Mednarodni festival sodobnega plesa Front@ pod umetniškim vodstvom koreografa in režiserja Matjaža Fariča že 18. leto prispeva naši slovenski deželi umetniški vpogled v plesno sodobnost, ko vabi aktualne koreografe, skupine in plesalce, ki svoje projekte gradijo na plesnih ekspresijah novih časov.
Festival že ustaljeno poteka ob koncu avgustovskih počitnic, tik preden se začne nova programska, gledališka sezona; letos je potekal od 30. 8. do 2. 9. Ko se po minuli sezoni programske zgoščenosti tudi končno lahko oddahne v času počitnic, za povrh pa še pokuka v plesne višave sveta ob programski izbiri plesnih predstav Front@; tudi se v novem umetniškim navdihu lahko bolj optimistično pristopa k novi sezoni 2023–2024.
Žal letos nisem festivalu mogla slediti v celoti, ampak uspela le zadnja dva dneva zadihati v festivalskem vzdušju Front@2023 v Murski Soboti. Danes se zamujeno lahko nadomesti z video posnetki, tudi brskanjem po spletu, tako da sem le dobila celostni uvid v 18. festivalsko edicijo Front@. Tako kot so zapisali in se sledilo po programu, so letos prevladovale teme, ki se dotikajo človeške intime, ki je po času ‘črnila covida-19’ še vedno vroča tematika o odnosih, ustrahovanju, tudi se ta boleča tema skuša preseči vsaj v umetnosti, ozdraviti in na novo svobodno zadihati. V letošnjih programskih vsebinah Fronta@ so prevladovali plesni dueti; ko sta dve osebi v neposrednem stiku, torej sočasno in neposredno tudi v tesni sferi telesnega dotika, čutnega valovanja, objema in sta si blizu, kot pravimo; tudi je duet prav primerna scenska oblika, dovolj mobilna in nezahtevna za gostovanja.
Dueti ali predstave dveh plesnih umetnikov so povsem okupirale zaključna avgustovska ali prva dva festivalska dneva (30., 31. 8.), tudi se je festival začel s predstavo dueta ‘somethingtouching’ (SI) po konceptu in v koreografiji Lie Ujčič ter v plesni izvedbi slovensko-madžarskega dvojca: Lia Ujčič & András Engelmann, glasba: Rhoda, dné, Elandro. Predstava je zavoljo dežja stekla v dvorani MIKK, na tleh sredi dvorane, in to na položenem hladilniku, kjer sedita dve mladi osebi On in Ona, vendar vsaksebi, čeprav se telesi neposredno dotikata na tej mali in hladni površini, med njima ni zaznati pristne topline. Njuni dotiki so bežni, otročje sprašujoči, celo zakriti in karikirani, ko se ena roka steguje po drugi, tudi hipno ter oglato odmakne skupaj s pogledom. V njunih izvirno zasnovanih vzgibih in tikih se zazna, da težita, tudi hrepenita po pristnejšem dotiku in objemu, saj se tudi eden drugemu iskrita v solo plesu. Ko se le nekoliko sprostita, jima le uspe, da skupaj sproščeno zajadrata po dvorani. Njun duet se izkaže za mladostno intimno pripoved o njiju, o tem, da se med njima nekaj ganljivega prepreda, dogaja, vendar navkljub vsemu se dokončno še ne izlije. Kot bi se med njiju vtisnila senca strahu, ki še vedno mrazi, zateguje in ne dovoli toplejših globin dotika. Ob koncu se toliko sprostita, da skupaj zapuščata sceno in jima uspe zapisati v mimohodu na belo stranico hladilnika: SO CLOSE; da sta si le toliko blizu, kot sta si lahko.
