Sodobna plesna umetnost se vse intenzivneje obrača k zgodovini plesa in koplje po plesnih koreninah. V Kinu Šiška je 13. septembra gostovala plesna skupina Dance One Esemble, predstavila pa zgodnejša dela svetovno znane ameriške koreografinje Lucinde Childs (1940), naslov predstave: Dela v tišini (Works in Silence). Dogodek je bil organiziran in produciran s strani Nomade Dance Academy Slovenija in Kina Šiška v sklopu EU projekta Dance On Pass On Pass On Dream On. In se je že okoli deset dni pozneje (22. 9.) na velikem odru CK Španskih borcev lahko sledilo belgijskemu plesalcu in koreografu Cassielu Gaubeu v plesni predstavi Soirée d’études (Študijski večer), njegovim raziskavam in eksperimentiranju s plesno tehniko house dance.
Pred začetkom plesne predstave Dela v tišini je v preddverju velike dvorane Kina šiška publicist, arhivar, teoretik in kritik Rok Vevar posredoval uvodno predavanje o zgodovinskem opusu raziskovalke in koreografinje Lucinde Childs, pionirke novih umetniških časov na plesni sceni. Za predstavitev njenega 70-letnega opusa je Vevar posredoval posnetek redko predvajanega dela Dance, enega od stebrov kolektiva plesnega gledališča Judson. Na posnetku se je sledilo skupini plesalcev, njihovi živi kinetiki, ki preletava ploščad, se ponavlja, usmerja po prostorskih daljicah; je plesni veter in je energija trenutka ter prostora, ki se je ne naveličaš. Koreografinja Childs je že zarana začela s plesom, kot šestletnica je obiskovala King-Coit School, nato se pri enajstih predstavila v newyorškem baletu, kjer se je navdušila za ples. Pozneje sta sledila Kolorado College in študij plesa pri Hanyi Holm, kjer je spoznala Mercea Cunninghama in se povsem posvetila plesu. V času svojih začetkov je plesala tudi na ulici. Tako je v New Yorku, kjer je rojena, postavila na Manhattnu leseni oder in plesala za prebivalce bližnjih mansard. Nato so sledila alternativna prizorišča, kot so galerije, razstave in je ulica, da bi ji ob koncu 60. minulega stoletja uspel prodor na velike gledališke odre, zatem pa kmalu sledila še Evropa, kjer je zadnjih deset let ustvarila in postavila glavnino svojih del. Njene stvaritve iz tistih sedemdesetih predstavljajo unikaten izvir nove plesne dobe, novih časovnih frekvenc, tudi novega odnosa do plesne umetnosti.
Koreografijo Dela v tišini sestavlja serija izbranih plesnih del Lucinde Childs, ki jih je postavila v svojih pionirskih začetkih 70., pozneje pa le redko uprizorjenih. Njen koreografski opus obnavlja, tudi na novo postavlja njen nekdanji dolgoletni asistent Ty Boomershine, sicer plesalec in umetniški vodja plesnega ansambla Dance One Esemble, ustanovljenega leta 2015 kot projekt berlinske neprofitne organizacije Diehl+Ritter. Skupina je nastala po željah izkušenih plesalcev, ki želijo še vedno plesati, tudi plešejo ne glede na starost ali odmik od višinskih standardov in telesnih idealov zahodnega plesnega koda; saj aktivni profesionalni plesalci tudi v zrelih letih lahko plesu doprinesejo vsebine novih in drznih pristopov. V organizaciji Nomad Dance Academy je že leta 2018 na CoFestivalu gostoval njihov projekt Slon(Elefant), tudi solo – segment Dela v tišini: Katema v izvedbi Ruth Childs, nečakinje Lucinde Childs. Z ansamblom Dance On Esemble se bomo znova srečali 6. maja 2023 na odru Gallusove dvorane Cankarjevega doma (CD) v koreografiji Jana Martensa: vsak poskus se bo končal z zdrobljenimi telesi in zlomljenimi kostmi.
