Na odru ljubljanske Opere je bila 13. aprila uprizorjena zaključna premiera baletne sezone SNG Opera in balet Ljubljana 2022/23: večer koreografa Renata Zanelle, Ljubezen.
Tudi se je ljubezen zlivala po baletnem odru v dveh dejanjih izvirne koreografije koreografa in umetniškega direktorja ljubljanskega baleta Renata Zanelle, zasnovane na glasbo dveh slavnih skladateljev, in je naslov obeh koreografij povzet po naslovu skladb Ozarjena noč, op. 4. skladatelja Arnolda Schönberga, Pesem o Zemlji skladatelja Gustava Mahlerja. Koreograf Zanella je koreografijo Ozarjeno noč postavil za San Francisco Ballet (2010).
Skladbo Ozarjeno noč je skladatelj Arnold Schönberg (1874–1951) napisal leta 1899, navdahnjen s poezijo Richarda Dehmla (1861–1920), s pesmijo Ozarjena noč iz pesniške zbirke Ženska in svet. Pesem opeva plemenito ljubezen med žensko in moškim; ko ona nosi otroka, ki ni njegov, ko njen izvoljenec v ozarjeni noči napove, da bo njuna ljubezen ožarila tudi njenega, njemu tujega otroka: “/…/ ki ga boš kot mojega rodila meni /…/ Prižgala si luč v meni /…/ mene samega si spremenila v otroka /…/” (prosti prevod Gregor Pompe; gledališka knjiga). Schönberg je svojo skladbo ustvaril v treh tednih, verjetno ga je ozarila Dehmlova duhovna širina; tako kot mladostna ljubezen, ki se je sočasno porajala s skladateljevo ustvarjalno vročico.
Skladba Gustava Mahlerja (1874–1951) Pesem o zemlji nosi v sebi pridih neznanega, možne sfere vzhodnih daljav, in je ena njegovih zadnjih del (1908). Simfonijo Pesem o zemlji oblikuje šest stavkov in šest samospevov. Prvi stavek se začne s pesnitvijo o trpljenju na Zemlji: Pivska pesem, ki v moči pihal zadoni kot budnica, kot mogoča napoved nove ere. Drugi stavek je namenjen jesenski tihoti: Osamljeni v jeseni, medtem ko tretji stavek poje O mladosti, četrti O lepoti, peti stavek Pijanec v pomladi je opit z novim pomladnim vzgonom, v tonih pa zaznane tudi temne slutnje, ko šesti stavek Slovo tudi napoveduje slovo. Gustav Mahler je iz prilagojenega prevoda zbirke Pesmi dinastije Tang (8. stoletje) izbral šest pesmi in jih združil v simfonijo samospevov o večnosti; samospevi so objavljeni v gledališki knjigi, v prevodu iz nemščine Mariane Vasle.
Večer koreografa Renata Zanelle je nastajal v njegovi koreografiji, režiji in dramaturgiji pod taktirko dirigenta Kevina Rhodesa, ob ogledu 15. 5. je dirigirala druga dirigentka, asistentka dirigenta: Mojca Lavrenčič, glasbena izvedba: Orkester SNG Opera in balet Ljubljana: koncertni mojster Igor Grasselli, vokalne solo izvedbe samospevov: Nuška Drašček, Branko Robinšak; korepetitorja pevcev: Višnja Kajgana, Stefan Pajanović. Za sceno in kostumografijo je zaslužna Alexandra Burgstaller, oblikovanje svetlobe: Andrej Hajdinjak in video: Darja Štravs Tisu.
