V produkciji Studia za svobodni ples ter v koprodukciji Studia XXV in Plesnega Teatra Ljubljana (PTL) je 18. junija v prostorih PTL stekla nova premiera Medukrep, plesna predstava Druga prihodnost v koreografiji Urše Rupnik, ki skrbi za mlade plesalce. Koreografinja in mentorica je ustanovila svojo plesno skupino, poimenovala pa jo Ursus Dancers, če sodimo po naslovu gledališke priloge: plesalci in soustvarjalci ter avtorji/-ice besedil pa: Ana Cvelfar, Brina Dokl, Andreas Doukas, Jerca Klinar, Zala Mojca Jerman Kuželički, Petra Pekolj, Marta Ramovš, Maja Maša Šömen, Mojca Špik in Kaja Vajdetič. V skupini zasledimo že znana imena mladih plesalk, pred kratkim srednješolk, sedanjih študentk, ki so se urile ter ustvarjale v svojih matičnih plesnih skupinah, tudi izven Ljubljane, med njimi pa grški študent, ki se je znašel na študijah v Sloveniji. Tako Urša Rupnik vodi Studio za svobodni ples po poti, po kateri se je kmalu po ustanoviti (1973) tudi začel, ko so se v Studio vpisovali študentje, plesalci z določenim plesnim predznanjem iz Ljubljane, predvsem učenke Žive Kraigher, kakor tudi iz drugih mest Slovenije, in se vrstile plesne predstave tako na domačih gledaliških odrih kot v zamejstvu.
Ime skupine Ursus Dancers se lahko razume kot Uršini plesalci, vendar je ‘ursus’ latinska beseda, ki v našem prevodu poimenuje medveda. Ob ogledu Uršine plesne predstave Druga prihodnost ter ob energetskih presežkih njenih plesalcev, kar je odsevalo še v odličnosti njihove plesne izvedbe (asistentka koreografije in scenografinja Iza Skok), je plesna energija tega večera skoraj primerljiva z mogočno močjo velikega sesalca naših in svetovnih gozdov, z medvedom; in bi lahko bil tudi ‘ursus’ njihov domnevni znak.
O tem, zakaj naslov predstave Druga prihodnost, pa zapišejo v programskem listu: "Druga prihodnost išče drugo prihodnost, svobodni izraz posameznice in posameznika znotraj sočutne skupnosti." In se na odru sledi dovršeni skupinski ubranosti, neutrudni gibki mladostni energiji, ko je vsak posameznik v skupini enakih posamično opažen, tudi ima še za povrh svoj svoj solistični izliv. Proti koncu se še izpostavi Andreas Doukas, ki se v svojem vztrajnem skokovitem poletu skuša povzdigniti nad grupacijo plesalk, kar sceni vdahne nepričakovano novo lahkotnost.
In ko je skupina delujoča, zaživijo še žive besede nastopajočih, njihovi intimni besedni izlivi, tako v angleščini kot slovenščini; eden teh v angleščini ter v prevodu avtorice in plesalke Zale Mojce Jerman Kuželički pa se glasil: "Mislila sem, da me bo konec. Odšla je in vzela čisto vse s sabo … Sem mislila, da mi bo to dalo nov začetek, in mi ga je." In tako, kot je običajno na plesnih predstavah, ko so slišne besede ter besedila, pomisliš, škoda, da se tudi tej odrski govorni veščini, ki je vse popularnejša med plesalci, ne posveča več učnega, strokovnega časa. Enaka pripomba bi sledila gledališkim igralcem, ki se skušajo gibati ali plesati na odru ob gibalnih pomanjkljivostih in slabemu plesnemu znanju.
Prva scena je kar pravljična, ko na odru stoji nenavaden grad, fantazijska skulptura bivaka, ki ob scenski osvetlitvi (oblikovanje luči Janko Oven) ter na prvi pogled daje celo srhljiv vtis. Ko pa se obzorja zjasnijo, je jasno, da je to skladovnica kartonske embalaže, med katero štrlijo roke, noge ter čudne telesne podobe; je domiselna mladostna scenska fantazija, ki daje vtis sproščenosti ter prepotrebnega oddiha. Ko zazvenijo toni žive glasbe ter se prepozna Kekčeva pesem, je čas za prebujanje, kaka lena usta pa skušajo nemo slediti glasbi v živo avtorjev in izvajalcev Davida Kocmurja in Davida Nika Lipovca, očitno še brez prebujenega glasu.
Plesna predstava Druga prihodnosti komunicira z njihovim časom dejanj ter želja, svobodnega druženja v vesoljni viziji kostumov (kostumografija ter izdelava Liza Šimenc) ter v prepletu časovne vihre sedanjika, tudi spominov, ko stečejo veseli ali otožni objemi, se išče tandem podobnih, skratka sproža se dejavnost vsakdana. Ob besedah Brine Dokl, ki učeno razlaga o pomenu česanja, se njih par loti najdaljših las ob živahnem klepetu, tudi se mir zna nenadoma preleviti v plesni vihar ritmičnih glasbenih brzic, nato pa steče še trganje ter divje razmetavanje likovno zasnovane kartonske strukture.
Tudi nastopi koreografski termin, ko se skupina odločno poseda na male zaboje ter spremlja glasbo v ritmu svojih rok, nog, telesa; ko zvoki prodorno odmevajo po prostoru. In če jih je glasbeni zven Kekčeve pesmi obudil ali spomnil na otroštvo, nastopi čas, ko kockasti kartoni naenkrat slikovito zavrtijo spomin na dni, ko so ženske nosile vrče z vodo na glavi, oni pa korakoma v vrsti, eden za drugim, vzvišene manekenske drže nosijo prazne kartone; tudi zanimiva možna vzporednica tistega nekoč z danes. In se skladno ter slikovito vrstijo posamični koreografski deli, in to tekoče eden za drugim, ko od začetka pa vse do konca zaobjamejo njihov zaželeni dan, čeprav premočenih obrazov ter posutih lic z vidnimi kapljami potu, je to lahko njihova druga (plesna) prihodnost, berljiva ob koncu predstave v lepoti njihovega izraza in v siju njih pogledov.
Koreografinja, mentorica in pedagoginja Urša Rupnik svoj sodobni plesni stil gradi na metodi Shifting Roots koreografa ter pedagoga Joeja Alegada, ki jo združuje ter dopolnjuje z raznolikostjo plesnih jezikov, ki jim je sledila. Je dolgoletna Alegadova asistentka na njegovih delavnicah in je članica njegove mednarodne plesne skupine v Pragi, sicer je diplomirana kulturologinja, tudi diplomirana plesalka ter koreografinja Akademije za ples v Ljubljani in umetniška vodja Studia za svobodni ples.
