Enkraten dogodek in enkratno umetniško doživetje skupine Rosas

A Love Supreme (foto: Anne Aerschot)

Letošnje zadnje plesno gostovanje v okvirih abonmaja Veličastnih 7 je na slovenski oder znova pripeljalo slavno koreografsko ime Anne Terese De Keersmaeker, tokrat na veliki oder Gallusove dvorane Cankarjevega doma, in to letošnjega osmega aprila, ko so dvorano napolnili njeni plesni navdušenci, tudi nič manj jih ni bilo iz vrst glasbenikov, ki so si želeli ogledati sodobno plesno predstavo A Love Supreme po istoimenskem albumu Johna Coltranea, čeprav posnetek vendar v sestavi kvarteta: John Coltrane (tenor saksofon, glas), McCoy Tyner (klavir,) Jimmy Garrison (bas), Elvin Jones (bobni), ki je ob svojem nastanku sredi šestdesetih let minulega stoletja predstavljal nov avantgardni jazz, free jazz žanr.

Anne Terese De Keersmaeker

Belgijska koreografinja Anne Terese De Keersmaeker je ena velikih sodobnih plesnih raziskovalk, ki se posveča gibalni artikulaciji tako v odnosu do glasbe kot do družbenih struktur ali prostorskih form, predvsem pa svoja koreografska dela združuje s prostorom in časom. Leta 1983 je ustanovila plesno skupino Rosas, ob dvajsetletnici plesne skupine En-Knap (11. maja 2013) pa v Ljubljani v Kulturnem centru Španski borci obnovila ter predstavila svoje zgodovinsko, vendar še danes aktualno plesno delo Rosas danst Rosas (6. maj 1983), torej pred tridesetimi leti postavljeno koreografijo odmikov, vračanj, natančnega reda in želenega kaosa. V dunajskem Burgtheatru je bila 13. julija 2013 na ogled premiera predstave Anne Terese De Keersmaeker & Boris Charmatz ob odprtju mednarodnega festivala TanzTheater. Predstavo je Keersmaekerjeva postavila, inspirirana z baročno glasbo Johanna Sebastiana Bacha Partit No.2 za solo violino, torej koreografijo v sozvočju novega in starega, glasbenega baroka ter plesne sodobnosti. Bil je to duet velikih plesnih ustvarjalcev, vsestranskega plesalca in koreografa Borisa Charmatza in Anne Terese De Keersmaeker, tudi dveh zrelih plesalcev, Belgijke pri 53-tih in Francoza pri štiridesetih. Uprizorila pa plesno presenečenje v treh delih inovativnega umetniškega pristopa v sozvočju glasbe in plesa ob virtuoznem izvajanju violinistke Amandine Beyer, in to v popolni temi. Drugi del, v svetlobnem siju ter v popolni tišini, sta umetnika v svojih izvornih gibkih strukturah temeljito izpisala ter poustvarila nadvse slikovit duet: Ana in Boris, v tretjem delu pa se vse tri komponente združijo, ko se na odru sledi enakim gibalnim oblikam in brzicam drugega dela, vendar tokrat ob glasbeni izvedbi violinistke. Tako se Bachova skladba trikratno izvaja, dogaja v eni predstavi, čeprav v drugem delu neslišno, ko teče koreografija brez glasbe. In se skrivnostni prevod zgodi v tretjem delu ob navzočnosti vseh treh izvajalcev na odru. Bil je to enkraten dogodek, tudi enkratno umetniško doživetje.

A Love Supreme

Koreografija A Love Supreme Anne Terese De Keersmaeker je nastajala leta 2005, kjer sta kvartet zaplesala dva plesna para (Cyntia Loemi in Moya Michael ter Salva Sanchis in Igor Shyshko), ko je belgijska plesna umetnica začela sodelovati s španskim plesalcem Salvo Sanchisom, diplomantom belgijske plesne akademije P.A.R.T.S, ki je leta 2016 pristopil k njeni skupini Rosas. Nova različica predstave je premierno uprizorjena leta 2017 v koreografski prenovi Salve Sanchisa in Keersmaekerjeve, ko dva žensko-moška dueta zamenjajo štirje plesalci nove generacije: José Paulo dos Santos, Bilal El Had, Jason Respilieux in Thomas Vantuycom, nov je tudi začetek, ki je nastajal v tišini, prav tako so nove svetlobne osvežitve, kot lahko preberemo v gledališkem listu.