Koreograf Renato Zanella v svojem koreografskem večeru o ljubezni kompleksno združuje tri umetniške zvrsti: glasbo, spevno poetiko in plesno umetnost v koreografskih ilustracijah baletnega neoklasičnega sloga, še zlasti izraženega ob snovanju prvega dela predstave Ozarjena noč v hitrostih in ostrinah izvedbe, ko se sledi novodobnim pospeškom onstran oceana in izvedbi baletnega ansambla San Francisko Ballet, kar so ljubljanski baletni solisti in ansambel tudi dovršeno povzeli. Tako prvi kot drugi del koreografskega večera koreograf Zanella ne gradi le na glasbi ali pač sledi verzom poezije ter samospevov, ampak moč glasbe in poetiko verzov prepleta v živi iluziji baletne umetnosti; ko koreografija postane vizualni spev slišnega in čutnega, tonov, vokalov in verzov; in vse tri umetniške poetike postanejo mogočni uprizoritveni vzklik času, naravi, življenju. Tako kot glasba treh avstrijskih umetnikov, skladatelja Schönberga, Mahlerja in pesnika Dehmla, odseva alegorijo višjih idealov, umetniško noto (kontrastnih) dunajskih in cesarskih časov, tudi Zanella svojo koreografsko stvaritev dveh dejanj povezuje in oplaja s hudomušnim likom Vanitas/nečimrnost; je vloga rušilnih moči, ki sočasno oplaja ljubezen, se ji posmehuje in išče temačne stranpoti.
Vlogo je zvito, kačje zavito, napadalno, hudomušno sugestivno odplesala v črno odeta Tasja Šarler/alternacija Erica Pinzano; je dramsko zasnovana vloga, tudi inovativno grajena na široki paleti plesnega slovarja. Oba dela večera sta tekla ob študijskem vodenju Viktorja Isajčeva in Mojce Kalar ter asistentih koreografije: Olge Andreeve, Stefana Capraroiuja, Leonida Kuznetsova in Claudie Sovre.
Prvi del baletnega večera Ozarjena noč steče ob sencah spominov, domnevno tistih, ki ljubezen snujejo v svojih ozarjenih nočeh; ko Sence, plesalci, vzvalovijo v baletnem skladju duetov: Lara Flegar & Lukas Bareman, Denise Di Cicco & Aleks Theo Šišernik, Katja Romšek & Yuki Seki, Mia Petrović & Matteo Moretto. Nosilci Ozarjene noči so trije solo pari/Ljubimci: Tjaša Kmetec & Kenta Yamamoto/Nina Noč & Lukas Zuschlag, Emilie Gallerani Tassinari & Filip Jurič/Mariya Pavlykova & Filipo Jorio, Marin Ino & Hugo Mbeng/Nina Kramberger & Yujin Muraishi.
Vsi trije pari, Ljubimci, svojo Ozarjeno noč snujejo na čustveni zrelosti, jo poglabljajo v medsebojnem spoštovanju in razumevanju, ko ljubezen pridobi plemenito noto, kot je ljubezen do sočloveka, do okolja, bivanja … Vendar pari svoje ljubezni nikoli ne izpeljejo do nekega naravnega zaključka, kajti Vanitas je tista, ki jo diktira in zaključuje, ko se na odru ob odhodu enega para sledi novemu. Koreograf se v izvedbah solo duetov poigrava z raziskovanjem ravnotežij, z vrtinci na novo postavljenih piruet, z drobnimi koraki in premiki, gibalnim minimalizmom, ki v izvedbo vnaša čar občutkov, kar trije pari odsevajo v svojih virtuoznih izvedbah. Tako Kmetec in Yamamoto snujeta svoj plemeniti odnos v prefinjeni eleganci dunajskih salonov. Tassinari in Jurič z navdihom vzletata v višave, se spuščata in dvigujeta v medsebojnem zaupanju ter ravnotežju. Marin Ino in Hugo Mbeng pa svoj odnos gradita na spoštovanju in sočutju. Oder je odprt za ples, nad njim pa visi in se leskeče impozanten kovinski šopek paličja, ki opomni na salonski lestenec, tudi možni šopek dosegljivih višav; ki se ob koncu razpre, ko vsaka cev zase obvisi v zraku kot mejnik nevidne poti; kljub temu da je scena minimalistična, je likovno dorečena, tako kot kostumografske vizije. Ob tem je še posebej treba pohvaliti svetlobno oblikovanje, ki jasno izpostavlja plesne izvedbe ne glede na to, kako svetloba barva ali senči dogajanje, je vizualna plesna scena dobro in zaželeno osvetljena.
