O glasbeni zgibanki Lov-sreče-lov-sreče-lov- Jerneja Bizjaka piše naša recenzentka Daliborka Podboj.
Glasbena zgibanka Lov-sreče-lov-sreče-lov- koreografa in kreativnega producenta Jerneja Bizjaka je letošnjega 31. maja prvič razveselila otroke Vrhnike, in to na odru njihovega Cankarjevega doma v produkciji Zavoda 0.1 in koprodukciji PTL ter KOMMA Performance Production (DK), v sodelovanju s Podbevšek Teatrom, KUD Qulenium Ljubljana, Zavodom Ivana Cankarja Vrhnika, Društvom DUK47. Izvajalci in soustvarjalci valovitih grajskih atrakcij so: Anamaria Bagarić, Petra Peček, Jernej Bizjak; dramaturgija: Sara Živkovič Kranjc, glasba: Matija Strniša, kostumografija: Tanja Pađan/KISS the Future, oblikovanje svetlobe: Janko Oven, vizualno oblikovanje: Ajda Tomazin, fotografija in video: Gregor Gobec, koreografska asistenca: Fabio Liberti ob mentorstvu in svetovanju My Grönholdt.
Je mobilna, tudi nadvse napihnjena premikajoča se predstava ali gibko zabavišče, prijazno tako notranjim (notranja različica) kot tudi zunanjim odprtim prostorom (zunanja različica), ki ponuja gibalno atrakcijo, ob tem pa tudi zabavno plesno vzdušje, popestreno s programom vadbenih delavnic. Prvič smo se z uprizoritvijo enakega naslova srečali lanskega poletja v Murski Soboti na Festivalu sodobnega plesa Front@, ki je ob napihnjeni sceni Grad razveselila in osrečila takratno množico generacijske pestrosti. Zamisel o projektu, ki se v poletnih dneh lahko dogaja na zelenicah, parkih, pač na odprtih zračnih prostorih, ob slabem vremenu pa tudi v notranjih prostorih (odrih, telovadnicah, dvoranah), je vzniknila iz tesnobe in ujetosti po času dveletnih restrikcij covid-19. Lani je bila posredovana poskusna scenska intervencija, ki se je izkazala ne samo kot zaželena, ampak celo kot nujna pomoč pred zastrašujočo osamo, nazorno pa se sledilo letošnjim scenskim prispevkom mladih plesnih ustvarjalcev v izvedbah njihovih avtorskih plesnih miniatur razpisnega tekmovanja ustvarjalnosti mladih Opus 1, plesna miniatura v organizaciji Javnega sklada RS za kulturo (JSKD).
Iz scenskega okvira gibke intervencije so letos pripravili razgibano predstavo za najmlajše od tretjega leta starosti naprej, ki se začne s spodbudnimi verzi avtorice in pripovedovalke tople dikcije Nine Ivanišin oziroma pripovednim posnetkom ali glasom ‘v offu’. Otroke so nato povabili h gibalni pustolovščini, ki jo poimenujejo ‘work-formance’; skrajšana oblika dveh besed za dve različni obliki predstavitve: plesna delavnica/’workshop’ ter predstava/’performance’ (v prevodu kot delo in oblikovanje). Razliko med zunanjo in notranjo različico predstave diktira že sam prostor, saj gre pri notranji uprizoritvi za predstavo in delavnico na odru, ki zahteva drugačen svetlobni pristop ali svetlobno oblikovanje, tudi se notranji ambient dopolnjuje še z video posnetki, ki širijo obzorja delovanja, medtem ko je na prostem bolj prisotno in uporabno naravno prizorišče.
Tako se je npr. v Plesnem Teatru Ljubljana (PTL) 8. junija uprizoritev začela v njihovem predprostoru, kjer so si otroci sezuli čevlje in se zvrstili na pisani preprogi, namenjeni ravno njim, kajti na gledališki oder, prekrit s plesnim podijem, se ne vstopa s čevlji. Preproga je še posebno dobrodošla v deževnih dneh, da se lahko posušijo mokri čevlji, tudi da se bosa stopala ne ohladijo na mrzlih tleh – ko je ekipa Gradu na vse pomislila. V preddverju je otroke nagovoril pozdrav igrivih rim ‘v offu’: “Dober dan, mlada pustolovka, in dobrodošel tudi, mladi pustolovec, pred tabo pustolovščina je čudovita, dogodivščina vsem na očeh in vendar skrita! /…/ Kakšno srečo imaš, če srečo poznaš, če sreča tebe ima, če te dobro pozna, če rada pri tebi biva – kaj pa kadar se skriva? Se bo pustila najti, se jo da uloviti? /…/” Tudi so rime otrokom še posebej blizu, pozorno jim sledijo in si jih hitro zapomnijo. Ob pozdravu je sledil še napotek: “No, kaj pa čakaš in postavaš, brž stopalca na plano, s čevlji se ne gre v dvorano.” V trenutku so se otroci zvrstili in sledili Jerneju po kolenih (vseh štirih) v koloni ‘mravljic’, po vijugavi poti iz preddverja pa vse do odra. Že sam pogled na njihovo gibko vnemo, kako pozorno sledijo verzom in gledajo pred seboj, da ja ne bi štrleli iz kolone, je bil tako prisrčen, da v tistem trenutku tudi odraslega prav gotovo ulovi sreča, tudi jih verzi še pogumno spodbujali (na predstavi nisem bila prisotna, na ogled mi je bil dan video posnetek uprizoritve).
