Letošnji Festival plesnih perspektiv Ukrep se je oznanjal kot “Zemljevid samosti in skupnosti”, realiziral pa svojo tretjo edicijo nove realnosti v organizaciji Plesnega Teatra Ljubljana (PTL).
Festivalski Ukrep 2022 je potekal v domeni gostov, mladih ustvarjalcev, ki začenjajo svojo pot umetniške gradnje, ko so se tudi končno lahko odzvali vabilom izpred dveh let (2020–2022), saj tistikrat ni bilo moč realizirati načrtovanih programov zavoljo covid epidemije in znanih restrikcij. Festival je zaobjel več mestnih prizorišč v sodelovanju s partnerji: Zavod En-Knap, Galerija Škuc, Festival Svetlobna gverila, Stara mestna elektrarna – Elektro Ljubljana (SMEEL), Muzej sodobne umetnosti Metelkova (MSUM), Škola suvremenog plesa Ane Maletić Zagreb. Programski tok Ukrep 2022 ne le da je sledil uprizoritvenim tokovom časa, ampak bil tudi usmerjen v odkrivanje in združevanje novih kreativnih pristopov, predvsem novih uprizoritvenih tehnologij. Umetniško vodstvo in selekcijo festivala sta opravili Katja Somrak in Vita Osojnik; organizacijo ter produkcijo je vodila Katja Somrak, tehnični tim sestavljali: Janko Oven, Aljaž Zaletel in Manca Trampuš.
Prvega festivalskega dne je nov kreativni, tudi širši pogled skozi VR-očala dospel iz Švedske, predvajan pa v Centru kulture Španski borci po zamisli in koreografiji Robina Jonssona: Alone Together/Sam skupaj ter v produkciji SMARTSE; avtorstvo in izvedba: Robert Malmborg in Anika Edstrom Kawaji. V nov virtualni svet s pomočjo VR-očal lahko hkrati vstopi okoli petnajst gledalcev, ki jim tokrat ni bilo treba sedeti ali se vrteti na stolu, da bi lahko zaobjeli krožni tok uprizoritve, projekcijo 360 stopinj. Programiranje virtualne realnosti Alone Together (Samuel Lindgren/Dyno Robotics) popelje v razsežen in razvejan svet robotov (duhcev), ki spreminjajo oblike, celo nosijo imena obiskovalcev, ko se v prostorni simulaciji sledi še plesalki/robotki. Celoten virtualni vpogled je malce drugače digitalno, pač domišljijsko začrtan Disneyjev svet, ko se lahko doživi tudi nič kaj prijeten dotik mrzle vlažne roke v beli rokavici. Po določenem času se prostorsko popotovanje spusti v nov ambient, tokrat posvečen plesu. Tako kot je bilo zanimivo opazovati barviti virtualni svet gibljivih podob, v katerem se vsak gledalec znajde in ga ta živahno obkroža, je pravzaprav skoraj enako zanimivo slediti odzivu in gibanju gledalcev, medtem ko opazujejo dogajanje znotraj VR-pogleda; kako se odzivajo, sledijo, se obračajo; ko so v nekem trenutku kar naenkrat tudi vsi enako usmerjeni v manever VR-opazovanja. Nekateri se celo z VR-očali dvignejo s svojih pozicij ogleda in narativno zaplešejo na svojem prostoru, gotovo na povabilo (nevidne) plesalke; saj pogled skozi VR-očala deluje privlačno in sugestivno.
Drugega dne (2. 6.) se je v PTL predstavila Avstrijka Inge Gappmaier s svojim performansom Lines/Linije. Avtorica in izvajalka na sceni neposredno snuje Lines kot svojo prostorsko instalacijo natančno načrtovanega povezovanja in prepletanja elastičnih niti, ki v končni fazi predstavljajo zračno konstrukcijo razporejenih in medsebojno zapletenih nitk. Ko se ob eni sproščeni nitki tudi vse ostale odvijajo ena za drugo, konstrukcija pa posledično izniči. Avtorica se v toliki meri povezuje s svojim dejanjem, da na odru ne poteka le premišljeno povezovanje ali gradnja, temveč se spodbuja in animira, tudi doživeto oblikuje.
V prostorih SMEEL je 4. 6. sledila plesna predstava razigrane mladostne vedrine kar aktualno začinjenih besed in gibkih domislic v izvedbi 3. in 4. letnika Srednje škole suvremenog plesa Ane Maletić Zagreb. Zaplesali so v koreografiji Horda, izvirni adaptaciji Vite Osojnik (na podlagi izvirnega koncepta in koreografije: Martin Inthamoussu), ko jih je okoli 20 v svojem mladostnem navdihu in sijočem optimizmu plesalo, pelo, repalo, tudi nadvse navdušilo s svojo dozorelo umetniško uprizoritvijo (učitelji in mentorji: Nataša Jurišić, Irena Mikec, Eni Vesović; priredba glasbe: Kaja Janjič, Dejan Parmak; vodja aktiva odrske prakse: Gordana Svetopetrić).