Ob 19. uri je bila v Gledališču Park uprizorjena predstava hrvaške koreografinje Ksenije Zec Objemi/The Embraces, ki izhaja iz realnih okoliščin avtorice, ko njeni objemi niso mogli zaobjeti telo prijatelja na bolniški postelji, obloženega s cevkami, svoje občutke pa prenašala le na tisti del telesa, ki ga je lahko stisnila k sebi. Predstava docela študijsko pristopa k človeški potrebi po komunikaciji, prijaznosti, empatiji, in ko te ni moč udejanjiti, potem se zastavi vprašanje, kaj se ob taki izolaciji dogaja s telesom in kako se odzove osebnost. V predstavi nastopata dva para dveh različnih generacij in umetniških usmeritev: plesni umetnici: Petra Hrašćanec in Ema Crnić ter gledališka umetnika: Livio Badurina in Krešimir Mikić; ob glasbenem duetu: Nenad Sinkauz in Alen Sinkauz. Ob tako različni umetniški usmerjenosti enega ali drugega akterja v paru se kar nižejo nenadne in neprijetne reakcijske raznolikosti ter si sledijo tudi soglasja in razhajanja. Je kar zajeta cela paleta burnih in barvitih odnosov, karakterno opredeljenih v močeh izraza in gest, tudi zapredena v gibkosti sosledij; ko se občutja lahko humorno razlivajo, znajo biti tudi kar boleča. V predstavi Objemi so izpostavljeni intimni utrinki vsesplošnega globalno-socialnega dogajanja ob epidemiji covid-19; ko so tudi priprave le-te tekle ravno v enakem času.
Prvi festivalski dan se tudi zaključi na odru Gledališča Park s plesnim duetom hrvaškega režiserja in dramaturga Saše Božića Tvegano razmerje/Walk on the Wild Side v izvedbi plesalke Viktorie Bubalo in igralca Borisa Barukčića. Ob začetku se iz ozadja sliši elektronska glasba Nikole Krgoviča, zaznana Reedova pesem: Walk on the Wild Side, v barski svetlobi pa zasledi moškega in žensko, kako se gledata, medtem ko stojita na tatami talni podlagi. Ob jačanju glasbenih decibelov njuni telesi začneta s plesnim pozibavanjem, ki kmalu presega vljudnostne dimenzije medsebojnega spoznavanja, ko telesi postaneta ujetnika poželenja in pulziranja seksualne energije, ki fizično podivja, tudi se inovativno zasnuje v novih prijemih plesnega diskurza.
O predstavi intimne izpovedi Izbrana prepoved/The Chosen Haram (UK), ki je bila na sporedu drugi večer (31.), se je govorilo vse do konca festivala. Beseda haram po Koranu pomeni vse prepovedano, ni grešno, ampak je prepovedano. Torej prepovedano govoriti o prepovedani temi, kaj šele priznati homoseksualno nagnjenost, kar je po šeriatskem pravu že samo po sebi prepoved. Predstavo je ustvaril umetniški vodja in plesalec Sadiq Ali v duetu s soplesalcem Haukom Pattisonom na originalno glasbo Kasterja Hyndsa. Koreograf Sadiq Ali je svoj plesni projekt zasnoval v cirkuških sferah, izpostavil pa boleče izkušnje, ki so botrovale (osebni) odločitvi osvobajanja od verskih spon ter sprejemanja prepovedane spolne usmeritve. Sadiq je tisti, ki okviri lik, vzgojen po prepričanju in zakonih vzhoda, tudi docela prepričljivo odigra vse svoje negotovosti, strahove in preizkušnje na tej trnovi poti seksualnega preporoda, in to v duetu z zahodnjakom, ki ga poustvari partner v duetu, Hauko Pattison. Na tej poti osebnega razgaljenja in aktiviranja življenja brez spon se njegove preizkušnje med uprizoritvijo boleče in turbulentno spreobračajo v mamljivo hlastanje po vsem, kar je poprej bilo prepovedano: od alkohola do drog, celo do predoziranja, in se še spolno razmerje v duetu z zahodnjakom Pattisonom sprevrže v razvrat in pogubo. Predstava se poetično začne na plesnih (cirkuških) drogovih, simbolično zasnovana v zračnih sferah časa, ko se iz črne plastike, postavljene ob drogu, izlušči podoba plesalca Sadiqa, ki se osvobaja ‘svojega kokona’, pred seboj pa odkriva neznani novi svet. Na sceni se sledi usklajenemu plesnemu duetu zračnega korakanja in vzpenjanja po višavah droga, tudi nastopijo padci, ko vsak od akterjev obvisi na svojem drogu. Tako kot sta se srečala (v zračnih sferah), primerno času – na aplikaciji za zmenke, in se spotikala ter padala na skupni poti, vse do samega dna; predstava je slikovito scensko kadrirana, ples pa se z akrobatskih višin spušča do sodobnih izraznih oblik in kontaktov, tudi je primerno zasnovan vzdušju dogajanja, od barskih užitkov do telesne nemoči. V koreografiji Izbrana prepoved se poglobljeno, tudi inovativno zasnovano sledi osebni intimi odločitvi, ki realno zareže v aktualno danes, ko se svetovi različnih kultur in vzgoje spopadajo z neznanimi in novimi prepričanji, tudi novem poželenju, kar nudijo pasti civilizacije. In ko se osebnost bori in skuša iztrgati starim bremenom, jo privlači to novo ter neznano ali to novo in neznano celo odkriva v sebi, potem so to težki boji, ki lahko vodijo v pogubo.
