Predstava Piksel na odru Gallusove dvorane v novi tehnološki senzaciji digitalne projekcije, v tridimenzionalni video projekciji, v izvedbi skupine Compagnie Käfig in v koreografiji ter pod umetniškim vodstvom Mourada Merzoukia, mednarodno prepoznavnega francoskega hiphoperja devetdesetih. je navdušila. Merzouki je leta 2009 postal vodja mednarodnega hiphoperskega plesnega produkcijskega centra iz Créteila in Val-de-Marna, kjer poteka izobraževanje mlajših generacij, tudi nudijo potrebno pomoč neodvisnim ustvarjalcem.
Predstava Piksel je nastala po zasnovi Merzoukia ter skupine Adrien M & Claire B v digitalni produkciji Adriena Mondota in Claire Bardainne, na glasbo Armanda Amarja, Francoza maroških korenin, rojenega v Jeruzalemu, ki tudi sicer sodeluje z vrsto koreografov na različnih področjih sodobnega plesa (gledališki list).
Francoska skupina Adrien M & Claire B je dejavna na digitalnem polju že od leta 2004, leto prej se je multimedijski umetnik Adrien Mondot začel povezovati s plesalci, bil za svoje filmske stvaritve tudi nagrajen s prestižno nagrado Grand Prix žirije mednarodnega natečaja ‘Dance and New Technologies’. Pri svojih raziskavah se je leta 2010 srečal z umetnico Claire Bardainne, leto pozneje sta že zasnovala svojo skupino.
V naši bližini, v Novem gledališču Udine, je bila lanskega julija uprizorjena digitalna uspešnica Adriena in Claire, Le Mouvement de l´air/ Gibanje zraka, v produkciji festivala Mittelfest in v koreografiji Yana Raballanda. Izvajalci so bili plesalci in akrobati, ko so voluminozne digitalne projekcije izstopale iz scenskih okvirov ter zaobjele ne le celotni oder, ampak tudi posegale vse do gledalcev. Tovrstna digitalna vizualizacija zahteva več različnih scensko vodenih manipulacij – poleg tistih znanih pri odrskih uprizoritvah tudi v računalniški režiji, pa režijo digitalnih luči, dizajn scene, sistemsko premikanje scene, tudi zračne gibalne sisteme. Digitalna scenska vizualizacija se dogaja tudi pri nas, sicer ne v takem prostorskem obsegu, je še bolj v mejah dveh dimenzij, najdlje je v to novo področje, kjer se umetnost srečuje z znanostjo in tehnologijo, posegel vizualni umetnik Vadim Fiškin, ki se skupaj s koreografinjo Matejo Bučar tudi raziskovalno usmerja k digitalni sodobni plesni sceni ali digitalizaciji plesalcev.
Na odru so razpostavljena svetlobna telesa, nekakšni svetlobni svečniki ali lijaki, ki štrlijo iz zatemnjenih tal, tako zatemnjena tla ostanejo tudi vseh 70 minut, kolikor je trajala uprizoritev. Ozadje skupine se počasi izdvaja iz gruče, nastopajoči pa v ozadju tudi začnejo s skupinsko uprizoritvijo odskokov in preskokov s talne površine, v pomenu telovadne, fizične akrobatike, ki je osvojila tudi sodobni ples, sicer pa izhaja iz starodavnih oblik borilnih veščin. Vsak od njih je v svojih izvedbah dovolj zanimiv, skušajo se sinhronizirati kot urbana skupina, kar se jim ravno ne posreči, ko ima vsak svojo odskočno smer, višinski limit tudi različne hitrosti izvedbe, je pač skupina različnih gibalnih frekvenc, ki jo počasi prekrije zatemnitev.
Predstava je prav tako sestavljena iz posameznih kadrov vsebinsko zasnovanih ter okvirjenih z digitalno svetlobno iluzijo, ko največkrat posamezniki izstopajo s svojimi solističnimi oblikami, skupina ali gruča pa vsebinsko zaokroži skico stanja, časa in prostora, kot se je to dalo videti npr. v skici padajočih belih snežink, pozneje celih krp, ko se skupina stiska ter zakriva z dežniki pred iluzijo sneženja. Posamezne atrakcije, ki so že del sodobne cirkuške scene, kot je vrtenje in je poplesavanje v okroglini obroča ali prenosno valovanje okončin ter telesa, pa v svetlobni iluziji dobijo še dodatne vizije. Tako se iz nevidnih tal kar v raketnih pospeških odskoči ter zasidra v višinskih piramidnih povezavah teles. Svoj prostor je dobila tudi žena kača, ko se je kot gumica zvijala in zavijala, še posebno pa se atraktivno izpostavi njena vzvratna hoja, ko se glava v upogibu telovadnega mostu dotika beder ter sledi vzvratni hoji po vseh štirih, bila pa dozdevna vizija velikega pajka, ki hodi nazaj proti izhodu.
Proti koncu se video scena gradi še na slikoviti voluminozni obliki, neke vrste prehoda ob skrivnostnih poslikavah gruče, ko scena oblikuje nov likovni izraz. In prav proti koncu so se združili tudi glasni vzkliki navdušenja, prihajali pa z balkonskih višin, medtem ko so gledalci v parterju bili nekoliko zadržani, celo so se večkrat odpirala vrata zavoljo predčasnih izhodov, in ne zgolj posamičnih.
Povsem na koncu, ko sta izstopila iz vrste poklonov izvrstna plesalca, hiphoper in breaker, tudi znova pršila svojo energijo v atrakcijah izvedbe, in se je cirkuški plesalec udobno umestil v minimalni obod obroča ter navdušil s svojo hitrostno in gibko umetelnostjo, se je ogrel še parter, tudi postavil na noge, nastopajoče pa nagradil z vzkliki in aplavzom, seveda še vedno preglašen z balkonskimi decibeli.
