V soboto, 9. septembra, smo si na odru mengeškega Špas teatra lahko ogledali novo mojstrovino izjemne, mednarodno priznane plesalke in koreografije Mance Pavli.
Obiskovalci predstave smo v dvorano vstopili na zanimiv način, ki je spominjal na prizor iz pravljic. Pri vhodnih vratih dvorane je bil postavljen okoli meter visok in dva metra dolg siv predor, okrašen z novoletnimi lučkami. S sklonjenimi glavami smo se sprehodili skozi pravljični tunel in polni pričakovanja zasedli poljubne sedeže v dvorani. Med čakanjem na začetek smo se sprehodili čez gledališki list, da bi nato lažje sledili zgodbi. Naslovi točk so napovedovali temo, svetlobo, strah, moč, jezo, bolečino, ljubezen, upanje, pogled vase, modrost smrti, svet ritma in seveda tudi grmado, ogenj, žalovanje in na koncu preporod.
Predstava se je odvila v dveh delih, v njej pa je poleg slovenskih plesalk sodelovalo tudi nekaj plesalk iz tujine, od tega dve mednarodno priznani učiteljici, Violet Scrap iz Italije in Haza Aheli iz Francije. Plesne točke je večkrat povezovala tudi glasba v živo, izvajale pa so jo pevke Kiki, Nika Trdin, Eva Ana Zudič in Nina Slavec. Poleg nastopa pevk so se plesalkam nekajkrat pridružile tudi članice Pipoca academy. Nastopile so z različnimi svetlobnimi rekviziti, ki so spominjali na ognjeni spektakel. Predstava se je kitila tudi z govorjeno besedo, ki jo je na odru ubesedila Ljoba Jenče. Čarovnica se je začela s točko neskončna tema, ki je čarobno združevala ritem glasbe z gibom ter prižiganjem in ugašanjem svetilk, ki so jih plesalke obvladovale v poltemi. Iz neskončne teme smo se v predstavi srečevale z več svetlobe in izjemnimi koreografskimi stvaritvami, ki so s telesi in različnimi rekviziti ustvarjale zgodbo ter nas vedno znova navduševale. Zaključek predstave s slikovitim prikazom ognja, grmade in žalovanja je bil optimistično poimenovan preporod, kjer so plesalke v zadnji točki za plesni rekvizit uporabile drevesne veje. Drevo že od nekdaj predstavlja simbol življenja. Tudi čarovnica na plakatu je bila izrisana kot neke vrste drevo, z obleko izrisano kot korenine, njeno telo močno deblo, njene roke in nakit mogočne veje, njen okras pa zvezde in luna. Predstava Čarovnica je bila del projekta, imenovanega Fusion Bliss festival, ki se je odvijal v prvem tednu septembra.
Več o festivalu, nastajanju predstave Čarovnica, njeni izvedbi, gostujočih umetnicah in še čem nam je iz prve roke povedala glavna producentka, plesalka, koreografinja in učiteljica Manca Pavli: “Ideja o predstavi Čarovnica in o festivalu se je začela prebujati že kmalu po tem, ko je covid uničil mednarodne plesne festivale. Želja po obuditvi Amaya Dance Company predstav, ki so začele pot z mednarodnimi turnejami, in festivala Fusion Bliss mi ni dala miru. Kljub temu da je Ljubljana manjše mesto na evropskem zemljevidu, smo že gostili najbolj slavne v tribal fusion stilu iz vsega sveta (Rachel Brice, Olga Meos …), in upala sem, da lahko kaj tako fantastičnega ponovimo.
