Z avtorico plesnega performansa Glowing Current Moods, Sophio Hörmann, sem bila dogovorjena za intervju še v času letošnjega festivala Pelzverkehr 2020 v Celovcu, in to dan po uprizoritvi njenega 50-minutnega avtorskega sola, 26.septembra.
Žal do intervjuja ni prišlo zaradi bolezni, potem je najin pogovor lahko tekel le še po elektronski pošti, ko je pač napočil čas za to. To je bilo tudi moje prvo srečanje z avtorico in njenim zanimivim plesnim projektom, kjer se prepletajo miselne sfere, se gnetejo občutki v slikovitosti gibalnih abstrakcij, in to na drsni površini odra v stilu upočasnjenih drsalnih korakov ter ob udarnem tempu tehno ritma. Prva uprizoritev omenjenega dne je tekla ob 10. uri, namenjena pa bila učencem Slovenske gimnazije, tudi je delovala obteženo, kot bi performerka stežka našla izhod iz labirinta svoji drsečih poti ali pa se težko osvobodila nevidnega bremena. Bila pa sem presenečena, kako je Sophia do potankosti oblikovala ter izvajala tehniko drsalnih korakov in figur na plesnem podiju, sicer upočasnjeno, v smislu ’slow motion’ projekcije, ob tem pa soustvarjala tudi neko novo kakovost plesnega gibanja na statični odrski površini. Druga ponovitev je stekla istega večera ob 20. uri, ko smo podoživljali neverjetno energetsko transformacijo tega istega projekta na tem istem odru, ko je očitno tudi osvoboditev ali odrešitev bila popolna in dokončna. Tako sta me ta nenavaden preplet in doživetje novih gibkih potencialov, tudi različnih energetskih presežkov, ki sem jim zasledila v obeh predstavah Glowing Current Moods, spodbudila k intervjuju z avtorico in performerko Sophio Hörmann, k pogovoru me je nagovorila tudi umetniška vodja festivala Pelzverkher Ingrid Türk – Chlapek.
Prosim, če nam lahko zaupate, od kod prihajate in kje delujete?
Sem performerka in koreografinja s sedežem na Dunaju, rojena v Innsbrucku, odraščala blizu Celovca, med Alpami in jezeri. Še zdaj se ne morem odločiti, ali imam raje gore ali jezera, morda oboje, je kar dobra kombinacija. Vse o meni in mojih projektih pa najdete na spletni strani http://www.sophiahoermann.com
Kdaj in kje so stekli tisti prvi plesni koraki in kako se pozneje nadaljevali?
Začela sem z baletnimi osnovami pri štirih letih, ta začetni dotik s klasičnim plesom pa se še dandanes manifestira v mojem telesu, čeprav baleta ne treniram več. Pozneje sem začela s klasi moderna in urbanega plesa. Po študiju na MUK (Univerza za glasbo in umetnost na Dunaju), preden se je poimenovala Konservatorij, pa se osredotočila na sodobni ples in performans, tudi počasi poskušala najti svoj lasten stil, osebni pristop do kakovosti gibanja, proč od vsakršne specifične tehnike. Tistikrat sem mislila, da se po odru premikam ali predstavljam, kolikor je mogoče ’nevtralno’, karkoli to že pomeni. Vedno sem se počutila nenavadno tuje ob tem, da dajem nevtralni videz, je občutek, kot bi bila silhueta ali oblika brez vsebine. Še vedno se skušam znebiti tega ’nevtralnega’ telesnega razmišljanja.
Ste mogoče tudi kdaj drsali?
Ne, resnično ne. Nekaj malega sem sodelovala z umetnostno drsalko na vajah za svoj projekt Glowing Current Moods, ko sva se osredotočali na vsak tovrsten gib v predstavi, pa tudi na druge. Ob tem pa mi odkrivala zanimive stvari o gibalni tehniki drsalcev, npr. kako izvedejo obrat. Kajti drsalne piruete se ne izvajajo tako kot pri baletu, ko pogled usmeriš v določeno smer ali točko vrtenja, ampak se glava obrača skupaj s telesom. In so njihove roke pri obratih večinoma prekrižane spredaj. Uživala sem ob teh novih malih detajlih, vendar dobrodošlih podrobnih gibalnih informacijah.
Kako je prišlo do zamisli, da svoj solo projekt Glowing Current Moods zasnujete na drsalni tehniki, da na plesnem podiju simulirate drsalne korake in oblike?
Pred nekaj leti sem s kostumografom sodelovala pri začetnih pripravah v nastajanju tega sola (‘work in progress’). V tej začetni fazi sem že vedela, da bo zasnova temačna, težka, kot je tehno glasba. In sem imela tudi že lateks kostum. Kostum je bil prav posebno oblikovan, kar me je spominjalo na kostume umetnostnega drsanja. Torej je kostum bil izhodišče, pozneje pa prispela še pleksi steklena površina in vazelin.
In že sledi vprašanje, kako ste prišli na zamisel, da pleksi steklo uporabite kot drsno površino in še vazelin kot drsalni pripomoček? Tudi kako velika je površina tega plesnega /drsečega/ podija in koliko vazelina potrebujete ob vsaki uprizoritvi svojega drsečega performansa?