Plesni večer Dela v tišini sestavljajo krajše koreografske stvaritve Lucinde Childs njenih ustvarjalnih pionirskih let: Nenaslovljeni trio (Untitled Trio I/1968), nadaljevanje Nenaslovljeni trio II (1973), Kongerije na robovih za dvajset poševnic (1975), Radialne poti (1976) in Solo Katema (1978). V krajših koreografskih stvaritvah se izmenjujejo plesalci: Ty Boomershine, Anna Herrmann, Emma Lewis, Gesine Moog, Omagbitse Omagbemi, Lia Witjes-Poole, Alba Barral Fernandez in Javier Arozen; so plesalci različnih generacij in postav, tudi se dorečeno ter zrelo usmerjajo v zgodovinsko plesno tihoto, ki nikakor ni tako lahkotna, kot je videti, so menili; saj zahteva preciznost izvedbe tudi izredne medsebojne uglašenosti. O svoji predstavi Delo v tišini je Lucinde Childs dejala, da je zelo glasbeno, ko plesalci morajo poslušati drug drugega, tako kot je to pri glasbenih ansamblih.
Na začetku je slišen hrup bobnarskih decibelov, ko ti počasi utihnejo, zavlada tišina. Nato v prevladi tišine steče plesni tercet izčiščenih gibov in sočasnih logičnih zaporedij, se postavlja na noge ali pač znova spušča na tla. Plesna trojka gibko oblikuje geometrijske oblike, tudi jih za trenutek zamrzne, ko obsedijo v mirovanju ali ubirajo različne usmeritve na svoji prostorski postavitvi sredi odra. Njim sledi kvartet letečih korakov, ki v tesnem kontaktu dveh zaporednih vrst dveh parov obkroža oder. Pari se medsebojno prehitevajo, ob tem sledijo še vmesne gibke dopolnitve in zahtevne povezave, po podiju pa ritmično odzvanjajo njih koraki, kot bi se sledilo glasbeni kompoziciji; saj na sceni ne sledi le poslikava plesnega kvarteta, ampak odmeva realnost populacije, ki pospešeno brzi po časovnici nove dobe. Peterka ali njih pet seka prostor po poševnicah, medtem ko letijo, se prevračajo ali pač skačejo, ko jih po prostoru vodijo napete okončine, roke noge, stopala; je vizualizacija ubranih gibkih poudarkov življenjskih strun in ciljev. V Solu se izpostavi plesalka, je njen plesni izziv bivanja in čutenja sebe znotraj velikega prostora, ko ji naproti pride plesalec, in sta duet skladnosti ter brzic. Na koncu se vsi združijo, so skupina, četica, ki potuje po prostoru, vse dokler prvi v vrsti ne izreče glasni: “STOP!” In se v tem osupljivem zvočnem trenutku zgodi zabetoniran stop, kot bi se pritisnil gumb delujočega aparata, ko vsi nepremično obstanejo; še njih misli niso slišne, kaj šele kak (ne)vidni trzaj.
Koreografski cikel Dela v tišini koreografinje Lucinde Childs je dorečena plesna oda človeku in človeštvu nove dobe, je delo, kjer poniknejo besede, spregovori pa njena plesna tišina. Gotovo, da je predstava navdušila poln avditorij, ki so ga pohvalno zasedli še dijaki SVŠG – Umetniške gimnazije za sodobni ples Ljubljana, tudi neposredno sledili poučni zgodovinski plesni uri.
V četrtek, 22. septembra, je v CK Španski borci gostoval belgijski plesalec in koreograf Cassiel Gaube v EN-KNAP produkciji gostovanja s svojim enournim projektom Soirée d’études (Študijski večer), s katerim se usmerja v čase house plesa in glasbene zvrsti, ki je nastala okoli leta 1977 v podzemnih čikaških klubih, eden teh je bil tudi warehouse, od koder verjetno izhaja ime plesa house (hiša). Glasba se opredeljuje kot bolj upočasnjena elektronska zvrst, ples pa pleše tako po sobanah kot na ulici, ki pozneje postane še sestavni del mednarodnih plesnih tekmovanj. Je improviziran ples prostega stila, hitrostnih kombinacij korakov in subtilnega gibanja trupa, kjer ne manjka niti gibkih atrakcij tako v prostoru kot na tleh, ki izhajajo iz borbenih veščin in kontaktne tehnike, mehkejše oblike pa v stilu salse. Prvotno se je Cassiel Gaube posvečal vadbenim pristopom plesa house, nato ga členil na korake in plesne elemente, kar je vodilo do krajših scenskih oblik, in se je zgodila plesna predstava; kar niti ni bil njegov prvotni namen ob organiziranju plesnih delavnic, kot je dejal. Kot plesalec in koreograf je Gaube leta 2016 diplomiral na P.A.R.T.S, plesni akademiji v Bruslju, tudi se več let učil house plesa v Parizu in New Yorku. In je pred dvema letoma že gostoval v CK Španski borci s svojim solom Farmer Train Swirl – Étude, zasnovanem na gibkem besednjaku house plesa, ki ga je povzdignil do mednarodne prepoznavnosti, kot se bere v gledališkem listu.
