Bienale slovenske sodobne plesne umetnosti, 11. po vrsti plesna platforma Gibanica, je v času od 22. do 25. februarja ponudila gibek nabor izbrane dvoletne slovenske plesne produkcije in tudi polnila sedežne vrste gledaliških dvoran Ljubljane. Kot kaže, je bila dobro reklamirana, saj so karte kopnele, so pa bile nekatere sedežne vrste prilagojene odrskim postavitvam.
Uradno odprtje 11. Gibanice je potekalo 23. februarja na odru Kina Šiška v polni dvorani Katedrala. Za organizacijo in produkcijo Gibanice stoji Društvo za sodobni ples Slovenije (DSPS) s partnerji, in je pozdravni govor festivalskemu odprtju namenil predsednik DSPS Dejan Srhoj, izpostavil je pereči problem 11. Gibanice, močno skrčeno finančno podporo države, ko je bila že vprašljiva organizacija festivala, vendar jim je s skupnimi močmi le uspelo organizirati in izvesti letošnji festivalski dogodek. Dovolj jasno pa izpostavil vprašanje o krovni javni ustanovi in tudi o lastnih delovnih prostorih neinstitucionalne sodobne plesne scene, ko bi se lahko veliko manj stresno delovalo in ustvarjalo.
Program 11. Gibanice se je uradno začel z novo poetiko multimedijske uprizoritve Male Kline (koncept, koreografija, besedilo, izvedba) Venera: med ujetostjo in letenjem v produkciji ELIAS 2069 in Mercedes Klein. Izhodišče predstave je ujetost med realnostjo in sanjami, medprostor srečavanj telesnih in sanjskih podob. Mala Kline je navdih za svoje sanjske raziskave našla v istoimenski sliki renesančnega umetnika Sandra Boticellija. Barvita vizija Boticellijeve Venere, ki se povzdigne iz morske pene, tudi dobi svoj sanjski odsev v predstavi; je izvir in pridih rojevanja, ki poglablja barvitost scenske uprizoritve (scenografija, kostumografija, fotografija: Petra Veber) dveh vzporednih (življenjskih) svetov, nevidnega sanjskega in oprijemljivega fizičnega. Umetnica Mala Kline je impresivna junakinja svojih sanj, ki s svojo poduhovljeno umetniško noto sočasno izpostavlja, podoživlja in poglablja oba svetova, ju primerja, oblikuje, tudi subtilno preoblikuje v uprizoritveno poetiko ob avtorski glasbi ter igranju v živo violončelista Kristijana Krajnčana. Predstava se začne s tenkočutno noto godala, ki v spomin prikliče sanjski preludij (v oblačku stripa bi to bil izpis: zzzzz …), na odru pa se uzre filmska scenska imaginacija (kamera: Darko Herič, Hana Vodeb – video sinhronizacija, mapiranje, filmska montaža; filmska režija: Mala Kline, Hana Vodeb; oblikovanje svetlobe in tehnično vodstvo: Jaka Šimenc), tridimenzionalna projekcija dveh platen distančnega zamika, ko je v ospredju prosojno platno, belo pa v ozadju s projekcijo avtoričinih premikov. V medprostoru optične razdalje teh dveh platnenih scen odseva sijoča bela praznina, v njej pa ujet kontrast, odsev avtoričine podobe, medtem ko se na odru tik pred projekcijo sočasno zaznajo gibi njene ležeče postave. V tej filmski viziji sceno preletavajo sanjska stanja in podobe, tudi se podvajajo v obliki padcev, dvigov, letenja, zaznajo odsevi velikih senc, ko pa slike zamrznejo, se ustavijo, nastopi čas plesnih izhodov plesalke Male, ki svoja sanjska doživetja interpretira v kratkih koreografskih poglavjih, ko roke težijo k vzgonu in telo vibrira občutja; tako kot v sanjskem svetu tudi v materialnem. Mala Kline je ta neulovljiv in nedoumljiv svet onkraj vidnega poetično razsvetlila s svojo uprizoritveno Venero, vizionarno pa ubesedila kot poduhovljen magičen in neomejen vir ustvarjalnosti. Za njen izredni prispevek k uprizoritveni umetnosti je občinstvo predstavo Venero razglasilo za najboljšo predstavo 11. Gibanice po svojem izboru; kar se tudi sicer beleži pri plesnih Gibanicah, da v splošnem gledalce navdušijo ravno plesne, koreografske umetnine.
V prostoru srečavanj in sprotnih pogovorih je deležna hvale bila tudi predstava: Oh, kako zelo običajno, še posebej Katja Legin s svojim segmentom izvedbe. Veliko pohval pa bilo namenjenih tudi zmagovalni predstavi po izboru strokovne žirije U.F.O.: Poklon Katalini Ladik, o znameniti srbski pesnici in performerki, v avtorskem projektu ter izvedbi: Irene Z. Tomažin in Jule Flierl; žal mi dogodka ni uspelo videti. Irena je v svojem nagovoru ob prejemu nagradne Ksenije Hribar dejala, da je vseskozi želela biti plesalka, tudi se v tej smeri trudila in izobraževala. Kako to, da jo je zaneslo na eksperimentalno spevno stran, pa ne ve, kar zgodilo se je, kot je dejala, in je sledila klicu. Svoj umetniški kredo Irena Tomažin usmerja k raziskovanju spevnega glasu, vokala brez besed v smislu gledališkega medija, in je že izdala tri albume: Crying Games, Taste of Silence, Cmok v grlu; ko tudi ubira svetovne uspehe s svojimi raziskavami in učnimi pristopi.
