Dobrodošli kmalu v Sloveniji, Marco de Ana. Prvič prihajate v našo deželo. Ste z nami povezani na kakšen poseben način in kaj pričakujete od naše dežele?
To je moj prvi obisk v Sloveniji in res se veselim, da pobližje spoznam vašo kulturo, umetnike in ljudi, ki prebivajo tu.
Ali kaj poznate slovensko flamenko sceno? Kaj menite, kakšne plesalce lahko pričakujete na delavnici, ki se bo odvijala med 6. in 8. septembrom v prostorih KUD Luna Gitana na Neubergerjevi 9 v Ljubljani?
Ne morem reči, da imam pravo predstavo o slovenski flamenko sceni, zato želim na svojih delavnicah odpreti tudi možnost za to, da se jim priključijo plesalci vseh možnih plesnih zvrsti in z mano delijo svoj prvi stik s flamenkom. Tega se res veselim. Nimam pričakovanj, bolj me preganja radovednost.
Kaj pa je tisto najpomembneje za ljubiteljskega ali pa profesionalnega plesalca flamenka?
Flamenko je veja umetnosti z zelo kompleksno vsebino. Mislim, da jo mora vsak izkusiti na svoj način. Glasbo definira močan odnos muzikalnosti z ritmom in ekspresivnostjo petja, ples pa je kot nekakšno vozilo, ki mora med vsem tem manevrirati in iskati način, da se pri tem zgodi tisti prenos ključnega faktorja umetnosti, poseg umetnika vase in svojo osebnost. Izraz.
Prihajate kot pedagog in performer. Je ta linija med poučevanjem in nastopanjem vedno tanka? V kateri koži se bolje počutite, kot performer ali pedagog?
Učiti in nastopati sta dve stvari, ki gresta na današnji plesni sceni z roko v roki. Skoraj vsi plesni festivali po svetu se zanimajo za to, da poleg performansa, zaradi katerega si tam, izvedeš tudi kakšen ‘masterclass’ ali kratko delavnico. To je del finančne strukture, hkrati pa je super možnost, da umetnik ustvari boljšo povezavo z občinstvom. Mislim, da je to odlična ideja. V Sevilji, kjer prebivam, vsako jutro učim profesionalne plesalce, in to je zame zelo dobra ogrevalna rutina, s katero se tudi jaz učim novega materiala. Moje punce so dober pokazatelj tega, če je nova sekvenca vredna nadaljnjega raziskovanja. Ko plešejo, se to hitro vidi na njihovih odzivih in obrazih …
Nastopili pa boste s svojo ženo Carmen Torres v soboto, 7. septembra, ob 20.30 v Pocket Teatru. To je gotovo poseben izziv − plesati z ženo? Kako delujeta?
Delati s svojim partnerjem je vedno izziv, a je po drugi strani tudi udobno, saj imam občutek, da delam doma. Dom − to je ravno to, kar občutim pri delu s Carmen Torres, in ta občutek je bil zame najpomembnejši pri ustvarjalnem procesu.
Prebrala sem zgodbo predstave La mula y el buey. Bi dejali, da je to življenjska zgodba vsakega moškega, ženske, človeka, umetnika?
La mula y el buey kaže vse različne obraze plesalca, ki jih mora integrirati skozi leta. To je delo, ki se ukvarja z obstojem alter ega v umetniku. Vsi ti aspekti izraznosti, tehnike, virtuoznosti, moškosti in ženskosti, prenosa ideje na občinstvo … so jedro vsakega trenutka v performansu. Upam, da nama bo uspelo na plan privleči tudi zabavne trenutke, humor, saj samega sebe in sveta na splošno ne maram jemati preveč resno.
Skoraj prepričana sem, da je flamenko vaše življenje in ljubezen? Zakaj bi se naj tudi mi prepustili flamenku?
Flamenko je brez dvoma moj svet in name vpliva na vseh področjih življenja, včasih celo do takšne mere, da se moram prisiliti, da se od njega oddaljim. Je konstantna komunikacija z glasbeniki, je zelo neposreden način, da se izraziš in se počutiš svoboden v tej povezanosti z drugimi. Poslušanje okolice, vpetost v ritmično podlago ene najbolj bogatih glasb sveta − to je zame eden najlepših občutkov. Če flamenku prideš res blizu, te bo brez vsakega dvoma ujel!
Hvala za intervju, v katerem sva povabila vse flamenka željne gledalce in plesalce, da se vam pridružijo. Uživajte v Ljubljani!
Najprej hvala lepa, da vas zanima moje delo, bilo mi je v veselje odgovoriti na vaša vprašanja, in upam, da se tudi osebno spoznava v času mojega bivanja v Ljubljani.
