Umetniški tandem Dalanda Diallo in Maša Kagao Knez s soustvarjalci Kolektivom Diaspora in Hamelogic 27. 12. še zadnjič v tem letu postavljata na ogled predstavo Trg/La Place.
Draga Dalanda, draga Maša, pozdravljeni. Bliža se vaša ponovitev predstave Trg 27. 12. ob 20.00 v Klubu Cankarjevega doma (CD), ki jo soustvarjate skupaj Kolektiv Diaspora in Harmelogic. Razložita nam najprej, kdo sta ta dva kolektiva in iz kakšnih vzgibov sta nastala?
Dalanda: Harmelogic je mariborski duet, ki ga sestavljata Kristijan Korat na klaviaturah in Damir Mazrek na tolkalih. Na slovenski glasbeni sceni ustvarjata že več kot deset let in z Mašo ju spremljava že od samega začetka. Občudujeva njun glasbeni stil, in končno je napočil trenutek, da skupaj tudi soustvarjamo na odru. Tako Damir kot Kristijan sta v preteklosti že ustvarila glasbo za najine predstave, tokrat pa v tandemu prvič. Kolektiv Diaspora pa sestavljamo Maša, Irena Yebuah Tiran, Leticia Slapnik Yebuah, Joseph Nzobandora – Jose, Marko Gregorčič – Murat (ki ga tokrat sicer ni v zasedbi) in jaz. Ime je nastalo, ko smo za gostovanje v Burkina Fasu morali nastopati pod nekim krovnim imenom. Za ime Diaspora smo se odločili, ker začetek našega dolgoletnega sodelovanja zaznamuje predstava Dia Diasso Diasspora (2013), sam izraz pa nakazuje na našo ‘skupnost’, ki išče most med evropskimi in afriškimi koreninami. Ker tudi sicer radi ustvarjamo skupaj, saj nas družijo skupni interesi in podoben način razmišljanja, se je ime prijelo. Predstavi Dia Diasso Diasspora (2013) in Momentum, avenija ujetih trenutkov (2015), ki smo ju uprizorili v Cankarjevem domu, sta pomenili začetek dolgoletnega sodelovanja, iz katerega se vsako leto rojevajo novi projekti in poglablja naša povezanost, ki omogoča nadgrajevanje poglobljenega raziskovanja uprizoritvenih sredstev in estetik. Osredotočamo se na tematike, ki v ospredje postavljajo pomembnost spoštovanja skupnosti, socialne povezanosti in pretočne komunikacije.
Maša: V kolektivu Diaspora smo združeni raznovrstni ustvarjalci s področja uprizoritvenih umetnosti in glasbe, ki že več kot deset let sodelujemo pri ustvarjanju predstav, ki združujejo ples in glasbo ter različne gledališke jezike. Vsak član kolektiva raziskuje in oblikuje svoj umetniški izraz na področju, ki se mu primarno posveča, v kolektiv pa jih je združilo raziskovanje afriških korenin po očetovi strani (Gvineja, Burkina Faso, Gana, Burundi), ki so jih v dolgih letih sodelovanja in soustvarjanja na področju uprizoritvenih umetnosti nenehno preverjali: kako bogato zahodnoafriško tradicijo prenesti v sedanjost in evropski prostor ter jo uporabiti pri ustvarjanju sodobnega dela, ne da bi jo iztrgali iz konteksta ali zgolj prikazali ‘drugosti’. Raziskovanje nas je popeljalo po različnih poteh in pristopih k ustvarjanju ter odprlo različne možnosti združevanja plesa in glasbe kot enakovrednih izraznih sredstev. Želimo si krepiti povezovalni duh in skupinsko ustvarjalno delo ter vzpostaviti dolgoročna umetniška sodelovanja med evropsko in afriško celino. Delo, ki ga ustvarjamo, je izraz našega upanja po združitvi in razumevanju raznolikosti, je klic po spoštljivi komunikaciji in harmoničnem sobivanju, je to, k čemur stremimo: k prihodnosti, zgrajeni na razumevanju. Umetnost je po našem mnenju eden od načinov, ki kaže, kako lahko sobivajo raznoliki izrazi, in s svojim univerzalnim jezikom presega meje, delitve ter nesoglasja spremeni v novo melodijo/sozvočje. K stalnim sodelavcem lahko štejemo tudi kostumografinjo Jeleno Proković in lučnega oblikovalca Danila Pečarja, ki poskrbita za vizualno podobo predstav. Poleg stalne ekipe pa k posameznim predstavam vabimo številne druge slovenske in gostujoče ustvarjalce (plesalke/-ce, glasbenike, igralke/-ce). Projekt La Place (TRG) – Variacije za Telo, Ritem, Glas smo soustvarili v tesnem sodelovanju z vrhunskima glasbenikoma zasedbe Harmelogic (Damir Mazrek in Kristijan Korat).
