Anja Mejač in njen partner Luka Uršič sta postavila na ogled predstavo Flamenko in omara, ki si jo je ogledala naša recenzentka Claudia Sovre.
Anja Mejač, magistrica Umetnosti giba na AGRFT ter diplomirana načrtovalka Vizualnih komunikacij na ALUO, je na slovenski plesni sceni poznana predvsem po svojem aktivnem delovanju na področju sodobnega flamenka in plesne improvizacije. Flamenko je študirala na priznani akademiji Amor de Dios v Madridu, poleg tega pa se že dobrih deset let redno izobražuje na področju plesne improvizacije tako doma, kot v tujini. Svoja umetniška raziskovanja neprestano razvija skozi poslušanje notranjih telesnih občutkov in tako v preseku flamenka in improvizacije razvija lasten uprizoritveni jezik. Ob snovanju avtorskih projektov kot plesalka in koreografinja sodeluje z umetniki z različnih področij uprizoritvenih, glasbenih in vizualnih umetnosti, s katerimi gostujejo na mednarodnih festivalih doma in v tujini. Poleg tega je Anja tudi ustanoviteljica projektnega prostora Skladišče 172, v katerem redno poučuje flamenko in jogo, ter deluje kot producentka raznih umetniških projektov.
Pojem flamenko označuje glasbeni in plesni stil, ki izhaja iz Andaluzije in se je razvil iz ljudske glasbe značilne za južno Španijo. Osnovna elementa flamenka predstavljajo glasba, petje in ples, pri čemer se kitari, kot glavnem inštrumentu za spremljavo plesa največkrat pridruži tudi ploskanje, tleskanje ali igranje na kastanjete. Flamenko je abstrakten ples, ki dopušča veliko improvizacije, pri čemer se mora plesalec prepustiti svojemu čutenju. Najbolj prepoznavna današnja oblika flamenka se je formirala šele v zadnji tretjini 19. stoletja, ko se je ta iz ljudske tradicije preoblikoval v prepoznavno umetniško zvrst in tako pridobil tovrstno denominacijo, pa čeprav segajo njegove korenine precej globlje v zgodovino. Tradicija flamenka se tesno povezuje z andaluzijskimi cigani, ki so prišli v Španijo v 15. stoletju, pa vendar so nanj vplivale tudi številne druge kulture in etnične skupine. Med njimi se največkrat omenja jude, Arabce, Moriske (Mavri, ki so jih v poznem 15. stoletju prisilno pokristjanili in med inkvizicijo iz Španije pregnali v Severno Afriko) in Payose (naziv, s katerim so cigani označevali tiste, ki niso bili del njihove skupnosti). Flamenko je s svojim izredno ekspresivnim značajem že od svojega samega začetka služil ljudstvu, ujetemu v težke družbenoekonomske okoliščine, za izražanje svojih čustev. UNESCO je 16. novembra 2010 razglasil flamenko za eno od mojstrovin svetovne kulturne dediščine.
Anja Mejač vsekakor predstavlja mojstrico v plesni zvrsti flamenka, ki osvojeno tehniko tega temperamentnega gibanja rada preoblikuje po lastni inspiraciji in zamislih, kar predstavlja eno od vodil njenih novih umetniških kreacij. Premiero njene plesno-glasbene predstave Flamenko in omara, ki jo je ustvarila skupaj s svojim partnerjem Luko Uršičem, smo si lahko ogledali 30. maja v kulturnem centru Kino Šiška v Ljubljani, pri čemer se Anja Mejač podpisuje pod koreografijo, Luka Uršič je za dogodek ustvaril glasbo in zvočno oblikovanje, oblikovanje prostora pa predstavlja njuno skupno delo. Po dramaturški plati je predstavo usmerjala Ana Pandur, ki nam je (tako kot Anja) tudi poznana kot briljantna flamenko umetnica.
Gledališki list predstave Flamenko in omara označuje kot ‘preplet plesa in glasbe na preseku flamenka, plesne improvizacije, konkretno ustvarjenega in elektronsko sintetiziranega zvoka, ki nudi vpogled v odnos para’. Med ustvarjanjem Luke in Anje v skupnem studiu se je zgodila naključna povezava med ustvarjenimi zvoki ob Lukovem sestavljanju omare, ki so sovpadali s ‘topotanjem’ Anje ob vadbi flamenka. In ker v življenju nič ni naključno, pa čeprav se večkrat dozdeva tako, je gradnja skupne zvočno-plesne kompozicije oblikovala trenutni skupni prostor obeh umetnikov, in tako postavila omaro kot centralni dejavnik njunega intimnega odnosa v njem.
