Zaključna prireditev študentov Akademije za ples v Kinu Šiška je brez dvoma navdušila.
Tako kot vsako leto šteje tudi akademsko plesno leto 365 dni, učnih, plesnih in počitniških, ki preletijo letne čase, in je junija že na sporedu njihov zaključni letni večer ali pregled delovnega in ustvarjalnega študijskega programa, postavljen na odrski plato, tudi dan vsem na ogled, ki spremljajo ali uživajo na prizoriščih plesne umetnosti.
Akademija za ples AMEU je s svojim dodiplomskim študijskim programom sodobnega plesa začela v šolskem letu 2016–2017, ko je prva produkcijska predstavitev prvega študijskega letnika stekla na odru Plesnega Teatra Ljubljana (PTL) 16. junija 2017 v koreografski postavitvi koreografinje in vodje katedre za sodobni ples doc. Rosane Hribar, mag. um. gib. Na istem odru je že prihodnjega leta uprizorjena njihova zaključna, junijska uprizoritev, ki so jo posvetili v spomin (in realnost) zgodovinskega klica kultne Pine Bausch: “Plešite, plešite, sicer smo izgubljeni!” V letih 2019, 2020 in 2021 so se povezovali tudi s Festivalom plesnih perspektiv UKREP v produkciji PTL, kjer so se njihove študentke izkazale še s svojimi plesnimi in filmskimi utripi, kot tudi v skupni zaključni produkciji, ko so zaplesale v naravnem okolju Parka Špica in množico prisotnih navduševale. Lani 14. junija so njihovi študenti skupaj z gosti zaplesali še enkrat v Ljubljani na Kongresnem trgu na odprtem odru v sklopu Festivala junij, Gala plesni večer pa naslovili s citatom Anje Golob: “In naj moj svet se v plesu izkriči!”
Omemba teh minulih pet produkcij, ki so potekale v sklopu študijskega programa sodobnega plesa Akademije za ples AMEU, kar sodi k njihovi prvi obletnici petletne akademske plesne nadgradnje v Sloveniji. Svoj jubilejni zaključek so letos postavili v Kino Šiška na oder dvorane Katedrala 11. junija, naslovili pa Gala plesni večer AMEU.
Gala plesni večer se je začel v pozdrav prisotnim s koreografijo Dobrodošli predavatelja in koreografa Luke Ostreža v preddverju dvorane Katedrala. Lahkotno in poskočno so njihove študentke zaobjele pot od stopnišča v preddverju do dvorane, še zaplesale pod stopniščem, nato pa se prebijale med množico in prisotne popeljale v dvorano.
Gledalci so zapolnili dvorano, se prižgale svetleče odrske luči, na oder pa stopila elegantna glasbenica Maša Golob, ki je z zvoki svoje električne violine slovenski glasbeni sceni dodala novo svežino, v navdihu pa gibko in energično zaigrala Storm (Antonio Vivaldi). Ob koncu plesnega programa so še enkrat zaživeli zvoki njene električne kitare, in to ob glasbi Pirati s Karibov (Hans Zimmer). Program je povezovala simpatična moderatorka Sandra Antić, na oder tudi povabila dekana Akademije za ples AMEU, izr. prof. dr. Sveborja Sečaka, ki je pozdravil prisotne in vsem zaželel prijeten večer.
V programskem zaporedju desetih koreografij, ki so se začele z uvodno dobrodošlico, so zaplesale njihove študentke treh letnikov, tudi je katera manjkala zaradi drugih obveznosti, vendar plesni energetski ‘boom’ tega Gala večera so uprizorile: Kaja Marion Ribnikar, Saša Šveigl, Nina Vončina, Kristina Slapernik, Daša Janičijevič, Maša Kunovac, Johana Greiner, Diyana Pavlyashevicih, Zarja Ferlinc, Daša Resnik, Jana Bungurova, Mana Asha Minati in Nena Klinkon. Koreografije so se nizale ena za drugo, kostumi preoblačili, tudi vhodi tekoče potekali, tudi povezovali z odhodi že nastopajočih. Koreografske vsebine in oblike so nastajale ob njihovih študijskih vajah, raziskovanjih, zamislih in pisnih učnih prispevkih, nato je sledila izbira za zaključni program, ki se je skupinsko oblikoval v zaključni koreografiji pod vodstvom koreografa, predavatelja. Vsaka, tudi če ni bila del danega predmetnika ali programa, se je lahko prijavila k izvedbi posamezne koreografije. Seveda se je dogajalo, da vse niso mogle prisostvovati vsem pripravam, zato se je število nastopajočih tu in tam zmanjševalo na skupino od 12 pa do devet sodelujočih, vendar tiste, ki so sodelovale v celem programu, so se dodobra preizkusile na širokih in bogatih plesnih poljanah.