Kot za vsak projekt skupine Amaya Dance Company je bilo v ozadju sodelovanje z večjimi tujimi zvezdami tribal fusion scene. Sem presrečna, da sta naju kot glavni učiteljici festivala in nastopajoči v Čarovnici obiskali Violet Scrap iz Italije in Haza Aheli iz Francije. Pridružile so se nam tudi gostujoče plesalke iz Mehike, Švedske in Hrvaške ter plesalke PRO skupine društva KUD TARAB. Tako orientalski ples kot tribal fusion stil nima neke institucionalizirane oblike podpore. Zato je to, da nam je uspelo združiti plesalke na tako visoki ravni in ustvariti celovečerno predstavo, velik dosežek v svetovnem merilu. Za ime Čarovnica sem se odločila, ker sem začela opažati, da je pojem čarovnice, ki je skozi zgodovino dobil negativni prizvok, začel svoj preporod. Preporod, ki si vsekakor zasluži podpore. Proslaviti smo želele preoblikovanje ženske identitete, ki vedno bolj ceni in črpa tudi iz svojega divjega in močnega dela sebe. Preporod za nas prinaša tudi proslavljanje čutenja in čutnosti, povezanosti s svojim telesom, čustev, cikličnosti in klic po ponovnemu zavedanju skupnosti in povezanosti z naravo. Tudi tribal fusion plesalke se že od nekdaj počutimo ‘drugačne’ v plesni skupnosti orientalskega plesa, bolj ‘čarovnice’. Že sami gibi so podobni premikanju kač, meduz in drugim hipnotičnim gibom živali. Delno ta efekt dosežemo tudi z uporabo močne tradicionalne glasbe, včasih v modernih preoblekah. Piko na i pa doda še estetika nakita in kostumov. V pogovoru z Ljobo Jenče, ohranjevalko ljudskega spomina, ki je prav tako sodelovala v predstavi, sva se pogovarjali o vlogi ženske, čarovnice in duhovnosti. Strinjali sva se, da je vloga svečenice v družbi na žalost izginila. To vlogo bi želele ponovno obuditi tudi prek medija tribal fusion ples. Na ta način se tribal fusion razlikuje od plesnih oblik, ki so bolj namenjene zabavi, saj ponudi tudi ples kot povezovanje z duhovnim delom sebe. Menim, da je ples prav posebna oblika čarovnije. Odsotnost verbalne komunikacije v gledališču se mi zdi izredno potreben del umetnosti, ki ga v trenutnem obilju miselnih informacijskih vnosov krvavo potrebujemo. Ples nam skozi kombinacijo fizične potopljenosti v glasbo, prisotnosti izraza v telesu in prisotnosti občinstva lahko nudi presežno obliko izkušanja realnosti.
Plesalkam pogosto povem, kakšen privilegij imamo na odru, kjer gledalci tisto uro in pol ne gledajo v telefone, ampak so popolnoma odprti za izkušnjo so-prisotnosti z nastopajočimi. Zame gre za prav posebno izkušnjo meditacije, in vsakič zavidam gledalcem, ki so lahko na drugi strani enačbe predstava. In vesela sem, da je občinstvo to začutilo in da so odzivi tako izjemno pozitivni. Če smo plesalke proslavljale moč fizičnega giba in izraza, je Kiki s svojimi izjemnimi pesmimi priklicala v prostor moč ranljivosti prek besed, v čemer je prava mojstrica. Res sem vesela, da nam je uspelo na noge postaviti tako lepo predstavo! Za materialni spomin smo si navdihujočo podobo čarovnice umetnice Ninuri plesalke vtisnile tudi na jopice. Tako se bomo svojih čarobnih sposobnosti plesa lažje spominjale tudi v naših vsakdanih.”
V Čarovnici smo uživali tudi v nastopu gostujočih učiteljic festivala, svetovno priznanih plesalk, umetnic in koreografinj Violet Scrap iz Italije in Haze Aheli iz Francije. Violet na Slovenijo veže prav posebna zgodba, saj je bila tukaj že večkrat v različnih plesnih vlogah. Poprosili smo jo za kratko izjavo: “To je bil že moj tretji obisk Slovenije. Prvič sem plesala na hafli Rachel Brice, ki jo je leta 2011 organizirala Manca Pavli. Drugič sem prišla kot učiteljica na festival Nawar, leta 2013 in letos še na Fusion Bliss festival. Vsak obisk je bil nekaj posebnega, drugačna priložnost! Nastop na Rachelini hafli je dejansko pomenil začetek moje profesionalne kariere. V času, ko sem učila na festivalu Nawar, kjer sem se počutila zelo prijetno, sem zelo veliko potovala in učila po svetu. Bilo je naporno. Tokrat pa sem v Slovenijo pripotovala z vlakom in avtobusom ter sem ostala malce dlje, deset dni, tako sem deželo res lahko doživela bolj polno, drugače. Zadnjih pet let me zelo zanima preplet plesa in gledališča, zato sem bila navdušena, ko je Manca predlagala sodelovanje, in sem bila takoj pripravljena priti. Zanimivo je bilo opazovati, kako kolegici, vsaka na svoj način ustvarjata, kakšne so njune preference in kaj izpostavljata. Domov sem odšla navdahnjena. Zelo rada sem koreografirala za Čarovnico. Uporabila sem vse informacije, ki sem jih dobila od Mance, prebrala scenarij in s temi informacijami poskusila sestaviti nek del, ki se bo smiselno vklapljal v celoto. Tako se je zgodila koreografija Pogreb za čarovnico. Poskušala sem sestaviti nekaj, kar pušča dovolj prostora za izražanje in teatralnost, tako da z gibom spodbudim sodelujoče plesalke in jim pustim prostor za njihovo lastno osebnost. Glede na povratne informacije, ki sem jih prejela od plesalk, lahko rečem, da je bil poskus uspešen. Plesalke so se popolnoma predale in zaupale mojemu delu in zato sem jim izjemno hvaležna. Na projekt Čarovnica in Tribal Bliss sem prišla odprta, brez določenih pričakovanj. Seveda je pri organizaciji tako velikega dogodka vedno kakšen izziv, ki ga je treba preseči, a moram reči, da sta me vsakič znova presenetili iznajdljivost in velikodušnost vseh vpletenih. V prihodnosti si želim znova redno poučevati v živo, vsak teden, to je nekaj, kar nisem počela že vse od leta 2016. Ponovno bom odprla tudi projekt, ki sem ga vodila zadnja tri leta, in sicer gre za osebno mentorstvo plesalcem po svetu prek spleta in tudi doma v živo. Plesalce spremljam, podpiram njihovo usposabljanje in rast. Vsega tega se zelo veselim!”