Fronta@ ob festivalskem programu že v zaporedju let organizira strokovne pogovore o predstavi in po predstavi z umetniško ekipo, ki jih je tudi letos vodila dr. Andreja Kopač. Na festivalski Fronti ne pozabijo niti na mlade plesne ustvarjalce in plesalce srednješolskih plesnih ter akademskih plesnih programov. V sodelovanju z Javnim skladom RS za kulturne dejavnosti/JSKD in po izbiri Matjaža Fariča se je drugega festivalskega popoldneva zvrstilo na odprtem odru v Trubarjevem drevoredu pet nagrajenih plesnih miniatur Opus 1 avtorjev in plesalcev: Ane Szopa, Zgodba o laseh (PL); Zarje Ferlinc, Umetnost nastajanja umetnosti (SI); Lourdes Maldonado Torres, Čebeljnjak (MX, DE), Aleksandre Korniejenko, Študija padanja (PL), Anne Pessetti, Riccarda Zoppija, Toska (IT).
Zadnjega dne (2.10.) je na istem odru in ob isti uri sledila predstavitev dijakov dveh plesnih šol: Škola suvremenog plesa – Ana Maletič (HR), Srednja vzgojiteljska šola, umetniška gimnazija Ljubljana/SVŠGUGL (SI).
Dijaki tretjega razreda srednje šole Ana Maletič iz Zagreba so v koreografiji Maše Kolar Čipka 2 mladostno in v estetiki plesne beline vzorčili vrstice ter krožnice po vzoru znane čipkaste strukture 17. stoletja: reticella.
Dijaki lanskega 3. letnika SVŠGUGL– smer sodobni ples so pod mentorskim vodstvom Andreje Podrzavnik, Aje Zupanec, Leona Mariča in Nine Fajdiga uprizorili 20-minutno koreografijo Ko se strop bliža tlom, tudi soustvarjali pestre gibalne strukture sodobnih plesnih sosledij, ki zaobjamejo njihove želje, misli in doživetja.
Vse festivalske dni je potekal tudi tridnevni mednarodni raziskovalni projekt v okviru festivala Front@: BeyondFront@ Dance Communication Lab/DCL (HR, PL, RO, SE, SI) po programu Creative Evrope 2022–2026. Plesni projekt DCL je vse festivalske dni vodila plesalka in koreografinja Andreja Podrzavnik, ob koncu se je šest profesionalnih plesalcev predstavilo v obliki razgibane plesne improvizacije, ko je bilo možno zaslediti že zametke, tudi možne plesne kompozicije. Vsaka država je prispevala svojega plesalca, ki so se v teh štirih dneh dobro začutili in si sledili; vsak med njimi pa prihaja iz enega plesnega centra sodelujočih držav; slovenski partner je Bunker. Letos je potekal tudi seminar kritiškega pisanja, ki ga je vodila dr. Zala Dobovšek.
V spodbudo večernega druženja na festivalu Front@ teče tudi glasbeno sožitje, ki ga je ob zaključku drugega večera poustvaril Kleemear (SI) s svojim koncertom /concert/, sicer vodja in soustanovitelj glasbenih skupin Kleemr in Manu, dogajalo pa se do dovoljenih poznih ur v MIKK – grajsko dvorišče, in se veliko tega doreklo.
V prihodnjih dneh pa napišem še nekaj o preostalih dveh festivalskih dogajanjih.
