Pogovor z umetniškim direktorjem Edwardom Clugom o minuli in prihajajoči sezoni ter o tem, zakaj je skoraj dal slovo mariborskemu baletu.
Tradicionalno enkrat na leto naredim z umetniškim direktorjem Edwardom Clugom intervju za oddajo Parada plesa, ki si jo boste lahko ogledali v nedeljo, 11. 6. Večkrat ga niti ne bi mogla izvesti, saj je Edward non stop na različnih koncih sveta, kjer postavlja nove kreacije. Zadnji sta bili Coppelia za stuttgartski balet in Hrestač za baselski balet. Tokrat je Edward poskrbel za dve presenečenji. Repertoarno, saj se na oder SNG Maribor vrača balet Grk Zorba, drugo pa menedžersko, saj bi po skoraj dvajsetih letih vodenja baleta odplesal drugam.
Kaj se je zgodilo, da skoraj nisi oddal prijave za ponovno kandidaturo umetniškega vodenja mariborskega baleta?
Moram priznati, da sem bil korak pred tem, da bi odnehal s to funkcijo, vodenjem mariborskega baleta, in to iz preprostega razloga, o katerem sva se pogovarjala že vrsto let. Vse to, kar smo dosegli v dvajsetih letih, ni v skladu s sistemom, v katerem delujemo. Ne bi rad spet govoril o naših težavah, zato ker smo po naših opozarjanjih, da se stvari spremenijo, bili ravno v teh mesecih poslušani oziroma slišani. Končno po dolgih letih, in imam občutek, da prihajajo velike stvari, in to sistemsko. To sem povedal tudi našemu direktorju in svojemu dobremu prijatelju Danilu Roškarju, da bi vsaj en mandat delala v ustvarjanju umetnosti, ne pa v vzdrževanju in finančnem krpanju vsake sezone posebej. Kot kaže, se nam bo to uresničilo, saj nam je prisluhnil tudi ustanovitelj (ministrstvo za kulturo, op. u.). V tem času sem dobil privlačne ponudbe, da bi prevzel katero od gledališč v tujini, in bil celo skoraj na tem, da bi to storil. Ampak zaradi te nenavadne situacije sem prisluhnil instinktu in sebi. Sem se vprašal, zakaj bi naredil ta korak. Da pobegnem pred težavo, ki jo imam v Mariboru? To je sicer slovenska sistemska težava, ne samo naša. Ali si dejansko želim prevzeti drug baletni ansambel? Nisem imel odgovora na to vprašanje. Zato sem si rekel, da moram najprej urediti stvari doma, in ko bodo postavljeni novi temelji, ki bodo omogočali konkreten razvoj in bodo te naše dosežke popeljali v prihodnost, da bodo nove generacije, ki prihajajo, imele izjemne pogoje, takrat bom lahko šel kam drugam. Moja želja ni biti direktor. Ali pa se bom posvetil družini. Imam dva krasna otroka, ki prihajata v puberteto, in vemo, v kakšnem svetu odraščajo otroci danes. Mislim, da me potrebujeta oziroma me potrebuje moja družina. Imel sem mogoče eno drugačno stališče. Nisem nobenemu grozil, da če se stvari ne spremenijo, bom gledališče zapustil. Kot kaže, so se vsi zavedali, da v takšnih pogojih ne moremo več delovati.
Misliš, da so k temu pripomogle tudi razmere na Hrvaškem, ki so se pravkar uredile s pokojninskimi oziroma zaposlitvenimi spremembami?
Gotovo. Jaz sem opozoril, da je Slovenija, ki je bila med prvimi, ki je vstopila v Evropsko unijo, dejansko na tem področju ostala zadnja. Naši sosedi Hrvati so sprejeli nov gledališki zakon, tudi v Romuniji, pa baltiške države … No, mi bi morali biti prvi. Z novim sistemom, na katerem delamo z ustanoviteljem, verjamem, da se bodo še do konca te sezone naredili konkretni koraki. Po dvajsetih letih sem prvič zadihal, da obstajata konkretno upanje in posluh, da se končno uredi, da preprečimo takšno situacijo, kot jo imamo zdaj.
Torej si se prijavil na razpis?
