Recenzija predstav roke se ne dotikajo tvojega dragocenega mene in vsak poskus se bo končal z zdrobljenimi telesi in zdrobljenimi kostmi (ja, oba naslova sta uradno pisana z malimi črkami).
Cankarjev dom (CD) Ljubljana je v okviru svojega kulturnega programa v sezoni 2022/23 ponudil novi abonma: Veličastni, pravzaprav naslednika abonmaja Veličastnih 7 minulih let, začel pa 19. oktobra s prvo sodobno plesno predstavo Wakatt desetih plesalcev Faso Danse Théatre v objemu afriškega bluza tria Mali, nato pa sledil veličastni novembrski plesni projekt Dance Me kanadske skupine Balets jazz Montrál, zasnovan na glasbenem opusu edinstvenega Leonarda Cohena. Po dveh vrhunskih predstavah barvite plesne sodobnosti sta decembra 2022 v okviru abonmaja Veličastni sledili kar dve novi uprizoritvi: najprej je v Linhartovi dvorani bila na ogled predstava dobrih želja, mednarodni večjezični multimedijski dogodek Vse dobro v izvedbi Need company, nato pa se leto svečano zaključilo na velikem odru Gallusove dvorane z glasbeno-plesnim in spevnim scenskim spektaklom Tesla v izvedbi Drame in Opere SNG Maribor. V novem letu 2023 je abonma Veličastni gostil še eno gledališko uprizoritev: V agoniji po mojstrovini pisatelja Miroslava Krleže, režija Ivica Buljan, izvedba gostujočih prvakov Drame HNK Zagreb.
V spomladanskem času, aprila in maja, je po abonmajskem sporedu gostovala nova aktualna scena plesne sodobnosti, tokrat v pismenkah stavčnih naslovov dveh znanih mednarodnih koreografov: 14. aprila roke se ne dotikajo tvojega dragocenega mene Wima Vandekeybusa in 6. maja zaključna sedma predstava koreografa Jana Martensa vsak poskus se bo končal z zdrobljenimi telesi in zdrobljenimi kostmi.
Koreograf Jan Martens je za naslov svoje nove 90-minutne uprizoritve: vsak poskus se bo končal z zdrobljenimi telesi in zdrobljenimi kostmi (any attempt will end in crushed bodies and shatterd bones) povzel grožnjo kitajskega predsednika Ši Džinpinga, ki jo je izrekel demonstrantom na ulicah Hongkonga ob njihovih zahtevah po večji neodvisnosti. “Zanimivo je, kako so bile besede Ši Džinpinga na različnih spletnih straneh prevedene različno,” je študijsko odkrival Martens. Ob tem tudi komentiral, kako v našem času jezik ni več orodje, s katerim poročamo o dejstvih, temveč je ideološko orožje (gledališki list CD).
Na dejstvu jezika, ki postaja slišna in vse bolj berljiva grozeča pošast medijev ter medmrežij, je Martens gradil svoj novodobni koreografski koncept, besede pa prepričljivo nizali nastopajoči v angleščini, tudi so živo odmevale med predstavo in bile še projicirane na platno. Ena od 17 nastopajočih je sredi plesnega dogajanja posredovala odlomke besedil iz romana Ali Smith Spring, izpisanih grozljivk naših dni: Česar nočemo, so Dejstva. Kar želimo, je zbeganost … na oblasti, ki govore resnica, ni resnice … Predlagati moramo notranjega sovražnika. Potrebujemo sovražnike ljudstva … s kuhinjskim Nožem lajnaš kot pokvarjena plošča širokosrčna liberalna rit Mi vemo, kje Živiš… (mini pisni izbor najmanj krvavih in grozečih psovk iz priloženega prevoda: How Dare). Medtem ko besede občasno grozeče zazvenijo po prostoru, se koreografija nemoteno usmerja v krogotoke bivanja posameznika in skupine, ki svojemu toku skoncentrirano sledijo brez besed, saj njih besede so koraki, je gibanje in je vsebinsko poglobljen izraz.
V svoj projekt je koreograf Martens povabil koreografsko platformo GRIP (ustanovitelja Klaartje Oerlemans & Jan Martens), skupino virtuoznih plesalcev, ki so se morali prilagajati konceptu, ne le izražati v gibalnih atrakcijah. Ob njih pa tudi skupino Dance of Ensmble, ki združuje plesalce, starejše od štirideset let; najmlajši nastopajoči je bil star 15 let, najstarejši pa že sedemdeset, ki tudi nastopa več kot pol stoletja. V tej koreografiji generacijske in višinske raznolikosti imajo vsi enako veljavo, čeprav je mlajšim danega več prostora zavoljo njihove plesne energije, medtem ko se starejši izkažejo s svojo modrostjo in izkušenostjo; je barvita skupina plesalcev in performerjev, ki živopisno, življenjsko utripa po sceni odra. Predpriprave na scenski dogodek so se začele še pred kovidom, nato se je ob virusnih ukrepih vse zakompliciralo, termini pa odlagali, tudi se napori in negotovosti zgoščali, ko je plesni projekt končno lahko leta 2021 zagledal luč odra.
