V Kinu Šiška se je januarja spletal še en čipkasti plesni vzorec, in to v naslovu: Čipka, prvo tkanje: Lok, v izvedbi soavtorjev in nastopajočih: Gregor Luštek, Kristýna Peldová, Kristijan Krajnčan in Eduardo Raon. Torej je novo plesno leto na sodobni neinstitucionalni sceni kar steklo v znamenju čipk, saj je tudi Tjaša Bucik, že na začetku letošnjega januarja v Novi Gorici, uspešno spletala čipkaste vzorce v avtorskem solu Čipke, ki pa žal še niso bile na ogled v Ljubljani.
V interdisciplinarnem projektu Čipka, prvo tkanje: Lok se okrasni prepleti čipkastih vzorcev preneseno snujejo, prepletajo z glasbo in gibom v raznovrstnosti struktur, oblik in pomenov. Čipkasto predstavo snuje kvartet plesalcev in glasbenikov (2+2) iz Slovenije, Češke in Portugalske, ko so nekateri med njimi tudi svoj nov dom spletli v naši domovini. Po predstavi je Gregor Luštek v najinem pogovoru dejal, da se je odločil za sodelovanje z glasbili strun, ki lahko zavibrirajo različne napetosti, in to v izvedbi: Kristijan Krajnčan z violončelom in Portugalec Eduardo Raon s harfo. ‘Lok je predstava vpetosti v odnosu komunikacij onkraj logičnega mišljenja. Nastaja na presečišču sodobnega plesa in glasbe, temelji na soavtorstvu in nedovršenosti, nastaja postopoma s kolektivnim vozlanjem in vezenjem vseh sodelujočih…’ (še zapišejo v sporočilu za javnost). Uprizoritev je stekla v produkciji EXODOS Ljubljana, producentka Nataša Zavolovšek (EXODOS), koprodukcija PEKINPAH, Kino Šiška. Prva uprizoritev je bila 22.12. 2023 v Ustvarjalnem laboratoriju ELIAS 2069, Rob Slovenija, premiera ter ogled pa 24. januarja, in repriza naslednjega večera v Dvorani KŠ Komuna.
Oder Dvorane Komuna KŠ je bil zaokrožen s sedeži ob dveh večjih stenah, tudi se je sledilo tenki skoraj nevidni niti (laks-struna), ki se je razpotegnila čez prostor, kot neka uravnotežena ali umišljena skoraj nevidna struna, ki povezuje pozicijo dveh glasbil na nasprotnih straneh, kjer sta prostor zasedla glasbenika s svojim instrumentom, tudi vselej imela kompozicijsko poglobljen dialog, ki je še dodatno navdihoval gibko ter pestro scensko dogajanje.
Svetlobni manever (oblikovanje luči Borut Bučinel) je naznanil začetek, začetni takt ali uverturo pred dejanjem pa je zasnoval Kristijan Krajnčan z udarci prstov po leseni obliki violončela. V središču med glasbenikom in sedeži gledalcev se je umestil s plesom navdahnjen Gregor Luštek, na njegove vihrajoče gibe se je takoj uglasila Kristýna, zavela sta kot duet, gradnje, spevnosti, soglasja ter telesnih napetosti. Ne le duet, ampak energijo, ki sta jo plesalca vrtinčila v vihri svojih gibov, energijo, ki je vse bolj polnila prostor, energijo sozvočja gibov in tonov, ki je zavibrirala neverjetni optimizem, kot bi vsa bremena prišlekov naenkrat neznano izginila. Kdaj in kaj se dogajalo je težko reči, tako kot se kvačkajo ali spletajo prve zanke čipke, vzorec pa še ni povsem jasen, so se tudi nizale plesne interakcije ob glasbenem sozvočju v živo, se prepletali kadri njih intimnih dejanj, kot tudi raziskovanja vsakega instrumenta posamično.
Ko tudi Kristijan z violončelom upognjeno sledi plesu, kot kak snemalec s težko filmsko kamero, ali Gregor na dlani uravnoteženo drži njegov instrument ter z njim in s tisto špico zapičeno v dlan poplesuje po prostoru, in Kristýna s trakom riba po strunah Raonove harfe…V enem trenutku steče duet napetosti med plesalcem in harfistom, ki se ob zaključku preoblikuje v škorpijonov vzklik, ko se Raon izvije v jogi poziciji škorpijona, njegove oči pa široko nasmejane izžarevajo novo radost, ki jo odsevajo še gledalci. Tu in tam se sproži še smeh, saj se nizajo kočljive in zabavne situacije, ko se tudi Kristýna Peldová povzdigne s tal in se naenkrat znajde na ramenih Eduarda, temu sledi samo še vozlanje ter reševanje zapletenih čipkastih podržk.
Čeprav najava nedovršenosti, ali negotovih situacij, je to predstava logičnih sosledij, kjer vsak ima svoj energetski vzgon, ki ga predaja drugemu, ko cel prostor zavibrira v njihovem energetskem prepletu, v skladju glasbe, medsebojne podpore, novih virtuoznih izlivov, ki vijugajo in zavladajo prostoru. Ko dvorana ni tokrat le oder dogajanj ampak je prostor sinergije, ki se spleta med zvoki, toni, gibi, tudi živo prepleta med umetniki in gledalci. Nekdo ob meni je kar naglas razmišljal, kako rad bi se jim pridružil.
Predstava se je zaključila s solističnim izlivom Peldove, njeno plesno vročico vzburkanih orkanov, padcev in skokovitih višin, ples ki je sproti vrtinčile in sproščal napetosti. Bil je to avtorski plesni vdih – izdih mladostnih strasti in spevne lepote, dorečene plesne umetnice Kristýne Peldove, ki je znova navdušila s svojim novim solističnim vrelcem nove plesne poetike. Zaključek je pravzaprav dorekel (tako kot to sledi v naslovu) Lok, oziroma Luštek ob scenskem poplesavanju z lokom visečim na laksu, možnim ‘glasbenim trnkom’. Na koncu pa je sledil še prijateljski objem v vsesplošno sprostitev vseh navzočih.
Ko sem vprašala Gregorja kako jim uspeva ta njihova neverjetna medsebojna uglašenost, ki zavibrira in oblikuje predstavo, pravzaprav kadrira v tolikšni meri, da bi se lahko zasnoval še filmski motiv? ‘Na gostovanju po Kitajski, sem dojel, da gre za kung fu, kar je pomembno pri improvizaciji, tudi nasploh pri delovanju in sodelovanju. Mi smo toliko uglašeni, da energijo sprejemamo, jo sprožamo, preusmerjamo, samo moraš vedeti kaj želiš in biti dovolj koncentriran, potem steče, lahko vsakič drugače, ali pa se celo repetira.’ Sledilo je še vprašanje o plesnem duetu, ki se je pretakal po odru z Eduardom? Ogovor pa je Gregor takoj izstrelil: ‘Tako kot sem razgibal gledališke igralce, sem bil prepričan, da bom tudi glasbenike, ki imajo v sebi že izoblikovan ritem, še posebej tolkalci. Potrebno je zaupanje, in ko se gibanje ali ples zgodi, so vsi srečni; saj si vsako telo želi gibanja.’
Ob koncu se prisotni nismo kar razšli; stali smo, ploskali. Izpolnjeni s prijetno vedrino, za povrh se nasmejani smo se spuščali v debato, saj je bilo to enkratno spontano doživetje glasbeno-plesnega večera.