In razložita nam, za kakšno preizpraševanje gre v predstavi Trg oziroma s kakšnimi temami se ukvarja predstava?
Dalanda: Delo v nastajanju smo januarja 2022 predstavili na mednarodnem plesnem festivalu FIDO (Festival International de Danse de Ouagadougou) v glavnem mestu Burkina Faso. Odziv je bil izjemno pozitiven, kar nas je spodbudilo, da projekt še naprej razvijamo in ga uprizorimo tudi v Sloveniji. Povabili smo še druge ustvarjalce in tako je nastal Trg v zdajšnji obliki. Znotraj našega performansa gre za preizpraševanje odnosov, ki se vzpostavljajo med posamezniki, med kulturami, med preteklostjo in sedanjostjo. Vendar bi radi poudarili, da ne gre za klasično plesno uprizoritev, torej naj se naš performans ne bere kot predstava z jasnim sporočilom. Vsak posameznik nosi svojo zgodbo, vsako srečanje pa ga spremeni.
Maša: Navdih za projekt sva črpali iz znamenitega pojava trka kultur, ki se je zgodil v času suženjstva, v začetku 18. stoletja v New Orleansu, Louisiani, na trgu Congo Square. Congo Square je danes del parka Louis Armstrong Park in velja za mesto spomina in tradicije, v katerem se je razvil nov glasbeni in plesni besednjak.
Kot zanimivost vam lahko poveva nekaj o tem fenomenu. Začetki segajo v špansko kolonialno dobo Louisiane, ko so Španci ob spoštovanju nedelje kot ‘dneva počitka’ zasužnjenim Afričanom običajno dovoljevali prosto popoldne in jim omogočili druženje. Zavedali so se tudi, da bodo sužnji zato bolj produktivni. Zakonik Noir (Code Noir), ki je bil uveljavljen leta 1724, je zasužnjenim Afričanom sicer omogočil prosti dan ob nedeljah, vendar ni bilo zakonov, ki bi jim omogočali pravico do zbiranja. Kljub nenehnim omejitvam in grožnjam so se različne etnične ali kulturne skupine kolonialne Louisiane pogosto zbirale, trgovale in se družile na oddaljenih in javnih mestih, ob nasipih, na javnih trgih, na dvoriščih … Leta 1817 je župan New Orleansa izdal mestni odlok, s katerim je omejil zbiranje zasužnjenih Afričanov na eno samo lokacijo. To je postal trg, uradno imenovan Place Publique ali Place des Nègres (pozkasneje Circus Square, Congo Plains) ali neformalno Place Congo/Congo square. Vsako nedeljo popoldan do poznega večera se je trg Congo square spremenil v nekakšno javno plesno dvorano, kjer so se lahko sužnji znova počutili kot ljudje, četudi le en popoldan na teden. Glasbeniki so uporabljali vrsto razpoložljivih ali samo izdelanih inštrumentov: bobne, buče, zvonove, dude iz trstičja, nanizanih kot piščali, pa tudi marimbe in evropske inštrumente, kot so violina, tamburice in trikotniki. Ob živi glasbi so skupine zasužnjenih in svobodnih Afričanov plesale plese, ki so jih prinesle s seboj v Novi svet. Pričevalci so opazili različne plese, med drugim bamboulo, calinda, congo, carabine in juba. Ker so v protestantskih kolonijah in zveznih državah glasbo in ples zasužnjenih Afričanov zatrli, so tedenski shodi postali znani in trg je postal priljubljen kraj za obiskovalce iz drugih delov ZDA. Na trgu so se srečevale številne kulture in slogi, afriške prakse so se prepletale z vplivi staroselskih, francoskih, španskih, irskih, kreolskih idr. ter ustvarile edinstveno kulturo, ki je ločevala New Orleans od ostalega suženjskega juga. Plesni izraz in besednjak, ki so ju izvajali in videli na trgu Kongo, sta se sčasoma razširila po vsej Ameriki in preoblikovala tako v popularne kot uprizoritvene ameriške oblike, nov glasbeni besednjak pa se je razvil v jazz. Ples, glasba, pesmi, ritmični vzorci, ki so jih slišali obiskovalci trga Kongo, so navdihnili poznejše generacije in vplivali na rojstvo jazza in različnih plesnih oblik. Glasbeni zgodovinarji so si enotni, da ima Congo square, ki je ohranjal afriško glasbo in ples v New Orleansu, pomembno vlogo v evoluciji jazza. Jazz se začne v New Orleansu, najbolj svetovljanskem mestu Amerike devetnajstega stoletja, kjer je zvok marching bands, italijanske opere, karibskih ritmov in minstrel shows napolnil ulice z bogato raznoliko glasbeno kulturo. V devetdesetih letih 19. stoletja so afroameriški glasbeniki ustvarili novo glasbo iz vseh teh sestavin z mešanjem ragtime sinkopiranih ritmov z občutkom bluesa.
