Front@. Ko pleše Murska Sobota!

Predstava Gracije (foto: Anka Simončič)

Tretji in četrti festivalski dan festivala za sodobni ples Front@ Murska Sobota se je zavrtel 1. in 2. septembra, torej ravno na samem štartu nove gledališke in plesne sezone, in to v enkratni programski izvedbi šestih izvrstnih koreografij v izvedbah mednarodnih plesnih skupin.

Že tretjega dne (1. 9.) je v popoldanskem času na odprtem odru Trubarjevega drevoreda – park sledilo plesno presenečenje, ogled dveh duetov, dveh nekonvencionalnih pristopov, v obeh se sledi iskanju novih gibkih zaznav in izvirnih koreografskih postavitev: bil je to moški duet – Brata/Brothers (NL) in ženski duet –Postani neukrotljiv/Get out of Hand (HU), privlačila sta poglede, tudi se glasno izražalo navdušenje prisotnih obiskovalcev.

Brata (foto: Anka Simončič)

Brata sta se prva zvrstila, uprizorila pa bratsko sozvočje podobnost ali dvojnosti, kar se potrdi že ob njuni kostumski opravi: so sive hlače in je razgaljeno oprsje. Koreografa in plesalca, Justin de Jager in Sem Delieyne, svoj duet začneta, ko stopita eden k drugemu, si ogledujeta dlani, nato pa steče ovijalni ples drsečih rok, ki se ovijajo okoli enega in drugega telesa, tudi raztegujejo skozi zanke drugih rok, nog, ki se izvijejo v vrtavke. V tem plesu prepletov se izkaže nič koliko različnih sosledij ter možnosti drsnih telesnih preprijemov in krivulj, ki se spletajo in upogibajo, vse dokler ne nastopi kak nepričakovan razplet, ko sta telesi za trenutek prosti. Kar ne pomeni, da sta odnehala, saj sta kot kači ovijalki, ki se zvijata okoli svojih dveh telesnih stebrov, upognjenih, položenih, stoječih, tudi vrtečih se. Plesalca v svojem plesu zračita izredno energetsko skladje, in je ovijalni ples ali gibko zankanje gladko pretočen.

Pogovore je vodila Andreja Kopač (foto: Matej Kolomanko)

V pogovoru z moderatorko dr. Andrejo Kopač, ki je po zaključku festivalskih uprizoritev organizirala pogovore z umetniki, sta dejala, da njuno plesno skladje izhaja iz 14 let skupnega urjenja v breakdanceu, tudi svoj plesni koncept gradita na način threading (nitkanje), ki izvira iz breakdancea, ko se s telesom oblikujejo odprtine, skozi katere so prehodni drugi deli telesa (pomensko beseda threading izvira iz Indije in centralne Azije, pomeni pa nitkanje, vendar dlak obrvi tako ženskih kot moških, svoj angleški prevod threading pa pridobila, ko je proces zaobjel kozmetične salone).

Postani neukrotljiv (foto: Anka Simončič)

Ženski plesni duet Postani neukrotljiv sta zasnovali in uprizorili Anna Szilvási in Laura Tóth, madžarski plesalki in koreografinji, le da je Anna Szilvási plesalka romskih korenin, kar se da zaslediti v njeni plesni energiji in temperamentu izvedbe; glasba: Várkonyi Csibészek. Duet sta gradili na besedilu romske pesmi Postani neukrotljiv, ki je nastala v romski vasi, ko je skupina prostovoljcev skupaj z romskimi otroki ustanovila glasbeno skupino. Romsko besedilo sta inovativno prevajali v znakovno besedilo, tudi svoja občutja izražali v jeziku ljudskega in sodobnega plesa, ob tem pa poustvarili svoj specifični gibki jezik, ki pripoveduje o njunih občutjih in razmišljanju o raznolikosti. Tako je Anna odeta v kostumsko črnino, ko njeno borbeno moč poudarja brenkalo, medtem ko je Laura v svoji belini lirična, tako kot je poetično tolkalo hang, obe glasbeni obliki pa še dodatno potencirata njuno, a gibalno raznolikost. Ob koncu, ko se združita in se s pogledi zazreta v gledalce, še gibko ‘izpišeta’ romsko pesem, sočasno še zaplešeta in zapojeta, tudi jo sproti prevajata v znakovni jezik, ob tem pa fascinirata in navdušita.