Novi kreativni pristopi in tehnološke inovacije so potekali tudi v okvirih Svetlobne gverile v Galeriji Škuc: Quanquan/Kroženje, kot tudi v času treh festivalskih večerov na Gornjem trgu 21: For Iternity/Za večno.
Performans Kroženje avtorice Ivy Tsui, ki prihaja iz Hongkonga, je specifičen lokacijski projekt, ki se uprizarja v knjigarnah, knjižnicah, kavarnah s knjižnico, ko se performerji (izvedba: Carrol Ho, Ivy Tsui) gibljejo v navdihu s prostorom in predmeti ter se prepuščajo vonjavam.
V večernih urah se je dogajala simpatična interaktivna vizualna instalacija Katje Heitmann: Za večno, potekala pa v ogradi med osmimi kamerami, medtem ko se je zastavljena koreografija baletne plesalke odslikavala na pročeljih bližnjih hiš. Med kamerami so se gibali otroci in drugi mimoidoči ter postali novi ustvarjalci novih pridodanih plasti na baletni projekciji, ko so sproti lahko oblikovali svoje vizualne in premične projekcije. Končni rezultat te vizualne instalacije pa domišljijske poslikave, ki so ne le slikale pročelja hiš, ampak aktivirale še domišljijo prisotnih.
Korejka Suhwa Kim je v MSUM postavila kratko gibalno igro Pixlance/Piksl (ples in video: S. Kim), kjer se telo gibko postavlja na ploske plasti, zaznane s fotoaparatom, ob tem pa simulirajo ekspresivne scenske zamejitve. V MSUM je potekala še galerijska instalacija o medsebojni privlačnosti motenj dveh teles ali partnerstva; performans Andree K. Schlehwein (AT): Light Things + Dark Things/Svetle in temačne stvari (ustvarjalca in izvedba: Netzwerk AKS, Woo Sang Jeon, Jyu Hwei Lin).
Zaključni festivalski večer (5. 6.) je bil namenjen mladim slovenskim ustvarjalcem in njihovim plesnim solom: Bor Prokofjev/Od navznoter ven, Jernej Šmid/Nepopisano, Luka Ostrež/Ljubi v(se).
Plesalec urbane scene Bor Prokofjev je svoj solo ples gnetel od znotraj navzven, ob razmišljanju in dialogu, ki teče znotraj telesa, nato pa še izven tega v povezavi z zunanjim svetom; ko se bumerang vedno vrača na izhodno točko in steče novi krog novega premisleka. Ko Bor Prokofjev svoja razmišljanja izvirno in gibko povezuje in doreče.
Drugi na vrsti je bil Jernej Šmid, ki je v vsakdanjih korakih, tudi pospeških krožil po odru, celo v teku, kot zapiše, razmišljal o sladkobnem življenju potrošništva, o plesu, pa individualizmu, liberalnem mrčesu in še o marsičem; sredi njegovih krogov pa razstavljen super model poslikanih škornjev, ki jih niti opazil ni, kot kaže, spregledal, ko je skušal doreči svoj domišljijski konec, ki je tokrat izginil, pravzaprav ostal nedorečen.
Koreograf in plesalec Luka Ostrež se ob vpisu (2016) in zaključku triletnega študija na Univerzi za umetnost v Zürichu vidno ter poglobljeno usmerja k plesni in koreografski sodobnosti. Tudi je že prepoznaven po globinah njemu lastne plesne ekspresije; ko sledi drugim ustvarjalcem, se usmerja v intimo občutka ali okviri hladen prostor globalnega sledenja, kot zapiše pod svojo koreografijo Ljubi v(se): “Mogoče bo človek le preživel, če postane stroj. Nekaterim se je to že posrečilo.“ Svoj plesni solo projekt Ljubi v(se) Ostrež usmerja k tematiki ljubezni, se sooča z ljubeznijo do sebe, do drugih, celo ko te ni, ali pač zakrkne na ravni besednega pojmovanja. Na sceni se sledi njegovi pretresljivi borbi z vezmi, ki ga lepijo s tlemi, z bolečino, ko strnjene trakove/okove lušči z lastnega vodila – telesa ali se želi odtrgati ustaljenim nagonom, ki telo okupirajo in meglijo razum “/…/ ter kaplje znoja nadomestijo mehak, iskren dotik”. Tudi osvobajanje je zahteven proces, ki potrebuje svoj čas, vendar ob intenziteti in sugestiji avtorjeve izvedbe zahteva predvsem poglobljeni vir, tudi kaplje znoja.
In se je Festival Ukrep 2022 po sporedu zadnjega večera uspešno zaključil še z lokacijsko specifiko vizualno-plesnega performansa Map Project/Projekt zemljevid v izvedbi južnokorejske multidisciplinarne umetnice Gong–Won.
