En k te gleda!

En k te gleda (foto: Drago Videmšek)

Januarska premiera En k te gleda (7.) in ponovitev (8.) sta bili uprizorjeni na odru SMEEL po motivih novele avstrijskega pisatelja judovskega porekla Franza Kafke (1883–1924) Preobrazba v umetniškem okviru fizičnega gledališča.

Za zamislijo stoji uigrani kolektiv izvajalcev: Inan Du Swami, Klara Kastelec, Tadej Pišek, Mojca Špik ob mentorju za gib Branku Potočanu in mentorju za režijo; NN (domnevnega poznavalca in soustvarjalca slovenske scene fizičnega gledališča (Matjaž Pograjc, op. u.); producent predstave je Zavod Godot, koproducent pa Vitkar zavod. Projekt je financiran s podporo Ministrstva za kulturo RS in v zahvalo: Zavod Bunker in Slovensko mladinsko gledališče, Mateja Dremelj in Silvo Zupančič.

En k te gleda (fotografije z vaje: Drago Videmšek)


O izvajalcih se na spletnem vabilu zavoda Bunker bere: “Kdo. Štirje smo. Dva, ki sva nekje med plesom in nekje med cirkusom. In dva, ki sva šolana za igralca, pa ne želiva samo igrati, temveč bi tudi gibala. Naša gledališko-plesna zgodovina je kratka in prihodnost verjetno še krajša, ker svet ni ukrojen za kulturo, šport ali znanost. Svet se vrti zaradi Facebooka, Instagrama ali Tiktoka. Svet je ena velika blagajna. Zato nam oprostite, nekateri znajo metati bombe, nekateri vedo vse o vsem, mi pač delamo samo predstave. Za vsako teatrsko generacijo je končni cilj nebo. Res pa je, da je več načinov, kako priti tja.


V nasprotju s pesimističnim besedilom, ki se mu sledi v napovedi sicer jasne in krute nove realnosti, se njihov scensko razgiban projekt ‘o njem, ki te gleda,’ humorno sestavlja in gradi v gibkem slovarju koreografskih višajev in fizičnih scenskih poslikav koreografa Branka Potočana. Uprizoritev fluidno teče, se berljivo in iskrivo nadgrajuje v aktivnem duhu fizičnega gledališča, od samega začetka pa vse do zaključnega epiloga. Je živo in slikovito ilustriran gledališko-plesni projekt, začrtan v stilu črno-belega stripa, ko je scena bela in so kostumi črni, le da prirejeni tekst ali besede ne okviri viseči beli oblak, ampak so slišne v ‘offu’ in interpretaciji igralca Tadeja Piška.

Na naloženih belih ploskvah se sreča družinski klan Gregorja Samse, glavnega junaka Kafkove novele, vestnega uradnika, ki nikoli ne zamuja. Takoj za tem igrivo stečejo njihove jutranje priprave v scenski premetanki belih pravokotnih ploskev, v gibkem hudomušnem preigravanju z in ob gradbenih ploskvah, ki jih nato sila natančno postavljajo in ravnajo na odrski površini; zgradijo in obsijejo (oblikovanje svetlobe: Andrej Petrovčič) atmosfero domačega vzdušja. In ko je bilo že vse nared, gospoda Samse pa še ne na spregled, se začne spraševanje, klicanje, tudi tolčenje po vratih njegove sobe. Nato sledi samo še vdor v prostor, kjer uzrejo nagnusni mrčes ali neverjetno preobrazbo g. Samse. Od tu naprej se trojka na vso moč trudi zmečkati in uničiti ta živi stvor s pomočjo dveh desk. Je zahtevno (filmsko) kadriranje neizmerljivih akcij in reakcij, zahtevne in natančne timske uigranosti, tudi vrhunske kondicije, kjer teče atraktivno žongliranje z deskami razgibanega dueta Inan in Tadej, ob navdušujočih akrobatskih višajih, zračnih torzijah in prevratih Mojce Špik (alias preobrazba g. Samse). Ko ‘ono črno’ vzleti in preletava deski, skače, preskakuje, se obeša in lepi, tudi se v zadnjem hipu panično oprijema trdih stranic, vse dokler nenadoma plosko ne zdrsi in se zravna s talno površino, igralec Pišek pa izreče: “Crknu je.” Po vzkliku o smrti žužka je sledila še bivalna preobrazba ali zaključno dejanje, ki se začne ob prihodu zainteresiranih najemnikov nekdanje sobe Gregorja Samse.

(foto: Drago Videmšek)

Izbrano besedilo iz novele Preobrazba se v sodobnem uprizoritvenem duhu živo razliva po sceni gibkih atrakcij in fizičnih preprijemov, ki abstraktno ilustrirajo še preostale neizrečene (neizbrane) besede pisateljeve pripovedi ob glasbeni spremljavi klasičnih tonov, ko podpirajo ritem dogajanja, medtem ko epilog pospremi posnetek Duo Silence; odziv gledalcev pa glasen in navdušujoč.