Uvoz afriških sužnjev je Evropejce izpostavila bobnanju in njihovi plesni kulturi, kot pravi plesna zgodovinarka Brenda Dixon Gottschild: “V srečevanju različnih etničnih skupin in kultur vedno pride do prepletanja in oplajanja: vplivajo drug na drugega v nenehnem, dinamičnem toku, tudi kadar pripadniki dane kulture namenoma zavračajo ‘druge’ vplive ali se preprosto ne zavedajo njihovega obstoja. Sile, trendi, fraze, lastnosti, načini gibanja različnih kultur v zraku, ki nas obdaja, okoli nas tvorijo niti, s katerimi tkemo svoje ‘nove’ vzorce … Četudi se pogosto ne zavedamo izvornih korenin […] nič ni ‘čisto’, in ta igra se imenuje navzkrižno opraševanje.” Zaradi nenehne prisotnosti rasizma in zaničevanja drugih kultur je bil do nedavnega zamolčan doprinos afriške plesne tradicije v svetovnih plesnih in glasbenih oblikah. V zadnjih 20 letih so zgodovinarji znova preiskali korenine številnih plesov in dokazali, da so poleg že dolgo znanih vplivov na razvoj glasbe in plesnih oblik, kot so blues, jazz, hip hop, step, latinskoameriški plesi itd., tudi v baletu sledi, ki so sicer značilne za plese Afrike. Po eni strani zaničevanje, po drugi občudovanje, pa tudi izraz upora, način preživetja: vse to je sooblikovalo nove umetniške zvrsti. Ples in glasba sta torej od nekdaj povezovala in našla pot za preživetje, ali drugače rečeno, ljudje smo s pomočjo plesa in glasbe lažje sobivali, našli stične točke, se poistovetili, iskali pripadnost, občutek neobremenjenosti, občutek potovanja onkraj meja narodnosti, družbenih ureditev.
Bi dejala, da se v zadnjih letih kar pogosto pojavlja pri vaju z Mašo Kagao Knez, ki sta avtorici omenjenega projekta, ta tema. So takšni časi, da je treba opozarjati na ‘drugačnost’?
Dalanda: Podobno, kot to opisuje pisateljica Bernardine Evaristo v Manifestu, nikdar odnehati je pogost odziv, da vse, kar ustvarimo temnopolti ustvarjalci, domnevno govori o identiteti. To ni le zgrešeno, temveč pokroviteljsko. Drži, včasih nebeli avtorji in avtorice res ustvarjajo neposredno o identiteti, a nikoli zgolj o tem. “Morda nalepka ‘identiteta’ vztraja zato, ker imajo tisti, ki niso vajenih naših zgodb, občutek, da se iz njih oni učijo o naših ‘identitetah’, in to popači njihovo dojemanje našega ustvarjanja.“ (Bernardine Evaristo, Manifest nikdar odnehati). Sicer pa ravno nasprotno mislim, da so časi takšni, da je treba bolj kot kadar koli opozarjati na enakost ne glede na spol, raso, veroizpoved ali spolno usmerjenost.
Maša: Kar se drugačnosti tiče, pa sem se do zdaj že tolikokrat razgovorila, da mi je trenutno nezanimiva, pa saj vem, vsi se kdaj počutimo preveč drugačne.
Dokaj stalna ekipa pa verjetno prinaša tudi lažje kreiranje predstave. Ali se motim?
Maša: Res je, ko si z ekipo tako povezan, je res užitek ustvarjati in na nek način je vsak projekt neke vrste nadaljevanje prejšnjega raziskovanja. Ena predstava je le ena od stopničk na poti neskončnih možnosti raziskovanja. Novi ustvarjalci pa so tudi vedno dobrodošli, saj vedno prinesejo kaj novega, kar vnese neko svežino v ekipo in nas spodbudi, da gremo še naprej in še v kakšno drugo smer.