Ogledalo (foto: Anka Simončič)

Iz prijetnega vzdušja Parka se je že hitelo v Gledališče Park na ogled predstave Éva Duda Company Ogledalo/Miror (HU) v koreografiji in režiji Éve Duda, ob štirih plesalkah in štirih plesalcih: Eleonora Accalai, Bundschuh Vera, Márton Csuzi, Gábor Ivanov, Levente Lukács, Mátyás Kovács, Zsófia Temesvári, Anna Szilvási; glasbena montaža: Peter Kunert, Ábris Gyllus, Astor Piazzola. Je tudi edina letošnja uprizoritev, ki ni komorna ali pač povsem zasnovana na duetih. V svojem novem Ogledalu Eva Duda odseva svojo silovito koreografsko moč, črpa pa iz treh predstav zadnjega desetletja, tudi jih zaokroži v novo koreografsko celoto; premiera predstave je bila 2020, tik pred začetkom covid 19-epidemije. V predstavi se da zaslediti tudi korake nepozabnega Tanga Rosane Hribar in Gregorja Luštka, ko sta kot gostujoča koreografa za Eva Duda Company postavila koreografijo Outbreak (2014), tudi jo predstavili na takratni Fronti. Začetek predstave steče v tišini teme, nato so se nenadoma dvignili nosilci luči in usmerili v avditorij. Med nosilci se pretekala bojevita plesna sosledja, kot bi se aktivirali vročekrvni bojevniki v boju za prevlado. Plesalci so v svojih izvedbah usklajeni, natančni, med njimi se zaznajo, tudi pospešeno magnetizirajo sile privlačnosti, solo plesi pa prelijejo v duete strasti, iz teh pa se prefinjeno izvije nova skupinska oblika, nove plesne kreacije, vsebine pa izpisane v pregnetenem slovarju plesne raznolikosti, in so plesalci blesteli v svojih plesnih atrakcijah.

Brezoblična erozija (foto: Anka Simončič)

Zadnje uprizoritve tega večera so prispevali umetniki iz Tajvana, vrhunski umetniki, ki si zaslužijo poetični vzklil: ‘créme de la créme’, najboljše od najboljšega tudi v širšem pomenu, ob njih je gostoval še duet iz Južne Koreje. Iz Tajske je prispela gostujoča skupina Hung Dance, tajskega koreografa Laja Hung-Čunga, ki je gostoval z dvema izbranima koreografijama: Brezoblična erozija/Formless Erosin in Ptička/ Birds, v izvedbi plesnega dueta: Čeng I-Han, Lee Kuan-Lin .

(foto: Anka Simončič)

Komorni duet Ptička je v izvirniku postavljen za večjo skupino plesalcev, izhaja pa iz narodne pripovedi, na kar spominja tudi edinstveno pokrivalo plesalke, imenovano ‘Ling Zi’, ki je okrašeno s peresi fazanovega repa, izvor kar tradicionalna kitajska opera, nosili pa ga bojevniki za moč in spretnost. Duet sledi sanjam ženske, plesalke, o življenju ptice v kletki, medtem ko plesalec prevzame vlogo kletke, podpornika, ogledala, srca in sanj. Ona, Ptička, je svoji plesni izraznosti subtilna in krhka, vendar močna v boju za svojo prostost. V plesu njeno telo izvirno valovi tako, kot se izvija pero na pokrivalu, ki ji daje moč in ravnotežje v njenem boju za svobodo, ko prenaša težo kletke, moškega, ki ji ne pusti oditi, jo stiska za grlo, na začetku pa bil še privezan na njene noge. Je ples umetniškega spoja tradicije in sodobnosti, borb in lepote krhkosti, gibke poetike gest ter minimalizma, tudi elementarne grobosti in ljubezni, ko ptičko kliče njen naravni nagon, pa čeprav v sanjah. Koreografija je nastala že leta 2018 in je že poprej bila predvidena za gostovanje na Fronti, zavoljo takratnih zapor covid-19 je do realizacije prišlo letos.
Drugi duet Brezoblična erozija je novejše koreografsko delo koreografa Laija Hung-Čunga, navdih za idejo pa dobil na potovanju po nenavadni dolini Huadong leta 2014 ob osupljivem pogledu na gore in skale, razmetane po dolini. Koreografija slikovito popelje po dolini, ki jo zapira gora, in kamenje oblikuje vizualne formacije, kar gradi tudi skladba skladatelja: Hsua ČiaWeja. In če se je v koreografiji Ptička sledilo pripovednim globinam nekega časa, ki v sanjah dobijo imaginarno brezčasnost, se v koreografiji Brezoblična erozija konkretno snujejo raznolika stanja bivanja pokrajine, vpeta tudi v medčloveške odnose. Na sceni se predstavi življenjski par, ki v svojem skladju in noti tenkočutnega niveliranja nepričakovano zajadra v medsebojne bojevite viharje; saj ravnina ni nikoli samo linearna in gora ne horizontala, ko se nenehno usklajujejo situacije in stanja tako narave kot življenja, tudi krpajo nenadne ostrine razpok. Zaključek ni sončen, tudi nakaže, da gre več kot za samo partnerstvo, kajti plesalka s konico prepletenih prstov roke ostro zabode v svojega partnerja, tako nekako, kot se kamenje gore zareže v ravnino; ko je tudi življenje pristen odsev narave. Obe koreografiji krasi poetični jezik plesne umetnosti, ko se več ne govori o plesnih tehnikah, ampak o umetniškem plesnem duhu, ki tako kot glasba navdihuje in polni. Tudi se sledilo ekspresivnemu koreografskemu presežku, popolni viziji ustvarjalnih globin in estetike izražanja, v izvedbi dveh magičnih plesalcev, ki sočasno ustvarjata in zaživita v svojem plesnem veličastju in v tej enkratni koreografski viziji.

