Branko Padjan, pozdravljen, pred nami/tabo je nova sezona, smo pa še vedno v 30. letu praznovanja PŠ Rolly, kajne? Kaj se je dogajalo in kaj se še bo?
30 let je, odkar sem postal oče Plesni šoli Rolly. Mam je v teh trideset letih bilo več, kot oče pa sem stalnica. Nabralo se je veliko škatel raznoraznega arhiva in počasi ga bo treba urediti. Sodimo v skupino najstarejših delujočih plesnih šol pri nas. Že preživetje vse do danes je pravi mali podvig. Kot zanimivost naj povem, da so naše ‘papirje’ na začetku v letu 1988 pregledovali v SZDL- ju in kar nekajkrat sem bil na razgovorih, kjer so preverjali, če nismo morda protidržavni. V zgodovini Maribora je tudi dejstvo, da je bil boogie woogie prepovedan ples, in če so ga ljudje na plesu plesali, je bil ples odpovedan v trenutku. Pri nas so volitve vsako jesen, če se čisto malo primerjamo s politiko. Kako uspešen si jeseni pri vpisih, tako živiš celo šolsko leto. Pri tem so si promocijske akcije dokaj podobne. Pokazati in dokazati je treba, da si vreden zaupanja in da delaš kakovostno. Seveda pa ljudski glas šteje največ.
Maja smo izvedli izjemno uspešen festival, imenovan Rolly Open, in prihodnje leto ga bomo spet. V letu 2019 bomo nagradni sklad povečali za 100 odstotkov. Pri tem gre tudi za sodelovanje več uveljavljenih plesnih šol, ki smo našle skupen jezik. Gre tudi za nekakšen odgovor PZS, ki nekaj let ni sprejel naše kandidature za izvedbo znotraj PZS. Tako zdaj lahko štartnino namenimo plesalcem v nagradni sklad in tako tovrstni festivali postajajo vse bolj priljubljeni. V rednem delu programa so dva plesna vikenda, dve produkciji in veliko majhnih nastopov, ki se jih z veseljem udeležujemo.
Smo tudi močno vpeti v plesne NPK-je in smo edini izvajalec v domovini. Smo nekakšen pooblaščenec države za izvajanje preverjanj. Pri tem je treba vedeti, da za izpitne komisije skrbi državni izpitni center in so pod njihovim nadzorom. Nekateri so si s certifikati zagotovili tudi delovne vize v tujini, kar daje certifikatom še posebno veljavo.
Kako oblikuješ program plesna šole, na kaj si posebej pozoren, slediš trendom?
Obstaja klasika in seveda trendi. Če to nekako pogledamo v časovnici, ugotovimo, da rokenrola sploh nimamo v programu, čeprav smo začeli ravno z njim. Se pa vse bolj uveljavljajo plesni stili, ki temeljijo na urbani kulturi, kot na primer hip-hop. Trende spremljamo in jih tudi uveljavljamo. Trendi so izjemno pomembni tudi za večletne ljubiteljske plesalce, ki iščejo vedno nove izzive.
Kaj meniš, po čem je prepoznavna tvoja plesna šola?
Mogoče še vedno po sloganu Plesna šola, da se ti zrola – Rolly. Če že običajni ljudje zamenjujejo plesne šole med sabo, se je v teh treh desetletjih prijel in ostaja z nami. Malo smo menjali grafiko, naš kuža je šel v ‘penzijon’, slogan pa ostaja. Nova grafika se je med ljudmi dobro prijela in je prava osvežitev.
Damir Halužan in Anna Mashchyts je par, ki ti je zvest od svojih začetkov, kajne. Mislim, da si nanju zelo ponosen?
Anna in Damir ostajata slovenska nebogljenčka, saj redno nastopata za našo državo, ki pa v njuni zvezi WDC nima organizacije, ki bi ju zastopala, motivirala in spodbujala. Imel sem upanje, da bodo neko organizacijo naredili ‘upokojeni’ in izjemno uveljavljeni domači plesalci, ki so tekmovali v tej zvezi, vendar kljub nekim začetnim razmišljanjem do tega ni prišlo. Hvaležen sem za njuno zvestobo, dejstvo pa je, da živita v Hongkongu in smo samo občasno v stikih. Pred kratkim sta se romantično zaročila in na tej poti jima želim veliko sreče in uspeha tudi na zasebnem področju.
Zakaj meniš, da je Maribor mesto z največjim število plesnih šol v Sloveniji?
Pojma nimam, vendar pa je to dejstvo. Mogoče zato, ker vsak učitelj sanja o tem, in ko si nabere nekaj malega izkušenj pri poučevanju, se že poda na trg. Potem se pa zgodi, da ugotovijo, koliko dela je z organizacijo in drugimi opravili ter da potem trpi njihovo učenje. Ker pa ponavadi ni na voljo kapitala, je edino, kar se spomnijo, nižanje cen, kar na trgu povzroča pravo zmedo in znižujejo vrednost vsem na trgu – tudi sebi. Nove plesne šole se rojevajo zelo glasno, umirajo pa čisto po tiho in neopazno.
Tudi tvoj sin gre po očetovih plesnih stopinjah. Kaj pleše in zakaj pleše?
Izjemno se ponosen na Leona, zato ker mu je ples všeč in mu je ‘fajn’. Njegovo plesanje prepuščam trenerju in sem v glavnem logistika. V tujini so na festivalih nastali dobri in odmevni rezultati. Doma pa vse po starem, predvsem glede sojenja. Kot zanimivost in anekdoto naj povem, da sem opazoval enega od sodnikov med sojenjem. In opazil sem, da si je pri okoli dvominutni koreografiji vzel samo pet sekund časa za opazovanje plešočih. Preostali čas je brskal po svoji sodniški mizi po nekih papirjih. Če k sodnikom dodamo že plesno in tudi drugače upokojene osebe, ki niso v trendu z novimi plesnimi disciplinami, je sistem sojenja pod velikim vprašajem. Takšnih anekdot, ki pri sojenju puščajo zelo grenak priokus, je veliko preveč.
To že več niso anekdote, ampak znana dejstva. Ti si se plesa lotil iz drugačnih razlogov, kajne?
Plesa sem se lotil iz strasti in ljubezni do določene glasbene zvrsti in tudi drugih izzivov in to je moja vsakodnevna mantra. Treba je zdržati celodnevno delo, saj se v tridesetih letih tudi malo postaraš. Plesno šolo sem ustanovil za plesalce in ne zase, zato poskušam razviti model, kjer bi se učitelji počutili, kot da so popolnoma vpeti, da so nepogrešljiv del vsega in da je to njihova šola. Neke modele sem že videl v tujini, toda potrebna je prilagoditev za domače okolje. Še na mnoga leta, Rolly, kjer nastaja plesni mozaik z vsakim kamenčkom, ki ga prispevajo plešoči.
Zatorej, Branko, z novo sezono v nove plesne zmage. Srečno!