Po inspiraciji tega (ne)naključnega dogodka sta Luka in Anja ustvarila svojo zgodbo in nam tako ‘skozi predstavo Flamenko in omara ponudila voajerski pogled v neoprijemljivost živega odnosa, vpetega v abstraktno strukturo’. (gledališki list)
Ker gre za izrazito intimno predstavo, so nas (publiko) povabili v malo dvorano Kina Šiška, katera s svojo obliko in dimenzijo omogoča tesnejši stik med občinstvom in nastopajočimi akterji. Ob vstopu na prizorišče dogodka sta nas na odru pričakala na odru Anja in Luka, sedeča eden nasproti drugemu v vzdušju ‘domače dnevne sobe’, pri čemer so njena bosa stopala položena na njegova, obuta v športne superge. Popolnoma zatopljena v oči drug drugega, oblečena v sproščena oblačila, občasno izmenjata nekaj besed. Naše vstopanje v njun prostor se ju ne tiče, ne data se motiti v svojem prozornem milnem mehurčku, ki nam dovoljuje pogled v njuno intimo. Mirna, a ritmična elektronska glasba spominja na valove – morda življenja, njegovo trajanje in hkrati neizbežno minevanje.
Par se v nekem trenutku odloči zaključiti opoldansko siesto in se spraviti k vsakodnevnim opravilom. Začneta dvigovati kovinske palice, oziroma ogrodje bodoče omare in jih zlagati na kup. V ospredju na tleh počivajo deske, bodoče police, na katere se Anja povzpne, ob njih pa pomenljivo samevajo flamenko čevlji in čakajo svojo lastnico, da jih oživi v plesno akcijo. Ona si obleče španski bolero in ob tem ne izpusti pogleda z njega, ki preneha z natančnim sestavljanjem ogrodja in se premakne k mešalni mizi, ki kot del scenskega prostora kraljuje na levi polovici odra.
Protagonista, kot svobodna umetnika, ki delita skupno življenje, ustvarjata (verjetno) tudi v prostoru njunega doma in v skupnem studiu, kar lahko predstavlja prednost, obenem pa pred njiju zagotovo postavlja tudi določene izzive ‘partnerstva, starševstva, preživetja, sobivanja, usklajevanja poklicnega z zasebnim in nenazadnje z vprašanja, kako ohraniti to, kar sta vsak zase gojila in si želela zase, v skupnosti, ki jo ustvarjata, kako ustvariti nekaj vzajemno zavezujočega, kar povezuje njo in njega, prostor svobode in povezanosti. Kajti niti partnerstvo niti družina ne nadomešča ustvarjalnega vrelca, ki od vekomaj, povsem naravno in obenem nenasitno brbota in se razrašča v obeh, v Anji in v Luki.‘ (gledališki list)
V nadaljevanju predstave se Luka posveti ustvarjanju novih glasbenih zvokov, naraščajočega pritiska, ki prizemlji Anjo trdno v tla, kot da v njih išče svoj center, osnovni balans, izhodišče, iz katerega se počasi prebujajo njene roke stegujoče visoko proti nebu in spuščajoče se nazaj, proti zemlji, telo pa z nežnim valovanjem zaznava prostor in svojo pozicijo v njem. Počasi in previdno se stopalo odlepi od tal, nato pa z glasnim udarcem stopi v korak in premakne Anjino telo z mesta. Njen pogled išče po prostoru vedno bolj odrezavo, tudi gibanje se stopnjuje in v sodobni izraz vnaša vedno več flamenko elementov. Luka v svojo glasbo vnaša pokajoče zvoke, ki odmevajo in spominjajo na zvok španskih kastanjet, pogostih spremljevalk flamenka. Ves čas opazuje Anjo, ki stopnjuje intenziteto gibanja, ji glasbeno sledi v svoji improvizaciji, ki jo vodi neka Anjina osnovna misel, skupni imenovalec njene (njune) gibalne zgodbe.
Po odplesani sekvenci se Anja usede na tla in pogled usmeri v Luko, ta pa se na to odzove ubogljivo z nadaljevanjem sestavljanja kovinskih palic. Na povišano konstrukcijo prilepi mikrofon, povezan z mešalno mizo, nato jo vleče, dviguje in udarja po njej, da ta kot ranjena žival iz sebe spušča pritajene in kričeče zvoke. To inspirira Anjo, da si natakne osamljene flamenko čevlje in se postavi v ograjen prostor nedokončane konstrukcije, s katero vzpostavi glasbeno-gibalni dialog.