Kot smo že pisali, se je na 11. Gibanici prvič zgodilo, da dve uprizoritvi po izbiri strokovne žirije postaneta sočasni nagrajenki strokovne nagrade Ksenije Hribar za svoji uprizoritvi v celoti, kar je bil unikaten letošnji dogodek; spomnimo se, da je poleg omenjenega U.F.O. Poklona Katalini Ladik bila nagrajena tudi uprizoritev Vstajanje 2.0 plesno-glasbenega tria: Novak, Simon, Homan. Skoraj takoj po objavi sporeda 11. Gibanice je kot prva bila razprodana predstava Reči Reči Jana Rozmana, ki se je avtomatično uvrstila v tekmovalni program Gibanice, ko je njegova predhodnica Predmetenje bila zmagovalka 10. Gibanice. Predstava je stekla v dopoldanskem času v Linhartovi dvorani CD, humorno in poučno oblikovana ter namenjena mlajšemu občinstvu; ko spodbudno in poučno skrbi za okolje ter odstira problematiko ekologije, tudi osvešča posledice o uporabnosti plastike.
Dobrodošla novost 11. Gibanice je umestitev novega ‘fringe’ programa ali Gibanica Fringe, mladostne svežine petih gibkih in krajših ‘fringe’ projektov, ki so: Iniciativa Allo/Mejač, Šimenc, Uršič, Grubič; Arhitektura mehkobe/delavnica pod vodstvom Tine Benko in Eme Križič; Stik s sabo, senzorično potovanje/delavnica Ane Romih; Od kapljice do oceana, ljubko zasnovana otroška uprizoritev in delavnica Ajde Tomažin, Tine Rozman, Mojce Špik (o obeh zadnje omenjenih je že bilo govora na portalu Parade plesa, kot tudi o plesni predstavi Oh, kako zelo običajno in uprizoritvi Poljub Kristine Aleksove) in še DSPS25+3, plesni video Andreje Rauch Podrzavnik.
Na prvi večer 11. Gibanice, 22. 2., je v Skladovnici JSKD Beethovnova 5 bil uprizorjen prvi ‘fringe’ dogodek, plesno-glasbena instalacija Iniciativa Allo: I Only See You At Night avtorjev in ustvarjalcev: Anje Mejač, Lize Šimenc, Luke Uršiča, Olje Grubič, predstavljena pa kot četrta uprizoritev v seriji raziskav dvoletnega avtorskega opusa skupine štirih avtorjev. Iniciativa Allo se izkaže za izvirno scensko obliko, likovno in akustično uglašeno s koreografsko strukturo, osredotočeno pa na sceno kot vseobsegajočo celoto uprizoritvenega časa, ki jo sestavljajo gledalci, umetniki odrskega dogajanja, in likovno scenska ter kostumska zasnova podkrepljena z glasbeno akustiko.
Tik pred samim zaključkom 11. Gibanice je bil v preddverju SMEEL Elektro Ljubljane predstavljen video posnetek 23 kratkih portretov umetnikov sodobne plesne scene po konceptu in izvedbi Andreje Rauch Podrzavnik, ki je minulega novembra vabila plesalce in ustvarjalce na snemanje kratkega vizualnega utripa po njihovi zasnovi, določila le prostor in trajnost snemanja, konstanto posnetka za vse enako. Posnetek se je tekoče predvajal na dveh velikih belih platnih in tudi na grobih železnih eksponatih Elektrarne Ljubljana, izkazal pa se za prijetno vzdušje in pristno dogajanje medsebojnih izmenjav, kjer so se srečali obiskovalci in nastopajoči, po hladnem predprostoru pa zavibriral zgoščen ter glasen živžav.
Tudi v dopoldanskem času se je gibko dogajalo, tako je bilo 24. februarja organizirano okroglo omizje o Razvojni strategiji na področju sodobnega plesa z moderatorko Baro Kolenc in povabljenimi gosti: Roberto Cassaroto, Matej Kejžar, Pia Krämer, Tjaša Pureber in Jan Rozman, kjer se je skušalo opredeliti trenutno stanje sodobne plesne scene in njene perspektive, kar je še vedno konstanta boleče realnosti, saj nima niti svojih delovnih prostorov. Dopoldan zadnjega dne je bil organiziran tudi pogovor z ustvarjalkami in ustvarjalci, ki ga je vodila moderatorka Andreja Kopač, iztočnica pa Gibanica 2023. V izgrajevanju.
