Gibanica po Gibanici. Vtisi gibkih sladkih dni, a tudi težave z glasovalnimi listi s strani občinstva!

Na podelitvi nagrad letošnje Gibanice so nastopili Kristyna Šajtošova, Žigan Krajnčan, Ivan Mijačević in Kaja Lorenci. (Foto: Nada Žgank)

Bienale slovenske sodobne umetnosti, Gibanica, se je tudi v letošnji deseti ediciji gibko pretakal po ljubljanskih odrih in mestnih lokacijah.

Koreografski utrinki Početi objem so izpeljanka iz Kajine predstave (2018, produkcija Flota) Tristanov akord ali sladki poslej; tistikrat je to bil velik hrepeneči objem iluzij naslovnih junakov Wagnerjeve opere Tristan in Izolda. Ko sta Kristyna in Žigan tudi tokrat na Gibanici, kot takrat ob zaznanem Tristanovem akordu vzletela v objemu mladosti, skladja in hrepenenja, medtem ko sta Kaja in Ivan pretakala objeme spominov (moči, bolečine, topline, odhajanja, prihajanja …), kot bi svoje objeme podoživljala še za vse nas, ki so nam v teh dveh letih koronskih restrikcij bili odsvetovani, odvzeti. Objemi miline, ki tudi milo izžarevajo skladje in moči dveh teles, združenih v tesnem kontaktu energetskega pretakanja. Letošnji nabor Gibanice je zaobjel dveletno produkcijo, uprizorjeno še pred začetkom virusne epidemije ali nezaželenih objemov, tako da tega virusnega razkroja družbe še ni bilo mogoče zaznati v tokratni programski izbiri, vendar jasno presvetljeno pa z otvoritvenim projektom Početi objem ob končno osvobojenih toplih telesnih objemih hrepenenja in prijateljske podpore.

Vsi nagrajenci letošnje Gibanice (foto: Nada Žgank)

Organizator Društvo za sodobni ples Slovenije (DSPS) je ustaljeni spomladanski termin bienala moral prestaviti v jesenski čas, vzrok seveda kaj drugega kot koronski ukrepi skoraj dveletnih zastojev na sceni umetnosti. Letošnja Gibanica, v podnaslovu Sobivanje, je zasnovana kot “… tvorni dialog med stroko in širšo javnostjo”, kot je zapisano v programski knjižici. In se je dialog odpiral v široko zaobjetem spremljevalnem programu okroglega omizja, predavanj in spoznavanj raznolikih evropskih platform, tudi bil odprt za javnost, enako ob glavnem tekmovalnem programu devetih sodobnih ter performativnih scenskih uprizoritev po izboru mednarodne strokovne selektorske ekipe v sestavi: Zala Dobovšek, Bettina Masuch in Benjamin Perchet. Tudi je odprtje Gibanice v dvorani SMEEL bilo tokrat programsko uvrščeno v spremljevalni program, poteklo pa pod umetniškim vodstvom Kaje Lorenci, ki je domiselno prepletala napovedi in izjave gostov ob podelitvi strokovnih nagrad Ksenije Hribar z uprizoritvijo kratkih koreografskih utrinkov Početi objem avtorjev in izvajalcev: Kristyne Šajtošove, Žigana Krajnčana, Ivana Mijačevića in Kaje Lorenci v plesnih duetih, Aleš Zorc in Ivan Mijačević pa sta prispevala avtorsko glasbo.

Prejemnik nagrade za življenjsko delo Marko Mlačnik (foto: Nada Žgank)


Prejemniki nagrad Ksenije Hribar, poleg Marka Mlačnika, prejemnika nagrade za življenjsko delo, so za svoj umetniški opus postali tudi: za avtorski in koreografski opus: Andreja Podrzavnik, perspektivna koreografinja: Anja Bornšek, plesalec: Boštjan Antončič, producentka: Teja Reba, skladatelj: Milko Lazar, maskerka: Tinka Prpar, perspektivna plesalka Anamaria Klanjšček, teoretičarka/Maska in umetnica: Mala Kline, oblikovalec svetlobe: Janko Oven.

Nagrajenka Anamaria Klajnšček (foto: Nada Žgur)

O 10. Gibanici in izboru glavnega tekmovalnega programa (devet sodobnoplesnih ter performativnih predstav) je bilo na portalu Parada plesa že govora tako pred samim začetkom festivala kot tudi ob terminskih ogledih večine programa v teh dveh letih festivalske selekcije (2019–2021). Obiskovalcev na uprizoritvah pa kar veliko, tako da so se karte že vnaprej rezervirale, tudi bile razprodane, in se PCT-testi natančno preverjali, skratka vse je teklo, kot je bilo načrtovano. Znova, kot vsa ta leta, pa nastopile težave pri točkovanju glavnega programa s strani gledalcev. Ko so se delili listki s tiskanimi ocenami 1–10, posamezniki pa bi morali izbrano številko, oceno namenjeni predstavi preprosto odtrgati z listka, tako označeni listek pa postaviti v za to namenjen košek. Prvi nesporazumi so nastopili prvega dne ob uprizoritvi v Španskih borcih: Odvečni (Zavod EnKnap), reševali pa se po uprizoritvi sola Sine v dvorani SMEEL, ko se je spraševalo o namenu listkov, potem pa ugotovilo, da so bili tisti v Španskih borcih nevede odvrženi, ne pa oddani. Zanimivo, kako se vsake dve leti na novo pozablja namen deljenih listkov, ki botrujejo nagradi gledalcev ob koncu programa.