Ko otroci vstopijo v dvorano, se začnejo vadbene priprave najprej na razgrnjeni ploskvi Gradu, ko pa je ta napihnjen, se soočajo še z gibkimi oblikami in napotki na napihnjeni ploskvi. Vadba ponavadi teče okoli deset minut, nato se napotijo k sedežem, kjer jih pričakajo odrasli – starši, vzgojitelji. Trojka veselih izvajalcev jim pripravi še zabavne koreografske sklope, tudi jih povabi k skupnim gibkim dogodivščinam in povezavam. Na Grad se vsakič napoti po 12 otrok, ki se krožno izmenjujejo na dve do tri minute, zbirajo pa se po barvah vstopnic ali barvitih elastik (vrtci, šole), ko vsaka skupina pride najmanj dvakrat na vrsto. Sprva jim predstavijo koreografske prvine, predhodno zaznane že v koreografiji, ki jih še skupaj obnovijo, nato pa stečejo spodbude k lastnemu oblikovanju gibov in igrivih sklopov. Medtem ko posamezna skupina čaka na vrsto, se čas odmora še enkrat izkoristi za obnovo varnostnih navodil, kako varno skakati in raziskovati gibko grajsko plesišče. Po nekaj minutah doživetij skokovitega letenja, lovljenja ravnotežja, obratov in lastnih gibkih animacij se otroci kot prerojeni vračajo na svoje sedeže; saj njih radost žari, nasmehi – kar se da – široki in sijočih oči. Prijazni glas ‘v offu’ pa jim še enkrat prišepne: “Sreča je, ko veš, da dah prežene strah, da žalost takoj zaniha, če dobro se zadiha, da jeza nori le, dokler se dih ne sprosti, in da veselje poživlja dihanje.” Tudi je že znano dejstvo, da za otroke sreča pomeni veselo igro, obilje gibanja in raziskovanj ob skupnih doživetjih, pa še tople ter varne objeme, zato so tudi starši vselej dobrodošli. Vsega tega je bilo na grajski mehki in valoviti ploskvi kar v obilju; s pripovedjo, vadbo, koreografskim sklopom in otroško gibko dogodivščino pa potekalo okoli 45 minut.
V vrtcih so se opogumile še vzgojiteljice, otroci jih tudi veselo bodrili in spodbujali; saj ni tako preprosto loviti ravnotežja, znati pasti, se odbiti, prevračati in vzleteti ter varno pristati, ko ves čas valovi gibka ploskev napihnjenega Gradu. Ob vsem naštetem še pogumno premagati silo teže, pa čeprav le za kak trenutek, vendar dobrodošel, lahkoten in neobremenjen trenutek vsakega zračnega poleta. Predstavi je v PTL sledilo okoli 70 obiskovalcev, otrok, poprej so predstave potekale še na planem (1. in 2. 6.), štirikrat v organizaciji Anton Podbevšek Teatra Novo Mesto (Vrtec Pedenjped), kjer se je zvrstilo okoli 400 otrok; nato je 4. 6. sledila predstava na Festivalu sodobne odrske umetnosti Kalejdoskop Kranj in na Poletju Park Vrhnika (29. 7.); v celoti je delovalo kar 600 otrok. V pogovoru je koreograf Bizjak dejal, da so se s predstavami množili tudi njihovi srečni trenutki, saj so odzivi otrok bili vselej pozitivni, dobesedno navdušujoči, tudi jih je kar veliko reklo, da je zanje to najboljša predstava, ki so jo kadarkoli videli, in da si jo želijo ogledati znova.
Vodena uprizoritev Lov- sreče-lov-sreče-lov- najmlajšim ponuja prve gibke izzive, neposredna in zahtevna soočanja z lastnim ravnotežnim sistemom v nenavadnih situacijah valovite gibkosti, tudi se kompleksno pristopa k igrivim oblikam, ki jih nudi scenski okvir tega glasbeno-gibalnega sozvočja ob strokovni podpori plesnih umetnikov in pedagogov. Danes je ne le znano, ampak znanost že potrjuje, da učenje v gibkih igrivih oblikah ali s plesom teče veliko lažje, tudi dlje ostane zaznano v spominu v primerjavi s klasičnimi učnimi metodami; ko tudi že tečejo priznane metode zdravljenja s pomočjo umetnosti, torej tudi s plesom. In je letošnji Lov-sreče-lov -sreče-lov kar dobrodošel zdravilni klicaj, ki vzklika k zdravi zračni kopeli – vadbi, tudi k razvoju lastnih ter priročnih gibalnih oblik, ki že zarana spodbujajo zdravje, samozavest in širijo tako plesna kot življenjska obzorja.