Vedno bolj se potaplja v svet flamenka skozi udarce s petami čevljev, vrtenjem v omejenem prostoru, z zamaknjenim pogledom umetnice, ki se prepusti umetnosti in v tem trenutku pozabi na realnost vsakodnevnega življenja. Luka jo med tem spremlja s pogledom in s svojim glasbenim ustvarjanjem. Nato stopi do nje, jo potegne iz omare in gradi naprej, ona pa nadaljuje z flamenko udarci, mu daje zagon in ga vzpodbuja, omara raste, udarci se stopnjujejo, dokler se ne odločita: ‘Dovolj!‘, se skupaj usedeta v kot odra in z ramo ob rami opazujeta rezultat svojega dela. Svetloba izginja, prevlada tema, le projekcija na zadnji zavesi nas popelje k rahlo valujočem morju, mirno valovì tudi glasba, protagonista se zazreta v daljavo in zdaj s strani voajerja opazujeta življenje, kako ju je vodilo skozi vzpone in padce ter pripeljalo do točke skupnosti razumevanja.
S svojo zgodbo bi lahko zaključila na tej točki, pa vendar se zopet podata v akcijo, njuno ustvarjanje se nadaljuje. Ona topota v ritmu flamenka, on jo spremlja z ritmično glasbo, prostor napolni oranžno rdeča svetloba, barva ognja, energije, tempo glasbe se stopnjuje, udarci postajajo vedno močnejši, hitrejši. V ozadju se kot na slikarskem platnu razlivajo barve, in ustvarjajo strukturo prstnih odtisov, podpis obeh ustvarjalcev ob njuni stvaritvi. Anja sezuje čevlje, gibi flamenka se umirjajo, dobivajo pridih sodobnega izraza, ki na koncu prevlada. Luka medtem razstavlja omaro na osnovne dele, na prafaktorje. Anja si zopet nadene svoje delovne rokavice iz erotičnega (!) tila in mu pomaga. Zlagata kovinske palice in police na začetne pozicije, da v prostoru vzpostavita izhodišno stanje. Skupaj še zadnjič postojita na polici, ki jima je služila kot podlaga za udarce Anjinih čevljev, kot postelja na kateri sta delila intimne trenutke, kot opora za odlaganje nepotrebnih, nam nevidnih stvari. Poslovita se še od nje in se usedeta na tla v začetno pozo, zreta si v oči in se dotikata s stopali. Nastopi obdobje vakuma, ki ga podpira tiha glasba. Reflektor še nekajkrat utripne, nato pa nas zajame nas gosta tema.
Anja in Luka sta nam tako v slabi uri skozi ‘zvočno plesni dialog pripovedovala o čustvih moškega in ženske, ki v dramaturgiji Ane Pandur zaživijo v smiselnem loku in realistično prikažejo dinamiko, pestrost in globino intimnega odnosa.’ V predstavi se prepletajo ‘ples in glasba na preseku flamenka, plesne improvizacije, konkretno ustvarjenega ter elektronsko sintetiziranega zvoka” s katerim protagonista ‘ponudita voajerski pogled v neoprijemljivost živega odnosa, vpetega v abstraktno strukturo. Komunikacijo ustvarja sprehajanje med gradnjo in razgradnjo zunanjega – slišnega, vidnega, tipnega – ter umikanjem v poslušanje notranjega, ne-merjenega. Gre za odprto formo umetniškega dela, kjer so smeri dogajanja in postaje zastavljene, a razvoj materiala sledi improviziranemu dialogu med performerjema.‘ (gledališki list)
Skozi se(raz)stavljanje omare sta nam Anja in Luka ponazorila odnos para, njegov začetek, rast, premagovanje deževnih dni, za katerimi skozi zavestno in konkretno udeležbo obeh zopet posije sonce. Omara namreč, ko ‘razstavljena na svoje sestavne dele – potenciale – čaka, že določa koordinate konstrukcije in definira polje, na katerem se bo odvijal odnos. To je polje usklajevanja, razumevanja in (ne)strinjanja, pa vse do polja frustracije in zajedljivosti, na katerem prikrivanje čustev ni le neučinkovito, ampak predvsem brezplodno. Igra partnerstva se začne v trenutku, ko se zavemo, da je sestavljanje omare kompleksno delo, ki zahteva usklajenost, če naj omara obstoji v skupnem prostoru. V samem procesu sestavljanja omare avtorji‘ konkretizirajo Badioujevo definicijo ljubezni v Hvalnici ljubezni – da ne gre za zaprte odnose dveh posameznikov, tem več za konstrukcijo, življenje, ki se gradi z gledišča