Sine (foto: Nada Žgank)

Drugega festivalskega dne sta bila na sporedu dva projekta, ki še nista dobila svojega okenčka na našem plesnem portalu: Sine (produkcija Mesto žensk) in Neodpovedan let (produkcija Center ubrane kulture Kino Šiška), tretjega dne pa še scenski dogodek Fent Cua (produkcija Emanat, SMEEL). Avtorskemu solo projektu Nataše Živković Sine/Sonny se sledi kot novi uprizoritveni formi, kako v tematsko zasnovani plesni predstavi osvetliti antropološki fenom patriarhalne družbe, ko družina ostane brez moškega potomca in nastopi vprašanje, kdo bo po smrti očeta vodil in skrbel za družino … pleme … klan. Avtorica sledi in pripoveduje zgodbe zapriseženih devic iz oddaljenih predelov Črne gore, Kosova in Metohije; sicer se podobne zgodbe da zaslediti tudi na drugih celinah, npr. pri maroških Tuaregih. Če ni potomca, sina, potem oče izbere eno od hčera, jo vpelje v svet moškosti in moči voditeljev, medtem ko Ona, Sine, mora priseči, da bo ostala devica, tudi da bo poskrbela za starše in celotni rod ter nikoli ne imela intimnega kontakta z moškim. Take vladarice so glede na kraje in poreklo tudi različno imenovali: burneš, virdžin-ženske. V srbskih meščanskih družinah pa beseda sine pridobi skozi čas novi mili prizvok: moj sine, ki je namenjen otroku ne glede na spol.
Na čelu gledališkega omizja (scenografija Lenka Đorojević, oblikovanje svetlobe in tehnično vodstvo Špela Škulj) pa sedi Ona, Sine, prekrita z lesketajočo se burko. Oder je dolg in ozek, pravzaprav daje vtis modne piste, ob njej pa na obeh straneh gledalci. Ko burka pade s telesa, se ugleda mladega mačo-moškega, kar se da zaslediti v odločnosti dolgih korakov, v razkazovanju svojega mišičevja, v ostrini pogleda, v smehu, tudi v globinah vokala oziroma natančnem izrisu splošnih gibalnih stereotipov moškega telesa. Nataša se predstavi v tej vlogi kot vsestranska performerka akrobatskih spustov in moči talne tehnike, tudi ko se postavlja v borilne pozicije, predvsem pa v dobri zasnovi gibke (plesne) govorke, pripovedovalke odlične dikcije, ki s ponosom razkazuje svoj vodilni položaj ob vseh svojih pridobitvah v moški družbi, ki ji zna tufi dominirati. In se oblast pri ženskah tako kot pri moških prvenstveno udejanja kot poveljevanje in zahtevanje, zato ima Sine dve pomočnici (Daniel Petković, Loup Abramović), punci, ki ju pokliče, da bi ugodili izbranim moškim obiskovalcem, mogoče celo ob tem ugodju odkrivala kako slabost pri posamezniku, ko jim oni v ‘lavorju’ vode obredno umivajo gola stopala, poprej pa sezujejo, nato tudi obujejo nogavice in čevlje. Punci ponujata še šilce žganja (ajoj) le njim moškim, ko se nekatere gledalke opogumijo pa stegnejo še roko proti žganju, seveda brez vidnega uspeha. Nataša Živković je svoj solo projekt Sine premierno izvedla na 24. Festivalu Mesto žensk (2018), ko sem ga tudi prvič videla. Zato še posebno pohvalim tokratno njeno uprizoritveno nadgradnjo, popoln umetniški navdih in izraz, ki smo jima bili priča na 10. Gibanici, ko je dala vse od sebe, in dobesedno navdušila.