 
Oder je odprt in je tema, ko vstopijo štiri silhuete ter se začne njihov kvartet povezovanja in spletanja, ob posameznih izhodih ter vhodih, trenutno neaktivni partnerji pa počakajo ob strani, da bi lahko hitro vstopili ter se povezali v gibalne strukture, ves čas pa prisoten občutek  glasbe v ozadju, seveda neslišne, saj vlada tišina. Prvi del ima svoj koreografski lok, ko se proti koncu ob vsej aktivaciji gibalne nanizanke kar pričakuje konec dejanja in se tudi zgodi.

Drugi del predstave sledi izvedbi kvarteta, tudi se takoj opazi, da je vsak med njimi štirimi zastopnik enega od štirih instrumentov. Najbolj aktiviran je plesalec v sledenju tenor saksofona, vodilnega ter dominantnega instrumenta skladbe, kar je v plesni izvedbi še posebej očitno. Plesalec dobro sledi višinam ter globinam izvedbe, dogajajo se tu in tam poglabljanja, tudi izražajo napetosti ter gibalne atrakcije. Klavir in bas sta največkrat spremljevalca saksofona, oba plesalca pa nekako neopazno postavljena ob stran ob dominaciji tistega, ki sledi saksofonu. V koreografiji se to izkaže kot nedorečeno umeščen segment, je kar medlo poplesavanje ob zvokih obeh instrumentov, povsem pa drugače ta istovetni segment izzveni v glasbi, je njihov trenutek jama. Plesna struktura dueta je linearna, medtem ko solist sledi saksofonu v svojih gibalnih izlivih, ki se bolj redko umeščajo med oba spremljevalca, ko pa se, postane tudi razumljivejši odnos plesa do glasbe. Vsak inštrument ima svojo solo sekvenco, takrat je tudi plesalec lahko v neposrednem stiku, tudi v pogovoru z instrumentom ali mu pač ritmično sledi.

Plesalec v dvogovoru z bobnom kar hitro ritmično ter strukturno sledi udarnim udarcem. Ko pa postane bas v ospredju ob svoji tonovski prelomnici skladbe, se na to tudi poglobljeno odzove njegov plesni sledilec v vseh telesnih ritmih, ki dejansko zavibrirajo s strukturo basa v slogu plesnega jazza. In to skoraj tako, kot so ji sledile naše generacije sredi 60., na začetku 70. tudi ustvarjale, improvizirale in se razdajale v stilu soula, ne le ob posnetkih, ampak kar v živo, tudi s poznanimi imeni te glasbene scene, ki so gostovala na povabilo ZKOS (Zveza kulturnih organizacij Slovenije, op. u.) in JSKD (Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, op. u.) ter v organizaciji našega velikega poznavalca jazza Braneta Rončela, sicer televizijskega in radijskega voditelja. Plesalec, ki sledi klavirju, na trenutek simpatično prevetri sceno s svojim poskakovanjem v slogu poplesavanja pianista po tipkah instrumenta. Ti solistični gibalni utrinki so kar odmevni v tej linearno zasnovani plesni konstrukciji, ki instrumentom največkrat le formalno sledi, brez vidnih ali kompaktno strukturiranih višin ter globin vznemirljivega vibriranja, tudi poglabljanja v nevidne, vendar slišne sfere, kar bogato muzicira glasbeni posnetek. Sicer je koreografija grajena lahkotno, na videz igrivo in svobodno, gre pa za natančno postavitev ter svobodo v izvedbi plesalcev.
Tretji del je identičen prvemu, le da tišino zapolni skladba, po kateri se koreografija vidno ter slišno in skladno strukturira, in je tudi pristneje v objemu glasbe zaživel koreografski izliv tega dela.

… (foto: Anne van Aerschot)

Anne Terese De Keersmaeker je dejala že ob prvi postavitvi, da je bil to zanjo koreografski izziv, če se lahko in kako s sodobnim plesom sledi jazz glasbi; gotovo, da lahko, vendar tako, kot jo doživlja in sliši koreograf, ujet ali pač ne v svoje ustvarjalne dimenzije časa in prostora.  
Prestava je pri večini gledalcev doživela odličen sprejem, tudi očitno razdelila mnenja, ko so se na eni strani slišale pohvale, na drugi pa … ko je bilo slišati neposredno strokovno mnenje: "Ta predstava pa naši generaciji nikakor ne more biti všeč …" Seveda tisti, ki je rasla z jazz plesom, in to ne s poznejšimi začetki jazz baleta ali šova …
Abonma Veličastnih 7 je v tej gledališki sezoni ponudil pester plesni program, zaključil pa se bo 24. maja na odru Linhartove dvorane z gostujočo Dramo HNK Zagreb: Cigan, ampak najlepši.

View Gallery 7 Photos