Prvi del se zaključi z lističi rdečih vrtnic, ki se iz višav vsujejo na oder, v prispodobi odcvetele vrtnice, v iluziji minljivosti časa in ljubezni. V intervjuju z Natašo Jelič (programski list) je koreograf Zanella dejal, da se je Ozarjena noč enako zaključila tudi v San Franciscu, ko pušča odprto pot možni novi zgodbi, ki je letos svoj dan uzrla na odru ljubljanske Opere.
Scena visečih kovinskih tulcev se nadaljuje tudi v drugem delu baletne predstave, ko med paličjem vstopajo Popotniki: Romana Kmetič in Julian Ermalai, Urša Vidmar, Alexandru Barbu, Barbara Marič in Gregor Guštin, Eva Gašperič in Ivan Greguš, Barbara Potokar in Gaj Rudolf ter Nuška Drašček, ko jih ob vhodu prehiti vokalist Branko Robinšak v spevu prvih verzov Pivske pesmi: “/…/ že vabi vino v zlati čaši /…/ a ne pijte še, prej vam bom pesem zapel! Pesem o žalosti /…/”, ko sočasno zadonijo trobila, vendar pod taktirko Mojce Lavrenčič ne preglasijo spevnosti vokala. V tem trenutku je naglica prihajajočih kar dramatična, kot bi jih povzdignil niti malo melodičen klic prvega stavka. Ob vokalu in v novi glasbeni melodiki popotniki ubrano korakajo po ravnini odra, zaviti v svoje temne plašče s kapucami. Zgoščenka ravnih podob, ki stopa po začrtanih smereh odra, pečati vtis večnih popotnikov časa, sicer se koreografija Pivske pesmi poetično povezuje s pomladnim vzgonom narave, z radostjo in igrivostjo otrok, s prebujanjem mladostne ljubezni ter zaobljubo o čuvanju naravnih virov bivalnega ozračja Zemlje. Ob tem se zasledi tudi navdih barvitih orisov kitajske svile, ko oder preletavajo štirje ‘metulji’: Lukas Bremen, Matteo Moretto, Aleks Theo Šišernik, Yuki Seki, njih roke pa krasijo štiri slikovite (kitajske) podobe metuljev, z njimi na oder pa vstopa Nuška Drašček in oznani pesem o meglicah: Osamljeni v ljubezni.
V prvem delu koreografskega pomladnega vzgona se izpostavljajo Gozdna bitja: Anastasia Matvienko in Denis Matvienko, Ana Klašnja in Filip Jurič, Nina Noč in Lukas Zuschlag. Anastasia Matvienko je ob svojem partnerju Denisu Matvienku znova navdušila z njej lastno impresijo baletne izvedbe, ki zaokroži in odseva notranja občutja. Ana Klašnja in Filip Jurič sta v pomladnem vzgonu ekspresivno jadrala po odru, medtem ko sta Nina Noč in Lukas Zuschlag simpatično ovekovečila idilo golobjega dvorjenja, ki traja, preden se ona odloči, da skupaj vzletita. Za pomladnim dvorjenjem gozdnih bitij oder zapolni radoživost otrok, zabavno komponirana scena veselja in plesa, kjer Otroci, Gabriela Mede, Erica Pinzano, Hugo Mbeng, zaživijo v igrivih korakih ritma, ko med njimi v ospredje stopita Izbrana otroka, Nina Kramberger in Oleksandr Koriakovsky. Dobesedno sta zacvetela v svoji izvrstni izvedbi odraščajoče ljubezni, ki zori s skrivnostno zaobljubo, ki jo na plan prav takrat prinese Varuh skrivnosti, Tomaž Horvat, ko se odločita, da zeleno drevesce zasadita v zemljo.
Drugo dejanje večera koreografa Renata Zanelle zrači življenjski optimizem, ki popolno zaživi v otroški igrivosti in veselju, tudi v sožitju z naravo rahlo pravljično obarvan, vendar dovolj jasno izpostavljen v zadnjem dejanju ob zasaditvi drevesca; tudi navdušil občinstvo v tolikšni meri, da se je aplavz kar vrstil na odprti sceni in še po zaključku.
