Pogovor z baletno solistko ljubljanskega baleta Nino Noč, kako je, če sploh je, preživela dneve brez baleta
Predvidevam, da te je izolacija ujela sredi priprav na balet Gusar koreografa Joseja Martineza. Kako je to bilo vidsti, nam zaupaš?
Res je. Takoj po zaključku predstave Trnuljčica se je celoten ansambel posvetil pripravam na aprilsko premiero Gusar. Že nekaj tednov smo pridno vadili in se pripravljali s koreografom in asistenti na premiero. Kar nenadomapa se je zgodil Covid- 19 in karantena. Najprej je sledil začetni šok in začetna zmeda. Kaj to pomeni? Ali moramo res popolnoma zaključiti? Biti doma, brez vaj … Veliko vprašanj nam je hodilo po glavi. Klasi in vaje so se čez noč odpovedali in počasi smo začeli dojemati ter sprejemati situacijo takšno, kot je. Kaj drugega nam pravzaprav ni preostalo.
Kako si doživljala izolacijo, si se hitro odzvala? Zanima me tudi stanje duha, ne samo telesa?
Najprej me je spreletel strah. Izgubila bom formo, kondicijo, ne bo predstav, kaj bom delala doma, da ohranim vse, kar sem pridelala v sezoni, kje bom imela prostor, urnik domačih treningov … toliko vsega mi je v prvih dneh šlo po glavi, da sem bila popolnoma napeta, zmedena, jezna, razočarana … mešani občutki. Vendar kar hitro sem se prilagodila razmeram, si pripravila močne domače treninge za kondicijo, moč, streching in seveda prilagojene baletne klase (tudi v špicih ). Čas karantene sem preživela pri svojem partnerju, ki ima večje stanovanje, in najina kuhinja se je spremenila v mojo telovadnico, fitnes, baletno dvorano. Ko so domači treningi postali rutina, sem se tudi jaz duhovno umirila, sprejela situacijo, kot je, in motivirana delala vsak dan z mislijo, da se bomo vrnili tja, kjer smo bili. Hkrati pa sta mi voljo in energijo pri vsakodnevnemu garanju vlivala tudi najina kužka Nali in Gal. Bila sta moja zvesta gledalca, občudovalca in kritika.
Online vaje so bile dobrodošle, ampak verjetno samo izhod v sili?
Seveda, vsak online napotek je prišel prav. Vendar sama se nisem posluževala baletnih klasov na internetu. Res sem si vzela ta čas zase, delala to, kar sem čutila, da potrebuejm za svoje telo in duha, ter vaje seveda prilagajala prostorskim razmeram. Treba je opozoriti in vedeti, da domača kuhinja ni baletna dvorana in tudi pogoji niso primerni, da bi izvajali celotne baletne klase. Lahko bi prišlo tudi do nepotrebnih poškodb. Mislim, da nobeden od nas nima v kuhinji pravih (amortiziranih) baletnih tal, in to je lahko velik problem za naše sklepe. Veliko je vaj, ki jih lahko delamo popolnoma varno, tudi brez droga, in s tem ostanemo v formi. Sama sem bila že nekajkrat poškodovana in takrat fizično nisem zmogla delati baletnega klasa, pa sem kljub temu obdržala prožnost in moč mišic z raznimi alternativnimi vajami. Vsak profesionalen baletni plesalec ve, koliko so si naše mišice in telo sposobne zapomniti, in vem, da bomo v nekaj tednih nazaj v 100-odstotni formi.
Kakšno spremembo pa je doživelo tvoje telo?
Predvsem to, da ni potrebno 365 dni v letu garati samo v baletni dvorani. Seveda pogrešam baletne klase, predstave in to, da prideš zvečer domov popolnoma izžet zaradi vaj, ampak spoznala sem, da je tudi v tako skrajnih razmerah vse mogoče. Če imamo voljo in cilj ter veliko discipline, nam niti karantena, ki smo jo doživeli, ne more do živega.
Si mogoče tudi pospravila omare, vrgla staro šaro v smeti, pospravila arhiv ali nič od tega?
Sem zelo redoljubna oseba, zato se mi stvari nikoli kaj preveč ne nalagajo. To delo mi je prihranjeno. Čas v karanteni sem zato poleg treniranja posvetila tudi svoji psički Nali in kužku Galu ter svojemu dragemu Roku. Skupaj smo vsakodnevno prehodili veliko kilometrov, povprečno kar od 11 do 15 (smeh). Ob vikendih pa smo obiskali veliko sosednjih hribov. Tako lahko kar ponosno povem, da sem spoznala nekaj hribovja, najvišje pa smo se vsi štirje povzpeli na Kriško goro, 1500 metrov. Mislim, da sem ta čas res maksimalno izkoristila.
Kakšen bo svet po koroni, se bomo iz tega kaj naučili?
Ljudje smo se v tem času naučili ceniti stvari, ki so nam bile prej samoumevne. Odhod v trgovino, kadar želimo, kava s prijatelji, sprehod v parku … Malce smo se ustavili, pogledali okoli sebe in videli, kaj vse imamo, pa se tega sploh nismo zavedali. Narava si je odpočila, ljudje smo si odpočili in ugotovili, da moramo ceniti vse, kar imamo. Izkoristimo vsak trenutek, ki nam je dan, saj se vse lahko spremeni čez noč.
Kaj bo prvo, kar boš naredila, ko prideš v baletno dvorano?
Enako kot vedno. Hvaležna bom za vsak trenutek, ki ga lahko preživim na svojem delovnem mestu.