Na osvetljen oder (oblikovanje luči: Jan Fedinger) vstopi plesalka in začne svoj gibek spev natančnih razpotegnjenih linij, kot bi z gibi rezala ali postavljala nevidne poti po prostoru, tudi se prvotna tišina počasi oplaja z glasbo poljskega skladatelja Henryka Mikolaja Góreckega. Nato vstopa skupina v svoji športni kostumski sivini (kostumografija: Cédric Charlier) in zapolni sceno s svojo sila natančno hojo po odru, ko se razdružuje, združuje, usmerja v manjše kolone, gibljive po natančno določenih talnih poslikavah, po sredini ali po premicah in diagonalah. Koraki fluidno sledijo glasbenemu ritmu, tako natančno, da ob nenadnih spremembah smeri nikoli ne pride do rušenja načrtovanega reda. Občasno se kdo nasmeje, tudi izstopa v svojem igrivem, iskrivem ali pač resnem izrazu. S pospeški glasbenega ritma se tudi svetloba utripajoče spreminja, oni pa si nadenejo nove rdeče kostume, nekateri celo ljubek tutu, medtem ko plesalkine besede polnijo ozračje. V novem kostumskem rdečilu se na videz zdijo vročekrvni bojevniki časa, še posebej ko ritmično stiskajo svoje pesti, pospešijo korake, tudi vsak med njimi dobi svoj novi vzgon, ko sočasno in prepričljivo okviri svojo vlogo; so ustvarjalci svojega časa, plesalci, govorci in so ljudje svojih navad ter opravil, ki sočasno korakajo skozi dani jim čas. Ko nekdo veli: “Živim v državi, ki ni moja rodna.” Drugi na drugi strani pa: “Rodil sem se v 21. stoletju.”
Plesna predstava: vsak poskus se bo končal z zdrobljenimi telesi in zlomljenimi kostmi slikovito vtisne realno podobo obstoječih dni, pravzaprav je neke vrste koreografski dokumentarec, kjer se povsem preprosto, vendar dramatično poglablja vpogled v temačne globeli našega časa; tudi osvoji polno Gallusovo dvorano CD.
In je belgijski koreograf, plesalec, filmski ustvarjalec ter fotograf Wim Vandekeybus 14. aprila gostoval na odru Linhartove dvorane CD s svojim 90-minutnim koreografskim projektom: roke se dotikajo tvojega dragocenega mene. Kultni Wim Vandekeybus je dobro poznan slovenski plesni sceni, tudi je kar hitro zapolnil sedežni red dvorane s svojo novo uprizoritvijo, ki okviri mitološko zgodbo o sumerski boginji Inanni, ki v sebi nosi tako temno kot svetlobno stran obstoja. V prvi sceni se predstavi razposajena Inanni v široki beli obleki, kako lahkotno poskakuje, ko se nenadejano prilepi kot kaka vešča na steno ob svoji poti v podzemni svet.
Dramatična zgodba steče, ko Inanni bogu Enkiju (Wim Vandekeybus) ukrade ‘mes’, božanski odlok o življenju, ki ji prinese bogastvo in mogočno moč vladarja. Scene mistične zgodbe se slikovito kadrirajo po odru, v ospredju teh pa boči glinena gomila, medtem ko osem plesalcev frči, se prevrača, tudi vetri in oplaja ozračje. V sodobni gibki ekipi Ultima vez je na sceni devet izvajalcev in soustvarjalcev, všteta tudi eleganten Wim Vandekeybus, ki s kamero v roki vešče snema dogajanje, tudi slikovito zamrzne na steni, in Oliver de Sagazan (Ereškigal), likovni umetnik, ki se na sceni znajde v vlogi tvorca glinenih ljudi. Ereškigal je sestra Inanni, pravzaprav njen negativni alterego, ki jo je srečala v podzemlju. Od tu sledijo dramatični prizori o preoblikovanju ljudi, ko Inanni vabi razposajeno mladost, ki jo v svoje glineno omrežje zapleta Ereškigal, in ti postanejo novi glineni ljudje, ki še sami lovijo nove prišleke. Preobrazba ni lahka, saj se ujetniki borijo, vendar pa kmalu prilagodijo in opravljajo enako glineno obnovo drugih. Vsi skupaj v teku časa pa z glino oblagajo še svoja dva stvarnika, Inanni in Ereškigal, ki sta v objemu zajeta kot velika glinena skulptura, vendar Inanni v svoji nadmoči le najde novi izhod; ob svetlobnem oblikovanju Wima Vandekeybusa, umetniškem ustvarjanju z glino Oliverja de Sagazana in elektronski glasbi skladateljice Chare Calva ter umetniški asistenci Margherite Scalise se na sceni živo oblikuje in doživlja (dramaturgija: Erwin Jans) kompleksna mitološka pripoved, ki alegorično zariše v človeški obstoj, ki kar odseva še v sedanjiku časa.
Skrivnostni verz naslova izhaja iz sumerskega jezika in himne, posvečene boginji Inanni, je hvalnica svečenice Enheduane njeni utelešeni svetlobi in temi, ki botruje tako smrti kot prenovi. Fizično preoblikovanje ljudi na sceni zahteva določen čas, preden ti postanejo glineni stvori. Tudi se pri ustvarjanju glinene scenske in kostumske preobleke plesalcev v živo dramska vsebnost uprizoritve kar časovno razpotegne, na novo pa zgosti, ko vsi skupaj najdejo pot do skupnega omizja, na spuščeni steni, v katero se na začetku zaleti Inanni. Na sceni se torej sledi telesni transfiguraciji človeka s pomočjo gline, kot je v klinopisu zapisano na glinenih ploščicah izpred štiri tisoč let, ko ne gre le za spremembo telesne, mesene mase, temveč za človeški življenjski obstoj, ki ga na sceni odsevata iznajdljivost in moč božanske izbranke Inanni; kar je svojstven paradoks življenja, ki se očitno nenehno gradi, pada in na novo ustvarja.
Tudi tokrat so gledalci z navdušenjem pozdravili novo koreografsko stvaritev Wima Vandekeybusa in njegovih sodelavcev ter ustvarjalcev. Tudi oni so se po kovid epidemiji borili s časom in spreminjali termine, vendar jim končno uspelo premiero postaviti v letu 2021, od takrat pa že skoraj obkrožili svet s svojimi turnejami, ki jim še ni videti konca.