Prva koreografija po začetnem protokolu je bila po sporedu Carmen (glasba: Derniere Danse – Indila, Carmen – Stromae) v postavitvi koreografov in predavateljev: vodje nove katedre za jazz ples Lucije Velkavrh in Matevža Česna, ko v temačen prostor vstopajo one v črnih hlačah in modrozelenih odprtih jaknah ob glasbeni liriki novodobne Carmen. Ob svetlobnih elipsah ozadja, kostumskemu skladju in skupni usmerjenosti se vtisne skupinsko delovno vzdušje. Prva pomisel ob njihovem energetskem naboju pa ravno na slavno Carmen in njeno tovarniško vzdušje. Koreografija lirično potuje po glasbenih poljanah, se razpira in grupira, ko izstopajo posameznice, jih skupno ponesejo, tudi na novo povežejo v celovito skupnost. Vseskozi se sledi skladju medsebojnega povezovanja in njih povezave sila elastične, potencirane še z rdečimi trakovi, vizualizacijo možne osvoboditve iz primeža (neželenih) trenutkov in vezav; vendar pa jih elastični trakovi znova vračajo k središču. Je atraktivna skupinska povezava v slikoviti kombinaciji gibalne substance in rekvizita.
Povabljeni so bili tudi gostje, kot prvi na oder stopili večkratni prvaki tekmovalnega breaka: Bastart crew v koreografiji Uroša Skulja (glasba miks DJ Uragun – Best Beat – Don´t Cry Over Broken Bones) in se izkazali: Luka Žgajnar– Bboy Lucky, Jernej Jurak – Bboy Jerry, Idris Gadnur Šentjurc – Bboy Idrisito, Alana Vrviščar – Bgirl Avalanch, Živa Jamnik – Bgirl Alive. Vsi enako kostumirani v barvitih vzorčastih jopah, ko tri moške moči predstavijo break podvige, začinjene z akrobatiko, nič manj za njimi pa ne zaostajata mladenki, ki hitrih korakov in pospeškov vzletita v torziji, se vrtinčita po tleh, tudi vihravo dvigata. Bil je to kratek, vendar dober plesni vpogled v generacijski break.
Za njimi je sledila skupina desetih študentk, ki so vihrale v daljši plesni strukturi 10 v koreografiji Michala Rynie & Nastje Bremec Rynie. Koreografija se spleta v značilnem večplastnem plesnem stilu obeh koreografov, ki slikovito razpirata prostor, tudi ga strneta, ko skupina gnete sosledja in jih vtisne v koreografsko celoto (glasba: Landing – Peter Gregson, Daniel Pioro, Carducci – String Quartet). In ko plesalke začnejo krožiti po prostoru, tudi počasi zapuščati sceno, se med njimi znajdejo in skupaj z njimi vihrajo v oranžni kostumski barvitosti: Jana Bungurova, Zarja Ferlinc in Nena Klinkon, ki svoj ples nadaljujejo v kratkem simpatično zasnovanem tercetu-duetu Strings v koreografiji Lucije Velkavrh in na glasbo: Strings Out – Travis Lake. Duetu Jane Bungurove in Zarje Ferlinc se pridružijo še Kristina Slapernik, Johana Greiner in Daša Resnik, ki slikovito prepletajo svoje partnering odnose v koreografiji Quintet Lucije Romanove.
Novo učno presenečenje je steklo po koreografski zasnovi Lucije Romanove in izvedbi Rosane Hribar Ka-che, ko se je sila duhovito poigravalo z besednimi zlogi in ritmičnimi poudarki, telo pa se s kratkimi vzgibi tudi hitro gibko odzvalo v tej simpatično zasnovani koreografiji zgovornih osebnih in skupinskih presežkov v ritmičnem sosledju: akcija-reakcija.
Ritem sledi ritmu in je sceno znova osvojil povabljeni gost, glasbenik Marko Gregorič – Murat s svojim beatbox performansom, tudi se povezoval z nastopajočo koreografijo Maše Kagao Knez Momentum remake, ko so se mladenke še posamično odzivale na Muratov beatbox ritem, tudi z njim oblikovale duetne utripe, nato pa se ob glasbi Tima Kostrevca energično zlile s hitrostjo in z ritmom značilne koreografske fuzije sodobnega in afriškega plesa Maše Kagao Knez, kar plesni sodobnosti doda nove organske oblike in izrazne motive; saj se širi in bogati obstoječi plesni slovar.