Neodpovedan let (foto: Urška Boljkovac)

Dvorana SMEEL se je ob uprizoritvi plesnega, video projekta Neodpovedan let (Infected’ Flight) po konceptu in izvedbi Alien Expressa (Žigan Krajnčan, Gašper Kunšek) spremenila v zasedeno kinodvorano. Ko se je interaktivnemu plesnemu dogodku na filmskem platnu SMEEL neposredno sledilo ob sočasnem snemanju dogajanja na sceni odra Kina Šiška s skrivnostnim vodenjem kamere (kamera: Borut Bučinel, video: Matej Matinček) ob sprotnih svetlobnih in zvočnih manipulacijah (oblikovanje svetlobe: Andrej Petrovčič, oblikovanje zvoka: Jure Vlahovič, odrski tehnik: Matevž Ftičar). Predstava se začne z ribjim očesom ali možnim pogledom kuščarja, ki se razliva čez platno, tudi neposredno zre v gledalca. Je mogoče likovno oblikovana možna simbolika o dobi rib, ko naj bi planet Zemlja prehajal v novo dobo vodnarja. Lahko, da se opira na kako drugo fantazijsko dogajanje izven obzorij planeta; ki kar slišno odmevajo. Tudi če je namen omenjenega pogleda bil le likovni vzgib, se ta izkaže kot dobro zasnovana animacija, ki gledalca popelje v neznani svet novo nastale filmske poetike, v svet trenutnega raziskovanja z digitalno ‘streaming’ tehnologijo neposrednega video prenosa v živo. In tako kot je v velikem, je tudi v malem, tokrat na ravni površini, ko dva prsta roke zarišeta pot drobcenih plesnih korakov vse do spečega ‘velikana’ Gašperja (ki ga kamera izrecno ljubi). On pa kot na novo prebujeni urbani plesalec nadaljuje dialog s kamero ob tonih glasbenika in izvajalca Žigana, animatorja začetnih plesnih korakov dveh prstov; tudi plesalca in glasbenika, ki s svojim vokalom inovativno odpira nove glasbene sfere in potenciale. Zgodijo se še neke vrste beli skafandri, ki jih nosijo zdravniki, tudi znanstveniki, ti okuženi raziskovalci nedokončanih rezultatov ali nepreverjenih poletov v neznano. Projekcijo te plesne in glasbe poetike pa znova zaključita prsta, tokrat dva palca, palčka dveh različnih rok, dveh avtorjev. In koncept? Gotovo je vesoljni, skrivnostno zapreden v umetniškem izrazu sodobnega duha gibke telesne tihote, vokala in glasbenih tonov, zaobjetih s kamero in video tehnologijo v nastopajočem ustvarjalnem duhu nove dobe.

Fent Cua (foto: Nora Baylach)

Tretji dogodek Fent Cua (Medtem ko smo čakali) pa je prisotne popeljal v obstoječo problematiko čakalnih vrst, nastal pa ob avtorskem in koreografskem sodelovanju Urše Sekirnik in Carlote Grau Bagés ter izvedbi Joane Serra Forasté in Urše Sekirnik. Čakalna vrsta se je začela v SMEEL, ko so prihajajoči sproti trgali oštevilčena zaporedja listkov. Hostesa pri vratih pa novo skupino čakajočih privedla najprej v malo čakalnico, po določenem času čakanja pa končno začeli klicati številke in po številčnem redu spuščali lastnike v novi prostor. Novo prizorišče čakanja je postala večja dvorana premičnih omejitev, da čakanje teče bolj prijazno in ne prisilno, sta si avtorici omislili ‘Preživetveni paket’ kot pripomoček pri lajšanju dolge dobe čakanja. Ko se čakalni nemir lahko olajša ob opazovanju ribic v akvariju, tudi ob glasbi (Joan Cot Ros) ali celo bolj aktivno ob zbiranju odgovorov na dana vprašanja. Vsak odgovor pomeni, da se posameznik postavi v eno od treh zamejenih vrst, ko se na zidu izpiše vprašanje z odgovorom, ki je lahko pritrdilen ali pač ne, in se ne odziva na vprašanja. Tako se ob prehodih iz ene v drugo vrsto ustvari premikajoči se tok posameznikov, kar se celo izkaže za kar prijetno animacijo ob čakanju (oblikovanje prostora: Mercé Laucchetti). Ob vsakem premiku pa vrsta pridobi nek novi prehod ali sprotno zamejitev, na koncu pa se prostor zapusti ob sproščenem vijuganju odprte poti, kar spominja na zamejene prehode, ki na letališčih vodijo do carinskega preverjanja.

Jan Rozman je eden od nagrajencev Gibanice. (Foto : Anže Kokalj)

Ob zaključku letošnjega barvito zasnovanega bienala plesne platforme 10. Gibanica je po sporedu potekla le še razglasitev dveh nagrad Gibanice 2021 za dve najboljši uprizoritvi. Nagrado občinstva, ki izhaja iz kupnega števila obiskovalcev in najvišjega zbira ocen ob ogledih, si je prislužila predstava Ajde Tomazin Jata izgubljenih ptic; najvišjo oceno strokovne komisije pa pridobil performans Jana Rozmana Predmetenje. Čestitke umetnikom in nagrajencem, tudi na nove uspehe ter pričakovanja 11. Gibanice.