Dvojega in ustvarja prizorišče Dvojega. Zgodi pa se tudi, da v trajanju, ustvarjanju omare kot tistega skupnega ta postajajo sredstva za dosego cilja posameznika, za prevlado nad drugim. Kakor na odru, tako v življenju. Če se znova naslonimo na Badiouja, za katerega je ‘/…/ ljubezen predvsem trajna konstrukcija, trmasta pustolovščina. Odnehati ob prvi oviri, ob prvem resnem nestrinjanju, ob prvem dolgčasu, je čisto razobličenje ljubezni /…/“, se izkaže, da gre za igro, katere pravila se snujejo sproti, oba para oči pa sta vendarle usmerjena k istemu cilju – trenutku, ko bo omara stala v prostoru, ko bo postala monument intimne skupnosti in odskočna deska za prostor vsega prihodnjega sodelovanja.’ (gledališki list)
Anja in Luka tako pišeta svojo zgodbo, gradita odnos para, ki naj bi bil zastavljen po Ikeinem vodiču – kako sestaviti omaro hitro in pravilno, da bo ta kar najbolj funkcionalno služila svojemu namenu. Pa vendar, kot pravi Anja: ‘Nikoli ne gre vse po planih. Vsaj nama ne.‘ Tudi meni ne, draga, Anja in mislim, da je tako z večino nas vseh, ki gradimo in rušimo svoje omare življenja. Noben načrt ni tako popoln, da bi funkcioniral do potankosti, saj smo vsi krvavi pod kožo in zato podležemo skušnjavam, se ustrašimo odgovornosti, tveganja, smo neodločni, ne želimo prizadeti, ali pa v nekem trenutku hočemo prav to. Odnos nikdar ni zaključen, spremljajo ga tako ‘majhni porazi kot drobne zmage’, omara nikoli ni končana, saj jo lahko vedno sestavimo bolje, popravimo polomljeno polico, ki je onemogla od prevelike teže s katero smo jo obremenili, obrišemo prah z nje, ko smo jo dalj časa zapostavljali in jo naredimo zopet sijočo, prenovljeno. Vsak odnos zahteva precejšnjo mero prilagajanja, razumevanja, predvsem pa medsebojnega zaupanja in vere v skupno pot. Le takrat nas ne spreminja kot individuume, nam dovoljuje živeti svoje sanje, pa čeprav jih moramo morda za nekaj časa postaviti na stranski tir, ter nam ob tem nudi oporo sorodne duše, ko jo potrebujemo. Na kakšen način se mladi (ali tudi ne-tako-mladi) par prebija skozi Ikein vodič, kako ga bere in modelira po svoje, je seveda osebna izkušnja in hkrati preizkušnja, kar doživlja vsaka Dvojina po svoje. Zato si ta ustvari svoj skupni prostor igre (omare), da v njem lahko uporabljata vsak svoj jezik, pretvorjen na skupni imenovalec. Kateri individualni uprizoritveni jezik pa uporabljata, je konec koncev nebistveno, saj si vsaka Dvojina vzpostavi lastnega. ‘Jezik, ki tako kot vsi jeziki potrebuje govorce, ki usklajujejo ravno pravšnje ravnovesje elementov, ki ga tvorijo. Ali kot piše na belem listu A4, zataknjenem ob lončnico v Anjinem in Lukovem studiu: Ne zalivaj, dokler zemlja ni suha.’ (gledališki list)
Naj naštejem še vse zaslužne, poleg že omenjenjih, da je Flamenko in omara ugledala luč sveta: umetniško svetovanje: Snježana Premuš, kostumografija: Nina Čehovin, video projekcija: Urša Čuk – rastrLAB, oblikovanje luči: Igor Remeta, vodja tehnike: Matej Bobič, tonski mojster: Jure Vlahovič, vodja luči in scene: Matevž Fitičar, fotografija: Primož Korošec, video: Črt Potočnik, komunikacija: Tea Pristolič, finančna podpora: Mestna občina Ljubljana, S-5 naložbe d.o.o., Zavarovalnica Sava d.d., dodatna podpora: TAM-TAM in Parada plesa, Produkcija: Skladišče 172, Koprodukcija: Kino Šiška.
Dragi bralci, naj vam bo lepo pri se(raz)stavljanju svoje omare, ne glede na to, ali počnete to sami, v dvoje, troje ali kakorkoli že. Bodite pri tem iskreni do sebe in do svojih sopotnikov – sograditeljev, imejte veliko mero razumevanja, ne odnehajte, če vidite, da obstaja možnost omari povrniti nekdanji sijaj in ne pozabite – ‘nikoli ne gre vse po načrtu‘, kot pravi Anja, zato glavo pokonci, obrnimo nov list in pogumno naprej, proti naslednji polici. Kdo ve, kakšno življenjsko presenečenje se skriva prav na njej.