Z Željkom sva prvič sodelovala, ko so naju povabili kot koreografa za muzikal Povodni mož. Ker sva se super ujela in se na nek zanimiv način dopolnjevala, je bilo kar naravno, da s sodelovanjem nadaljujeva. Za lansko decembrsko proslavo ob dnevu samostojnosti in enotnosti z naslovom Tu, tam, povsod v režiji Nede R. Bric (v Galussovi dvorani CD) sva naredila duet, kjer sva iskala skupne točke v najinih plesnih slogih; trenutno pa sva oba v procesu ustvarjanja predstave v režiji Ivane Djilas Harun in morje zgodb (v produkciji PG Kranj; Željko tokrat kot plesalec in jaz kot koreografinja). Jan in Miha (tudi z njima sem se prvič srečala pri Povodnem možu) pa sta me tudi povsem navdušila s svojim plesom in predvsem ustvarjalno širino, tako da ju že vabim v naslednji projekt (o tem pa drugič).
Klub CD je poseben prostor, je sicer oder, ki bolj vleče na koncertni oder. Zakaj ste izbrali ravno ta prostor?
Dalanda: Sama predstava je zastavljena kot nekakšen plesni koncert, saj ima glasba zelo pomembno vlogo v projektu. Izvorno smo predstavo uprizorili na malem odru Narodnega doma, ki tudi ni tipični oder za plesne predstave in daje občutek kluba. Zato se nam je zdelo, da bo Klub CD dal predstavi dovolj intime, hkrati pa ponudil večplastnost izvedbe.
Maša: Za tovrstno uprizoritev, ki bi ji rekla bolj nekakšno glasbeno plesno srečanje, se nam zdijo prostori, ki niso klasičen ‘black box’ primernejši. Želimo si, da bi glasba in ples zajela občinstvo, da se energija pretaka in da se ustvari nekakšna skupnost, ki skupaj zadiha in se prepusti občutkom, in ne toliko, da smo ‘gledani’.
In ker smo res na koncu leta in bosta v Cankarjevem domu 27. decembra dejansko zaključili plesno leto, nas spomnita, kakšno leto je za vama; so se uresničile vse zadane zamisli, kaj je manjkalo in kaj si želita v letu 2024. In kaj želita plesalcem, kolegom in tudi gledalcem, brez katerih niti ne moremo?
Maša: Tale projekt je gotovo ena od svetlih točk tega leta. Poleg tega sem zelo vesela, ker sem se odločila, da se podam še na globlje raziskovanje gyrotonic vadbe, ki me je čisto prevzela, in sem trenutno v procesu zaključevanja učiteljskega izobraževanja. V naslednjem letu me čaka še pridobitev certifikata. Lepo je, ko te nekaj tako navduši, da si želiš še nadaljnjega poglabljanja.
Sicer pa je bilo zame tole leto izjemno naporno – na vseh ravneh – in na splošno se mi zdi, da nas je veliko kar pregorelo v zadnjih časih. Vsem nam želim, da bi vse bolj (ne le v letu 2024) stremeli k umirjenosti in poglabljanju v tisto, kar lahko prinese dolgotrajnejše učinke: da bi hiperprodukcijo in kvantiteto zamenjalo predano in poglobljeno delo, da bi namesto izpostavljanja težav iskali skupne rešitve, da bi bili bolj sočutni in uvidevni ter iskali radosti v majhnih stvareh. Plesalcem, kolegom pa iz srca želim tudi boljše pogoje za delo, spoštljiv odnos in da nam ne bi bilo treba ves čas ‘prosjačiti’ za normalno plačilo (po možnosti plačano v spodobnem roku)!
Naj nas drži zdravje, objema mir in greje ljubezen.
Dalanda: Za mano je tudi precej naporno leto, polno preizpraševanja o smiselnosti ukvarjanja z umetnostjo za vsako ceno, saj se venomer razdajamo na vseh ravneh, smo organizatorji, producenti, koreografi, plesalci, PR-ovci, razpetost med Ljubljano in Mariborom je zame vse večji izziv, in tudi družina potrebuje svojo pozornost. Vsekakor mi je La Place ponudil nove možnosti za razvoj in nove priložnosti za moje vokalno raziskovanje, za kar sem res hvaležna, prav tako sem imela priložnost sodelovati z vrhunskimi glasbeniki v projektu Pentatonik (Rufus Cappadocia, Dong Jinming, Damir Mazrek in Kristijan Korat), kar mi je dalo dodatno samozavest za raziskovanje lastnega glasu v prepletu z gibom. Vsem kolegom tako kot Maša želim boljše pogoje za delo, plačano bolniško, spoštljiv odnos ter da začnemo bolj ceniti svojo ustvarjalnost in postavljati ustrezno ceno. Vsem pa želim čim več miru tako v sebi kot zunaj sebe, čim manj individualizma in egoizma ter čim več dobrega za skupnost in sočloveka.