Pravzaprav sem na začetku raziskave delala s preprostimi plastičnimi površinami, začutila sem, da želim eksperimentirati z novo vrsto občutkov, kako se dotikati, premikati po tleh. Z vazelinom sem se nekako zazrla v drsenje, s tehno noto pa je nastalo tehno drsenje. Površina pleksi stekla, torej podija je 4 x 4 metre. Tudi se trudim, da bi vazelin čim dlje vzdržal na površini ploskve. Zato ga niti ne čistim ob koncu predstave, kajti že uporabljen pridobi na drsnosti in bolje drsi.
Kakšen pomen ima glasba v tej predstavi, je le v kontrast upočasnjenemu drsečemu koraku ali kaj več?
Dve leti je od tega, ko sva skupaj s sestro ustanovili t. i. Hörfrau kolektiv, tudi domislili izraz ‘techno slide’, kot umetniško in koreografsko orodje, kot tudi vsakodnevno telesno izkušnjo in prakso med različnimi rezidencami. V pripravah različnih rezidenc in pozneje tudi pri razvoju projekta Glowing Current Moods sem na ta način lahko postavila osrednji gibalni motiv, motiv sila upočasnjenega gibanja (‘slow motion’), ki se razvija iz figurativnih elementov ter ponavljajočih se zaporedij v neke vrste tekočo vijačnico. Ob vijačnicah, ki ohranjajo ter širijo učinek gibanja, se nastopajoče figurativne elemente lahko koreografsko doživlja kot znak napredka, tudi nadaljnjega razvoja. Izraz ‘techno slide’ je neologizem, kjer se uporablja plesni drsni motiv gibanja v smislu plesne vadbe z glasbenim tehno terminom in je drsenje po naoljeni pleksi stekleni površini v tesni povezavi z zvokom. Gibalna zaporedja se ponavljajo, da bi se transformirala v različne variacije. Upočasnjen jezik gibanja je diametralno v nasprotju s hitrim glasbenim ritmom: je drsenje na mestu, premikanje v nekakšnem transu, ki kar spodkopava dirkalni tehno utrip. Drsalno sledenje je sila upočasnjeno, saj vseskozi teče zelo počasi. Koreografska odločitev, da se ostane v tej dimenziji počasnosti in se ne pade v ekstazo, tudi ne izgubi nadzora med procesom, je steklo že na začetku moje postavitve. Na podlagi zastavljene teme in pričakovanj sem želela ustvariti okolje, v katerem dobesedno drsim po sferah razpoloženj in občutij, to je tudi novi nepričakovani zagon v živo, ob nespremenljivo zasnovani koreografski strukturi.
Da bi pomen ‘techno slide’ bil lažje dojemljiv, sem Sophio povprašala, če se ta neologizem lahko razume kot stičišče občutkov, misli in izkušenj, tudi trenutnih, ki pripomorejo, da se vsako uprizoritev istovetne koreografske strukture lahko različno dojema ter občuti; ko niti ena uprizoritev ni povsem enaka. Potemtakem tudi samo gibanje ne more biti nevtralno, brez idejne zaznave ali občutkov, kar gibu daje dodatno moč abstraktne vizije, tudi različnih energetskih potencialov. Njen odgovor je bil kratek in jasen.
Da.
Kdaj in kje je bila premierna uprizoritev predstave Glowing Current Moods? Kako tečejo priprave in financiranje v času delovnega procesa (‘work in progress’)?
Premiera je bila lani na Dunaju v okviru the imagetanz Festival 2019 at the brut Vienna. Trenutno sem že v pripravah novega sodelovanja s kolektivom Hörfrau, to je tista začetna faza, ko se začnejo prepletanja med umetnostjo, raziskavami in znanostjo. Delamo na novih zamislih, upamo, da jih bomo lahko tudi delili v letu 2021.
Nam lahko zaupate, kašni so vaši novi načrti, mogoče nove plesno performativne kreacije ali pač kaj drugega?
Znova nadaljujem s študijami. Ob marčevskem ʹlockdownuʹ se je porodila želja po nadaljevanju izobraževanja, in to v novem okolju z novo teoretsko usmeritvijo. Študiram namreč na Akademiji za likovne umetnosti na Dunaju, torej na popolnoma novem področju. Izziv mi je všeč, ko zapuščam svoj plesni mehurček, pridobim pa nove izmenjave ob drugih umetniških disciplinah. Za povrh se usmerjam še na novi solo s Hörfrau kolektivom, ki ga načrtujemo za leto 2021. V času teh novih raziskav se soočam z mitološko figuro nimfe: Echo/Odmev. Torej z njeno zgodbo, ki so si jo izmislili moški, tudi pripovedovali moški s fokusom, usmerjenim na ’Narcisa’. Projekt Echo se osredotoča na umetniško raziskovanje brez besed, zaobjema pa (pomanjkanja) empatije, bližine in oddaljenosti, tudi razmejitve ter soodvisnosti.
In tako kot se v tem letu covida-19 dogaja, se tudi Sophia Hörmann usmerja na poučevanje in predstavljanje svojih projektov s pomočjo ’on line’ oblik, enako tudi ob sodelovanju z drugimi koreografi, kot je to bila junijska uprizoritev Habitat (2019) koreografinje Doris Uhlich, ki so jo poimenovali pandemična vizija. Menim, da sfere umetniškega povezovanja različnih ustvarjalnih praks umetnost lahko dopolnjuje, izpolnjuje in nadgrajuje; enako velja tudi za plesno umetnost, tako v sodelovanju z drugimi umetniškimi oblikami kot z različnimi gibalnimi usmeritvami. In ker sem vse to zaznala v plesnem performansu Glowing Current Moods koreografinje ter izvajalke Sophie Hörmann, je stekel tudi ta intervju.