Zaplesali so tudi gostje, prvaki hip-hopa v koreografiji Matangi (glasba: Mantangni – mix DJ Jacksy) vodje nove katedre za hip-hop in urbani ples na plesni Akademiji AMEU, Ane Vodišek, v izvedbi plesalcev Bolera: Danaja Ažman, Selena Bojič, Pia Lana Cizelj, Tinkara Einsiedler, Maja Hočevar, Asja Jakopič, Maj Krčar, Tit Kukavica, Karin Kumer, Jaka Kušar, Teja Lampe, Katarina Malavašič, Matic Marolt, Maša Julija Meline, Anamaria Mihaljević, Žan Ninič Čeak, Petra Prodan, Tara Rauh, Maša Recek, Edin Šehović, Marko Stupar, Lana Vrtačnik in Chiara Windish. Bil je to strnjen pohod mladih hiphoperjev v živo zelenih ležernih oblačilih, ko se je ob njihovi plesni izvedbi kar povzdignilo vrelišče navdušenja, ko pa so sila ubrano in v presežkih razdajali svoje gibke naboje.
Njim pa že sledila Struktura, koreografija poenostavljenega, vendar natančno strukturiranega španskega flamenka, ko je njih devet zaplesalo v koreografski domislici Struktura Mitje Obeda v duhu in energiji plesnega ritma flamenka (glasba: Transitoin Abandolaos (Codex Futtura) – Codigo Jondo).
Zaključna, tudi najdaljša koreografija Exotic birds of paradise (glasba: Path 5 (Mogwai Remix) – Max Richter, Grace Davidson, Mogwak) se je porodila v idejni zasnovi Daše Janičijevič, nastajala pa pri predmetu kompozicija in ustvarjalno raziskovalni proces; mentorstvo in izvedba Rosana Hribar, ki je k sodelovanju povabila tudi baletnika Huga Mbenga. Baletni plesalec Mbeng je zapolnil to vzdušje rajskega ptičjega poleta s svojo avtorsko koreografijo, izvirno vkomponirano v njihova razigrana ptičja gnezda in poletela sosledja.
V svojih zračnih poletih so rajske plesalke na oder pričarale še gostjo Mašo Golob, ki je tudi zaključila akademsko plesno slavje: Gala plesni večer AMEU, ki ga je ob koncu avditorij navdušujoče pozdravil, tudi nagradil z odmevnim aplavzom. Kaj drugega se ni moglo niti pričakovati, saj je bil to resnično gala plesni večer, začrtan s študijskimi raziskovanji in z učnimi predlogi, ko se je plesalo na vrhovih telesnih potenc, tudi neizmerljive kondicije; in ko v presežkih izvrstne izvedbe čas kar prehitro mine.
Bil je to tudi večer, ko so se prvič podelila pohvalna priznanja njihovim najuspešnejšim študentkam, slavnostno pa jih predal prof. dr. Ludvik Toplak, predsednik AMEU. Nagrajenki prvega letnika, Daša Resnik in Zarja Ferlinc, imata ne le dobre ocene, ampak sta pripravljeni pomagati ter delovati na različnih področjih. V določeni raziskovalni nalogi sta zasnovali vsaka svojo koreografsko strukturo, v tolikšni meri zanimivo, da se je ob koreografinji Rosani Hribar izoblikovala v uprizoritveno celoto Nekoč v aprilu … Žal pa tega večera omenjena predstava ni ugledala odrskih luči zaradi bolezni bobnarja Marjana Starića. Prejemnici pohvale sta tudi Nena Klinkton in Kaja Marion Ribnikar.
V najinem pogovoru je Rosana Hribar dejala, da se pri pohvalah upošteva delovanje tudi izven obveznih študijskih nalog, npr. udeležba na Opusu 1, tekmovanju mladih plesnih ustvarjalcev v organizaciji JSKD RS. Letos sta se omenjenega državnega tekmovanja udeležili Daša Resnik in Zarja Ferlinc. Zahvalo je prejela pedagoginja in koreografinja Urša Rupnik za svoje enkratne predloge in organizacijo vabljenih pedagogov, tudi za neizmerno pomoč ter svetovanje študentkam izven obveznega urnika. Najin pogovor se je dotaknil tudi novih študijskih programov, ki so dobrodošel nov študijski vzgon Akademije za ples, kot je dejala Hribarjeva. V tem času so opravili že dve avdiciji, predstavilo pa se nekaj izvrstnih plesalk, ko na avdicijo prihajajo tudi kandidati iz tujine, največ iz Hrvaške in Srbije.
Pet akademskih let je torej minilo, ob tem pa sledilo vprašanje, koliko študentk je v tem času diplomiralo. “Diplomirale so štiri. Razumeti je treba, da diploma zahteva postavitev samostojnega projekta, tudi pisno diplomsko nalogo, za kar je v najboljšem primeru potrebno dobro leto, sicer pa v povprečju sta to dve ali tri leta. Za tiste, ki se takoj po zaključku triletnih študij usmerijo v svoje projekte, pa je ta proces razumljivo še veliko daljši,” je komentirala Rosana Hribar.