V predstavi Čarovnica sta sodelovali tudi redni in nepogrešljivi članici Amaya Dance Company, Nerlisa Osmičević in Lena Petrovič Lukić.
Nerlisa: “Najprej velja izpostaviti dejstvo, da se je Čarovnica zgodila znotraj Fusion Bliss festivala; še zmeraj se mi zdi prav posebno razkošje, da imamo fusion plesni festival v Sloveniji, in želim si, da bi ga izkoristilo še več plesalk. Dobiti v goste in na voljo za teden dni plesnega raziskovanja tako vrhunski plesalki, kot sta Violet Scrap in Haza Aheli, res ni nekaj samoumevnega. Sama sem se prijavila na Violetin plesni projekt, in še zmeraj sem navdušena nad njenim pristopom učenja, gradnjo koreografije in edinstvenostjo njenega fusion stila. Ta prava umetnica po duši in hkrati tudi krasna pedagoginja. Skupaj smo naredile nekaj, kar je čisto izven mojih ustaljenih tirov, in to mi je še posebej ljubo. Čarovnica je bila sicer v primerjavi z letnimi produkcijami precej bolj kampanjska, saj se je veliko ur treningov moralo izvesti v nekaj tednih, medtem ko se produkcijske koreografije dela mesece, tako da je s tega vidika bila precej bolj intenzivna. To prinese izziv usklajevanja s preostalim vsakdanom, obenem pa sama uživam v večurnih treningih, tako da prehudo tudi ni bilo. Ta plesna izkušnja je bila intenzivna, a dobrodošla, in upam, da se Fusion Bliss zgodba nadaljuje tudi v prihodnjih letih.«
Lena: “Predstava Čarovnica se od letnih produkcij razlikuje že po definiciji. Slednje so tako rekoč plesne revije, kjer se predstavijo skupine vseh stopenj in pokažejo svoj letni napredek, Čarovnica pa je avtorska celovečerna predstava z zgodbo, s scenografijo in plesalkami s plesno in odrsko kilometrino. Te predstave so redkejše, saj zahtevajo močno produkcijsko podporo. Že tradicionalno naša Manca v plesni kolektiv za takšne predstave povabi tudi plesalke iz tujine. Tokrat sta se nam kot soustvarjalki pridružili Haza iz Francije in Violet iz Italije. Tribal fusion je izjemno privlačen prav zaradi raznolikosti in interpretacije giba vsake učiteljice posebej. Tako da je sodelovanje z dvema izjemno talentiranima plesalkama z izrazitim osebnim stilom plesa zelo zanimivo z učnega in ustvarjalnega vidika. Soustvarjanje smo zapakirale v Fusion Bliss festival, kjer so plesalke skupaj s Hazo ali Violet ves teden ustvarjale točko, ki se je umestila v scenarij predstave. Takšnih ustvarjalnih delavnic pri nas skorajda ni, tako da je taka priložnost za plesalke izredno vredna. Pripraviti celovečerno predstavo v samorežiji je zelo zahteven projekt. Plesalke se polno posvetimo popoldanskim vajam, nočnemu šivanju in kaosu odrskega ustvarjanja, ki pa je seveda v vsej svoji intenzivnosti čudovit. Drugače tega ne bi počele s tako ljubeznijo in zanosom. In do zdaj še nobenega gledalca nismo pustile ravnodušnega.”
