Minilo je že leto od zadnje edicije ljubljanskega mednarodnega festivala swing plesa balboe, HaniBal 2022. In je letos Ljubljana organizirala že tretji tovrstni festival ali ‘sladek plesni napitek’ HaniBal, in to v času od 7. do 11. septembra.
No, če HaniBal ni ravno sladek ples in ne napitek, je pa gotovo močno zaželen in po svetu priljubljen ples v parih; kar je zaželeno, je gotovo tudi sladko, je tudi lahko opojno tako kot napitek.
Organizatorka festivala je uveljavljena plesalka in učiteljica Tanja Vojnovič, z njo skupaj so v organizacijskem trojčku delovali še Mateja Grajzar in Nejc Zupan. Tudi letos so plesni programi in druženja tekli po ustaljenem ter potrjenem festivalskem redu v ljubljanskih parketnih dvoranah: Steklena dvorana Union, Zorica Bar na Kersnikovi ali nekoč K4 in še Drama Kavarna.
Moje letošnje plesno srečanje z uživači in tekmovalci swing balboa, ki je dobil ime po kalifornijskem polotoku Balboa, je potekalo na ponedeljkovem ‘afterpartyju’, tam, kjer se je plesalo za in z dušo, v Kavarni Drama na Erjavčevi 1, torej v ponedeljek zvečer, ko sva se s Tanjo Vojnovič srečali, tudi pogovorili o minulem dogajanju. In je posredovala, da je letos prispelo veliko več tujcev, število prisotnih pa že 250 ali več , med njimi tretjina naših plesalcev, tudi se jih več priglasilo na vadbene programe v primerjavi s festivalskim letom 2022. Imeli so dva znana glasbena ansambla; v petek in soboto so za dve glavni prireditvi ter veliko zabavo v dvorani Hotela Union, poskrbeli svetovno znani glasbeniki: Icy Isabella Jazz Band, v nedeljo zvečer pa v Zorici zaigrali lanski gostje, swingerji Pickpocket v sestavi: Rok Nemanič (trobenta, vokal); Tomaž Zevnik (klarinet); Matija Mlakar (pozavna); Ilj Pušnik (kontrabas); Klemen Smolej (kitara); Uroš Nemanič (bobni), vmes pa zabaval tudi DJ Toby, kajti kot pravijo: “Ko plešete, je glasba vse.” Največ tujih gostov je prispelo iz držav, ki mejijo s Slovenijo, sicer so prispeli iz skoraj vseh krajev Evrope, celo iz Irske, pa onstran oceana. Tanja Vojnovič je omenila težave z letalskimi prevozi, ko je par iz Irske dosegel Slovenijo po celodnevnih letaliških prestopih, da je lahko iz Poljske le prispel v Ljubljano. Menila je, da brez lastne letalske družbe Slovenija veliko izgublja na polju turizma, tudi so ravno zaradi naših letalskih možnosti nekateri odpovedali svojo prisotnost, sicer bi jih bilo še veliko več. Torej smo nekje v zapečku med turističnimi državami.
Nadvse so bili ponosni, da se jim je pridružil Peter Winqvist Loggins, legenda jazz plesa in glasbe, ki je v nedeljo pred plesnim večerom predaval o zgodovini jazz glasbe in plesa, tudi vsega, kar zaznamuje 20., 30. in 40. leta minulega stoletja.
Po pogovoru sem se znašla v gledališkem miljeju Kavarne Drama, v intimnem prostoru nekih drugih časov, ko po stenah visijo posnetki zgodovinskih časov Drame. Ko te obda prijeten občutek minulih dni, in to tistih dni, ko sta se ples in glasba z roko v roki vzpenjala proti vrhu nove glasbeno-plesne dobe. In čeprav je bilo na prvi pogled videti le malo primernega prostora za ples, je bilo plesno vzdušje sredi kavarne sila živahno, plesalci pa sproščeni, lahkotni, tudi ambientu primerno umirjeni, vendar zatopljeni v glasbo in plesne korake.
Kavarna ima še dva izhoda na zunanji balkon, tako da je svež zrak tega poletnega večera lahko vetril plesno vročico. Našla sem žametni fotelj na podestu ob odprtih vratih, da sem imela boljši pregled na plesišče, tudi nadvse uživala v glasbi in pogledu na vse te plesne uživače. Mojo pozornost je posebej pritegnil par, plesalca tesno stisnjena eden k drugem, obraz ob obrazu, tudi roke in ramena zlepljene, medtem ko so nogice poskakovale, se rahlo dvigale in brzele, kot bi bile na vrvici, kot bi plesu sledila v času nemih filmov, pravzaprav sta se tudi povsem zlila s kavarniškimi stenskimi poslikavami. Sosed ob meni je ves čas intenzivno plesal, nato pa si vzel odmor in je svoje plesne podplate natančno mazal ali drgnil z nekim sredstvom. In sem znova še sama zaplesala, ob piruetah in mojih gumijastih podplatih pa mi je bilo jasno, zakaj je moj sosed tako intenzivno mazal podplate čevljev, s kakšnim sredstvom, pa nisem mogla vedeti. Zato se na ples swing balboo napotite v primerno drsečih plesnih čevljih; saj bi se še sama, če bi razmišljala v tej smeri ali pač pomislila, da bom zaplesala.
V tem čarobnem vzdušju sem se spomnila tudi Festivalne dvorane v Ljubljani, kako se je plesalo in se tudi učilo novih korakov, ko je plesni mojster Adolf Jenko (1902–1985) celo dvorano vodil in uril v novih, aktualnih korakih ter plesih. In sem Nejca Zupana, ki na sceni swing plesa balboe aktivno deluje že 20 let, tudi poučuje in sodi, vprašala, zakaj v svoj festivalski program ne vključijo še ljubljanske Festivalne dvorane. Odgovoril je, da so sicer pred leti že gostovali v tej dvorani, ampak je dolga, tudi dokaj ozka, kar pa ne pomeni, da jo izključujejo. Noč se je že gostila, ko sem zapustila to plesno vzdušje, kjer čas ne vibrira z elektroniko, ampak teče po brezčasni uri.