Ja, sem se in bil sem tudi potrjen. Mislim, da sem bil edini kandidat, in se veselim novih kreativnih sezon. Mislim, da si res zaslužimo en mandat, v katerem bomo postavili piko na i svojim dosežkom. Ko naredimo red v hiši, potem lahko povabimo nove generacije, da bodo to prevzele s ponosom.
In kaj torej pripravljaš v novi sezoni?
Bom začel pri drugi premieri, o kateri sem veliko razmišljal. Imel sem velike pomisleke zaradi narave predstave, žanra. To bo 12. aprila 2024. Imel sem v mislih še v času, ko nisem vedel, ali bom ostal. Mogoče je prav to na neki simbolni ravni, da se vrača ta naslov v novi obliki z novimi protagonisti. Kaj če bi to bil Grk Zorba? Ostro sem nasprotoval temu naslovu, ki je bil na programu v moji prvi sezoni leta 2004. Predstava je bila že prej izbrana. Bal sem se, da bo zaznamovala nek slog, ki pritegne maso ljudi, in to se je uresničilo. Ampak zaradi tega smo pridobili veliko občinstva v dvajsetih letih. Umetniško ni v skladu z mojimi vizijami, ampak moram upoštevati mesto, v katerem živim, torej občinstvo. In seveda ves korpus iz orkestra in zbora, ki me je spraševal, zakaj nimamo več Grka Zorbe. Gre za pogumno potezo v drugačnem smislu, mogoče zelo upravičena poteza, saj sem doživel izjemen odziv znotraj gledališča.
20. novembra pa v koprodukciji s Cankarjevim domom pripeljemo Fausta, ki sem ga ustvarjal za züriški in leipziški balet. Gre za odmeven vseslovenski projekt. Avtorska glasba Milko Lazar in seveda vsa ostala stalna ekipa: scenograf Marko Japelj in kostumograf Leo Kulaš, in sem vesel, da bomo to uspešnico delili najprej v Mariboru, nato januarja v Ljubljani.
Veliko si odsoten, veliko kreiraš. Kakšne načrte imaš za naprej?
Imel sem res izzivalno sezono. Postavljal sem Hrestača v Stuttgartu in Coppelio v Baslu. Malce preveč za eno sezono, ampak je šlo za načrtovanje še iz časa kovida in je bila sezona zato tako natrpana. Zato sem se odločil, da dve leti ne ustvarjam novega dela. Kar pa ne pomeni, da se ne pripravljam, in lahko samo napovem, da bom v sezoni 2024/25 v Stadt Ballet Berlin delal eno veliko delo, in se že pripravljamo. Uživam v tem delovnem procesu in tudi v tem, da bom po dolgem času doma.
Kadar ti ne moreš postaviti svojih minulih kreacij, pa vskočijo tvoji asistenti. Se mi zdi, da si jih vzgojil lepo število; Tijuana Križman Hudernik, Miloš Isailović, Sergiu Moga, Gaj Žmavc, Mirajana Šrot.
Če ima plesalec dober občutek na sploh in je dober plesalec, ni težav. Recimo Tijuana je postavila Radio&Juliet za birminghamski balet in sem takoj zaznal željo in talent. Tijuano sem poznal kot plesalko, ne pa kot avtoriteto. Zdaj ko postavlja Carmino Burano, ima že konkretne izkušnje in ji gre vedno lažje. To se mi zdi neko smiselno nadaljevanje v tem poklicu. Da lahko kreacije, ki jih je doživljal kot plesalec, vsekakor drugače doživlja z drugega zornega kota.
Kako pa komentiraš, da tvoja hčerka trenira standardne in latinskoameriške plese, poleg baleta seveda?
Standardni in latinskoameriški plesi mi niso bili preveč blizu, zdelo se mi je, da je to šport, ki stremi k temu, da postane umetnost. Cenim pa njegovo virtuoznost. Sem se sprijaznil in sem si rekel, da se zarečenega kruha največ poje, in zdaj, ko vidim, kako Sofia tako veliko trenira, opažam, da ima vsak žanr svoje vrednote in vrline. Dejansko vpliva na splošen in lep razvoj plesalca. Sofia ima lepo držo, je elegantna, bolj je pogumna in na nek način se ta ples dopolnjuje s klasičnim baletom.
Hvala za intervju. Vabilo bralcem, da si lahko intervju v celoti ogledate v oddaji Parada plesa, ki bo na sporedu 11. junija ob 18.45 na TV3.