Dejstvo je, da na Gibanici že nekaj let ni zaslediti produkcije tako Zavoda EN-KNAP kot Flote, naših dveh mednarodno uveljavljenih producentov in koreografov, ki pa se več let niti ne prijavljajo na Gibanico: “Ne prijavljamo se več, ker očitno nismo dovolj dobri za njihov programski izbor,” je dejal Iztok Kovač. Enakega mišljena pa bil tudi Matjaž Farič, ki svoje produkcije tudi več let ne prijavlja, ko ni več zaznati niti produkcije Plesnega Teatra Ljubljana; menda pa se še vedno prijavljajo kot partnerji Gibanice.
V tekmovalni program plesnega kolača Gibanice 2023 sta bila uvrščena tudi dva, sicer zanimiva raziskovalna eksperimenta, projekta uveljavljenih avtorjev, vendar z nič ali pač nekaj gibkih motivov: Brina – Kinestetični spomenik in PČP – Preživljati čas plesaje. Avdio-video instalacija Brina – Kinestetični spomenik avtorjev Lee Jurišič, Bare Kolenc, Petra Kutina, Patrika Lechnerja in Mathiasa Lenza zavibrira donečo moč (zgodovinskih) spomenikov v čast zgodovinski plesni, ustvarjalni, tudi pogumni sodobnici tistih dni Marti Pavlin–Brini, gotovo edini plesalki v bojni uniformi, ki je v visokih vojaških škornjih plesala na trati svojim partizanskim tovarišem v času II. svetovne vojne. Predstava je bila uvrščena tudi v glavni program ImPulsTanz festivala na Dunaju 2021. Kljub temu menim, da bi lahko s to uprizoritvijo veliko bolj častno zaznamovali Brinino umetniško veličino, če bi projekt v njeno čast svečano odprl gibko in programsko izvirno letošnjo Gibanico 2023. Na uprizoritev tega spomeniškega projekta (25. 2.) v Linhartovi dvorani je bila povabljena tudi hčerka Marte Pavlin Schmidt, Malina Schmidt–Snoj, ki je napisala in izdala knjigo Samo en ples, posvečeno življenju, kot tudi plesnim uspehom slovenske pedagoginje, koreografinje in plesalke Marte Pavlin Schmidt, ob tem pa še posebej osvetlila zgodovinske čase okupirane ter z žico obdane Ljubljane, kot tudi kulturno srenjo tistih dni.
Projekt PČP – Preživljati čas plesaje Mateja Kejžarja izpostavi perečo realnost neinventivne mladine današnjih dni, ki nezainteresirano preživlja čas izven kroga izbrane zabave. Na odru je to v rdeče pregrinjalo zaobjeta pop glasbena in plesna scena treh performerjev: Dore Brkarić, Viktorie Bunbalo in Daniela Petkovića. Ko pa se kratki užitki plesanja ob pop glasbi nenadno ugasnejo, tako kot se to dogaja ob določeni uri, potem steče nazorna praznina (scenskega) dolgočasja. Po zabavni rdeči sceni dvojica akterjev počiva na pospravljenem scenskem pregrinjalu, medtem ko tretja akterka nevrotično poplesuje po prostranem odru, čas njihovega čakajočega pričakovanja pa dan gledalcem na razpolago. Kar je tudi gotovo vključeno v poglavje eksperimenta, ki proučuje reakcijo ljudi ob stiku s socialno problematiko, tokrat ob neposrednem soočenju, čeprav na sceni odra, pa z nedejavno in malodušno plesno mladino. V prvem dejanju pop animacije so gledalci živahno sledili dogajanju na rdeči sceni, potem pa je nastala nekaj manj kot enourna gluha tišina odsotnih pogledov in ukvarjanja z ‘mobilniki’, da bi se njih pogledi znova obudili, ko je Daniel uprizoril svoje plesno navdušenje ob ponovni postavitvi rdeče scene, iz vrst občinstva pa bilo slišati glasen (odrešilni) vzdih, možni ´končno´, da bi se znova veselo aktivirali ob zaključni pop sceni. Raziskovanja in eksperimenti so gotovo dobrodošli, celo zaželeni na sodobni plesni sceni. Projekt PČP – Preživljati čas plesaje pa še posebej, ko povsem realno razpira polemiko o socialnih problemih naših dni. Menim, da projekt kar kliče po organiziranju okroglega omizja, dobrodošlega tudi na Gibanici, tako kot perečo širšo družbeno in kulturno, tudi plodno razpravo. Sicer se časi menjajo, ko je lahko pričakovati tudi menjavo recepta Gibanice, ki se ne bo zapekla več po plesnem receptu, ampak po kakem drugem; in se lahko zapečejo, dve, tri ali celo več umetniških Gibanic.
Plesni kolač Gibanica 2023 se je zaključil (razprodal), tudi se speklo kar nekaj prekmurskih gibanic za nagrade Ksenije Hribar, predvsem pa je naša plesna Gibanica letos na novo vzhajala z novimi plesnimi uprizoritvami, uvidi in programi; torej usmerimo se na nova pričakovanja nove bienalne Gibanice 2025.