Zloraba na zmenku (foto: Anka Simončič)

Tretja koreografija iz azijskega ciklusa, Zloraba na zmenku/Dating Abuse (KR), je delo južnokorejskega koreografa Sua Jeola v izvedbi duta: Lee Hjun Ji in Jo Dong Hink. Tudi korejski koreograf Su Jeol zasnuje ljubezenski odnos, konkretno razmerje med žensko in moškim, ki se ostri v sedanjiku časa, sprevrže pa v psihotično razmerje, ko se vzdušje kroji po vzoru (korejskih) kriminalk. Njun odnos je zapleten, seveda je brez besed, zato pa jasno oblikovan v jeziku znakov in telesnih odzivov. Ob koncu plesalka doseže celo premoč in partnerja zbije na tla ob nekajkratnih nekontaktnih (zračnih) ubodih. Ob zaključku vseh treh azijskih duetov je prepoln avditorij obnemel, nato se usul plaz navdušenja, tudi so stekle solze na odru gledališča Park v znak ganjenosti ob doživetju tega plesnega veličastja.

Gracije (foto: Anka Simončič)

Zadnjega dne se festival zaključil s humorno burlesko večkrat nagrajene italijanske koreografinje Silvie Gribaudi Gracije/Graces. Tovrstni humorni žanr je v Italiji popularen, znan kot žlahtna buffo komedija, ko med zabavnim dogajanjem na odru teče tudi nekonvencionalni dialog med občinstvom in akterji. Predstavo Gracije so navdihnile Tri gracije (1812–1817), kip Antonia Canove, ki sloni na mitološki zgodbi treh Zevsovih hčera: Evfrozine, Aglaje in Talije, boginje lepote, ljubkosti in miline. Predstava Gracije je po naših krajih potekala v sklopu mreže Pan Adria, ko se je prvič predstavila 2. septembra na festivalskem večeru 18. Flota@ v Murski Soboti. Naslednje gostovanje je sledilo 25. 10. v Kinu Šiška na povabilo En-Knap v sodelovanju s Kinom Šiška, sledečanaslednja odrska postaja pa v Hrvaškem kulturnem domu na Sušaku v Reki. Namesto treh boginj so nastopili trije Adonisi , trije plesalci: Siro Gugelielm, Matteo Marchesi, Andrea Ramapazzo. Pod koreografijo se podpisala Silvia Gribaudi, za dramaturgijo pa stojita tako Silvia Gribaudi kot Andrea Ramapazzo, ki tudi deluje kot dramaturg. Siro Gugelielm je najmlajši med njimi, v njegovi stilni gibkosti še vedno odseva gibek baletni kod, in sta svojo kariero začela z baletom tudi Sivie in Andrea. Silvie je med pogovorom dejala, da jo je njena vloga matere in gospodinje preusmerila na drugo scensko področje, ko je začela nastopati kot klovnesa. Matteo Marchesi, kot je dejal, je sestopil s študija medicine na sodobne plesne odre, in je že med študijem plesal na tej sceni, ki ga je končno tudi zasvojila. Klovnesa Gribaudi je ženska zrelih let, ki jih ne skriva, nasprotno, celo (humorno ) tekmuje z mlajšim moškim triom, je glasna in zabavna, s prefinjenim občutkom za komičnost in buffo komedijo. Ko je prvič stopila na razmetano sceno, ki se je v času uprizoritve še bolj zgoščala, se kar vprašaš, le kam si zajadral, vendar te njen humorističen pristop, ki zna biti še ciničen, kaj kmalu umesti med glasno množico navdušenih; saj se s smehom čisti in sprošča, kar zna biti tudi velika umetnost. Njena obrazna mimika je burna, ekspresivna, pač klovnovsko zgovorna, pogledi pa živi in prodorni. Trije Adonisi odigrajo humorno sceno lepotnih tekmovanj, tudi barskega vzdušja, kar njihova klovnesa simpatično karikira, ki z občinstvom vseskozi gradira haype/hajpovsko glasno vzdušje. Smeha in ploskanja je na koncu bilo v izobilju. Zvečer in po predstavi je teklo še zadnje festivalsko vzdušje ob koncertu Freekind (HR/SI), v glasbi, pesmi in jazz ritmih hrvaške pianistke ter vokalistke Sare Ester Gredelj in slovenske bobnarke Nine Korošak.

Freekind

Zadnjega festivalskega večera se je umetniški vodja Matjaž Farič zahvalil vsem, ki so sledili in polnili pestra plesna prizorišča 18. festival Front@, prav tako artistom, gostom in podpornikom: ‘V upanju, da se ponovno srečamo drugo leto na 19. Front@.’ Vsekakor smo v pričakovanju 19. festivala sodobne plesne scene Front@, ki se vedno znova izkaže kot na stežaj odprto in pomembno okno v svet novih sodobnih produkcij plesne umetnosti.