V svoji koreografiji Študijski večer je Gaube zaplesal skupaj s plesalci, ki imajo že izkušnje v tej plesni zvrsti: Alesya Dobysh, Anna Benedicte Andresen/Waithera Schreyeck. Ples house se med njimi dogaja v prefinjenem sledenju in čutenju eden drugega, ki jim omogoča, da medsebojno neposredno gibalno korespondirajo, tudi sočasno razvijajo nove variacije in izoblikujejo lastno plesno kompozicijo novega tempa in atrakcij. Tudi je plesni večer zasnovan na nizu kratkih delov v obliki dueta in izvedbi treh plesalcev (dramaturgija: Liza Baliasnaja, Matteo Fargion, Manon Santkin, Jonas Rutgeerts), kjer se ob množici gibkih hitrostnih kombinacij kar vrsti slovar house plesa, in to v dveh delih s kratkim premorom, ob praznem odru, vendar zapolnjenim z decibeli house glasbe.
Plesne variacije v tišini prvega dela stečejo v lahkotni preobleki, ko pa po odmoru na bela plesna tla priteče Gaube hitrih zavozlanih korakov in v beli preobleki, dobesedno fascinira, nato skupaj s svojimi soplesalci povzdigne atmosfero avditorija. Po kratkem odmoru po prvem delu in odmiku plesalcev s scene se v drugem delu sledi skoraj podvojeni hitrosti poplesavanja ‘hitrih nogic’ v intenziteti zvoka in svetlobe (zvok: Marius Pruvot, tehnična podpora in luči: Luc Schaltin), ko plesna scena house zablesti v siju novih dni.
Kako smo v Sloveniji sledili novim plesnim trendom teh zgodovinskih časov? Že v šestdesetih letih minulega stoletja smo hitrih nogic in akrobatskih prvin plesali po plesiščih in dvoranah (swing, rock, twist, tudi tržačana), da je teklo od nas. In v Festivalni dvorani Ljubljana v plesnih formacijah vse našteto, pa še južnoameriške plese, ko se je zgodila prva plesna skupina Akademskega plesnega kluba Ljubljana, nikoli pa pomislili, da bi iz tega lahko vzniknila predstava. Novostim smo sledili po kinodvoranah ob poslušanju glasbe in seveda ob učnih korakih našega plesnega mojstra Adolfa Jenka (1902–1989). V sedemdesetih smo že združevali plesno umetnost, svoja učna znanja klasike, sodobnosti z glasbo novih dni, in kot plesalci naše plesne pedagoginje Žive Kraigher (1920–2011), tudi ob njeni iniciativi ustanovili prvo sodobno plesno društvo: Studio za svobodni ples (1973). Nato bosi plesali po galerijah, festivalih, ulicah, na betonu, tudi v prepolnih gledaliških dvoranah, velikih in malih, doma ter zamejstvu.
Sredi sedemdesetih smo snemali zvočne udarce tkalskih statev, da smo se nato preizkušali v ritmu hitrostnih udarcev in vrstah ter iskali vzgone novega, tudi ponazarjali vožnje s kultnim spačkom, in še veliko tega, česar nikoli nismo videli, vendar se je v nas dogajalo; saj nismo niti pomislili, da bi to bil naš poklic, vse dokler na plesno sceno ni znova stopila Ksenija Hribar (1983–1999), ko je postavila Plesni Teater Ljubljana (1984) in prvo profesionalno sodobno plesno skupino. Pa še veliko prej so naši plesni predhodniki in učitelji, koreografi ter pedagogi bili v samem evropskem vrhu plesne umetnosti, tako baletne kot novodobne. Zato bodimo kar ponosni na našo umetniško plesno zgodovino!
