik ali pač za trenutek tudi zamrzne v slikoviti strukturi dueta. Živo gibalno oblikovanje skulptur na odrski sceni pa kljub temu teži k monotonosti, saj docela sledi v linearnem krogotoku (dramaturginja Vedrana Klepica), čeprav prihaja do menjave kostumov, do čutnih izlivov, celo merjenja kože in dotikov golote teles, tudi do preizkušanja praga bolečine. Kot bi se zamisel izgubila v razstavnem prostoru in ga prepustila obliki; ko utrujene ženske ter njih izčrpana telesa ne najdejo več spodbudnega diha in ne izhoda. (Magdalena Reiter ni poslala nobenih fotografij za objavo kljub moji eksplicitni prošnji na mejl njene piarovke Urške Comino, zato objavljam edino fotografijo, ki je prišla kot napoved za predstavo, op. u.)
Igor Sviderski svoj intimni monolog nepričakovano obarva z visokimi potencami scenskega humorja, ko se sarkastično poigrava celo z lastnim likom, tako da tega decembra ni zaživel le oder Plesnega Teatra Ljubljana, ampak tudi napolnjeni avditorij, ko je v tolikšni meri bil iskren v svoji izpovedi, da je vsaka generacija lahko našla svoj lasten odsev. Svojih 30 let profesionalnega dela je Igor začel slaviti že aprila v razgibanem prostoru Galerije Alkatraz AKC Metelkova mesto, svoje prvo slavnostno dejanje pa naslovil Ne bom več hodil tu in se strastno izpel v duetu s Stravinskim. Nato je sledil še njegov drugi del na odru KC Španski borci v okviru Festivala Živa, ki ga je naslovil Džubox 30, ko je svoje načrte in misli skušal izliti v neobdelani impro obliki, v kateri je razgalil sebe kot plesalca, ki uživa v pop glasbi nekih minulih dni ter teži k plesni šov sceni.
Njegova ideja v glavi, kot zapiše v gledališkem listu, pa ob sogibalcu Jerneju Škofu in Danielu Petkoviću dobi nov gibek preliv in novo humorno interakcijo, ko je Daniel on, Sviderski, in je Jernej on, Igor, ki sta si vedno v laseh, kratko pa potegne prav on, Igor Sviderski … K uspešni magiji predstave Tridekada je prispevala tudi svetlobna magija Boruta Bučinela ter magična manipulacijska tehnika Mihe Bizjaka. Kostume je izbiral po svojih hotenjih in željah on sam, idejni vodja predstave Igor Sviderski. O svojih tridesetih letih ustvarjalnih vzponov in padcev pa zapiše, da jih je zasnoval v treh dejanjih, v treh različnih plesnih dogodkih, ki so idejno samostojni, vendar vsebinsko združeni v enega, v Tridekado. S Tridekado napoveduje, da zaključuje eno svoje dejanje in zapušča prostore preteklosti; ko se nekaj končuje, se tudi nekaj na novo začenja.
Predstava se začne v svetlem, zračnem ter prenovljenem preddverju PTL-ja, kjer obiskovalce pričakajo trije veliki beli pravokotni zaboji, izpisani z neštetimi naslovi ter imeni predstav njegovega trideset let dolgega plesnega opusa. Vsak posamezni zaboj pa je na svojem hrbtišču prenašal vsak od treh akterjev, odložili pa jih na odru, kjer postanejo sestavni, praktični del scene.
Nova uprizoritev ali zadnje uprizoritveno dejanje Tridekada se na odru začne tam, kjer se je končal prvi del njegovega opusa, v strastnem objemu dueta, plesalca Igorja Sviderskega s toni Igorja Stravinskega in njegovega pomladnega prebujanja. O svojem delu Sviderski pravi, da je teh svojih trideset ustvarjalnih let izpisal na treh straneh A4-formata, ko je na treh tenkih listih izpisan ves njegov opus.
Sviderski je sceni suvereno in sproščeno vladal, kar očaral s svojo magijo govora, s toplim donečim glasom, ko so mu prerokovali operno kariero, pa se je odločil za ples, ki ga je nosil in ga nosi v srcu. Njegov spevni vokal se je prijetno prelival po prostoru v duetih s posnetkov. Tudi Igor ni le stal na odru, ko je govoril ter prepeval, ampak je po odru vihral glasen, kar strasten plesalec izklesane drže, korakov in oblik, zaznanih na raznovrstnih plesnih poljanah. Tudi šampanjec se je prelival po sceni, na koncu pa še počilo in so se usuli blesteči listki, ko je zadonelo navdušenje ter se stoje razlegali vzkliki. Ja, Igor se je je izkazal za super ‘šovmana’, ki ga le redko lahko vidimo na naših zaslonih.
